Jedro

V postopku zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj je predmet spora pravni učinek pravnega posla ali drugega pravnega dejanja med dolžnikom in toženo stranko v razmerju do tožeče stranke ter dovolitev poplačila terjatve iz premoženja, ki naj bi se z izpodbijanim pravnim dejanjem preneslo na toženo stranko, ne pa usoda denarne terjatve tožeče stranke do dolžnika.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v stroškovnem delu (točka 3. izreka) spremeni tako, da se znesek dosojenih pravdnih stroškov zniža na 5.962,96 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu (točki 1 in 2 izreka) potrdi.

III. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je kupoprodajna pogodba za stanovanje št. 28 na A., ki sta jo 23. 11. 1998 sklenila toženka in D. T., v razmerju do tožeče stranke neučinkovita in je toženka dolžna za izterjavo izvršljive terjatve tožeče stranke v višini 146.384,87 EUR z obrestmi, navedenimi v izreku prvostopenjske sodbe, ter 3.591,93 EUR pravdnih stroškov s pripadki, dovoliti izvršbo na svoje premoženje, pridobljeno na podlagi prej navedene pogodbe (1. in 2. točka izreka izpodbijane sodbe). Toženi stranki je naložilo v plačilo na 6.651,46 EUR odmerjene pravdne stroške tožeče stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila (3. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga višjemu sodišču, da prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne v ponovno sojenje.

3. Meni, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker iz izpodbijane sodbe ne izhaja pravna podlaga za 2. točko izreka, saj je bila izvršba zoper D. T. ustavljena. Sodišče odločitve v tem delu ni z ničemer obrazložilo, pa še v nasprotju z listinami, na katere se je sklicevalo v dokaznem sklepu (konkretno listine v spisu In 571/99), je. Tudi ni obrazložitve, zakaj je štelo, da naj bi bile dokazne listine predložene prepozno. Zaključek sodišča, da je bila listina predložena prepozno, ker je bila izdana pred prvim narokom za glavno obravnavo v tej zadevi, je zmoten, saj toženka za te listine ni vedela. Takoj, ko je zanje zvedela, pa jih je sodišču tudi predložila ter predlagala v dokaz pravočasnosti svoje zaslišanje in zaslišanje D. T.. Če se to sodišču ni zdelo dovolj, bi jo moralo v okviru materialno procesnega vodstva na to opozoriti. Ker sodišče ni upoštevalo navedb, da je bil dolg v celoti poplačan, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, toženi stranki pa je bila kršena pravica do izjave. Prvostopenjskemu sodišču očita tudi neobrazloženost in nepravilnost stališča, da ni relevantno ali je toženka vedela za dolg D. T. do tožeče stranke. Tudi ni navedlo, kateri dokaz bi bil zadosten, pač pa pavšalno zaključilo, da tožena stranka ni predložila nobenega dokazila. Kako pa naj dokazuje negativna dejstva? Ker to ni pojasnilo, je sodišče kršilo tudi določbo 285. člena ZPP.

4. V času od konca glavne obravnave do poteka roka za vložitev pritožbe je izvedela tudi za nova dejstva, in sicer je zaradi delnega plačila dolga izvršilno sodišče delno ustavilo izvršilni postopek zoper D. T. in se izvršba nadaljuje samo še za glavnico 38.520,09 EUR ter zakonske zamudne obresti. Torej bi morala tožeča stranka svoj zahtevek iz 2. točke tožbenega zahtevka ustrezno umakniti. Za listine, ki so podlaga sklepa izvršilnega sodišča, prej ni vedela, zato jih prilaga pritožbi, saj so bistvene za konkreten postopek, ker iz njih izhaja, da tožeča stranka že od 01. 05. 2004 ve koliko znaša dolg D. T..

5. Graja tudi dokazno oceno na podlagi katere je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je bil posel med toženko in D. T. neodplačen. Oba sta jasno izpovedala, da je do denarnega toka prišlo, njuni izpovedbi nista protislovni. Tudi zaključek, da toženka ni bila finančno sposobna kupiti stanovanja, je glede na njene izpovedbe o dohodkih in varčevanju napačen. O odločilnih dejstvih je tako nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in kar izhaja iz zapisnikov o zaslišanjih. Poleg tega je splošno znano, da je imel v tistem času skoraj vsak svoje lastniško stanovanje ali hišo. Sodišče bi moralo ugotavljati tudi, v kakšnem znesku je do denarnega toka prišlo in s tem ali je pogodba v celoti ali le delno odplačna oziroma neodplačna. Ker je sodišče štelo, da je bila pogodba neodplačna, je tudi materialno pravo uporabilo nepravilno. Ker je bila tožba vložena po poteku enoletnega roka iz 281. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), jo je potrebno zavreči. 6. Pritožuje se tudi glede stroškov postopka. Sodišče je nepravilno štelo, da so bili opravljeni trije prvi naroki, preveč pa je priznalo tudi točk za vlogo tožeče stranke z dne 04. 10. 2010, za katero bi ji šlo le 75% nagrade iz tar. št. 18 Odvetniške tarife (OT).

7. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Ponavlja stališča, ki jih je podala že tekom postopka na prvi stopnji in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

8. Pritožba glede odločitve o glavni stvari ni utemeljena, utemeljena pa je glede odločitve o stroških postopka.

9. D. T. dolguje tožeči stranki 146.384,87 EUR (35.079.670,10 SIT) z obrestmi, razvidnimi iz izreka prvostopenjske sodbe, na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 696/98. Sodba je pravnomočna in izvršljiva, kar pomeni, da je izpolnjen objektivni pogoj iz prvega odstavka 280. člena ZOR za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj – zapadlost terjatve. Tekom izvršilnega postopka Okrajnega sodišča v Ljubljani In 99/00571, v katerem se je hotela tožeča stranka poplačati iz premoženja dolžnika, in sicer stanovanja št. 28 na A., pa se je izkazalo, da je dolžnik to premoženje odtujil, zaradi česar je bil postopek ustavljen. Ker se tožeča stranka tako ni mogla poplačati, se na podlagi drugega odstavka 280. člena ZOR šteje, da je bila odtujitev navedenega stanovanja s kupoprodajno pogodbo, sklenjeno s toženko dne 23. 11. 1998, storjena v škodo tožeče stranke (upnika).

10. Vprašanje ugotovitve dejanske višine terjatve pa ni stvar tega postopka. V postopku zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj je predmet spora pravni učinek pravnega posla ali drugega pravnega dejanja med dolžnikom in toženo stranko v razmerju do tožeče stranke ter dovolitev poplačila terjatve iz premoženja, ki naj bi se z izpodbijanim pravnim dejanjem preneslo na toženo stranko, ne pa usoda denarne terjatve tožeče stranke do dolžnika. Višina te terjatve je bila kot rečeno ugotovljena s pravnomočno sodbo, na katero je izvršilno sodišče zaradi načela formalne legalitete v celoti vezano. Izvršilni postopek je namreč namenjen poplačilu upnikove terjatve, ki izhaja iz pravnomočnega in izvršljivega izvršilnega naslova. Dejstvo delnega poplačila in posledično prenehanja terjatve v plačanem delu bi moral uveljavljati dolžnik že v pravdnem postopku, v katerem je bil izdan izvršilni naslov. Isto velja za ostale ugovore, ki se nanašajo na obstoj terjatve. Če pa so dejstva, ki naj bi utemeljevala (delno) prenehanje terjate nastopila po pravnomočnosti sodbe II P 696/98 ali pa pred tem, vendar v času, ko dolžnik tega ni mogel več uveljavljati v pravdnem postopku (iz katerega izhaja izvršilni naslov), pa bosta lahko to tožena stranka in dolžnik uveljavljala v izvršilnem postopku (8. točka prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ).

11. Tožeča stranka ima torej v pravnomočni in izvršljivi sodbi pravni naslov, da od D. T. izterja celotno terjatev. Že zato z ugovori o prenehanju terjatve zaradi plačila drugih solidarnih dolžnikov tožena stranka v tem postopku ne more uspeti. Enako velja tudi za ugovor aktivne legitimacije: obstoj dolžniško upniškega razmerja D. T. in tožeče stranke je ugotovljen s pravnomočno sodbo. Sicer pa je pravilna ugotovitev prvega sodišča, da tožeča stranka terjatve, ki jo ima do D. T., s pogodbo o odstopu terjatve z dne 09. 07. 2004 ni odstopila. Res je sicer, da terjatev tožeče stranke do D. T. ter I. in P. P. izhaja iz iste pogodbe (pogodbe o kratkoročnem revolving kreditu z dne 02. 08. 1996). Vendar pa, ker so bili I. in P. P. ter L. T., katere dolg je podedoval D. T., solidarni poroki, lahko tožeča stranka od vsakega od njih zahteva plačilo celotne terjatve.

12. Na pritožbeno grajo odločitve prvega sodišča glede prekluzije dejstev in dokazov s katerimi je tožena stranka utemeljevala ugovor aktivne legitimacije, pritožbeno sodišče zaradi nerelevantnosti ne bo odgovarjalo. Prvo sodišče je namreč ta dejstva in dokaze upoštevalo in jih vsebinsko obravnavalo. Zato očitki o kršenju pravice do izjave (kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) niso utemeljeni. Prav tako ne očitki o nepopolni in nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja, saj je sodišče ob upoštevanju tudi naknadno zatrjevanih dejstev in priloženih dokazov pravilno in popolno ugotovilo vsa za presojo ugovora aktivne legitimacije relevantna dejstva. Ob tem pa je svoje ugotovitve in materialnopravne zaključke dovolj obrazložilo, da jih je moč preizkusiti.

13. Tudi ustavitev postopka izvršbe In 99/00571 na odločitev v tej pravdi nima vpliva. Izvršilni postopek namreč ni bil ustavljen, ker ne bi bilo terjatve, temveč zato, ker dolžnik D. T. ni bil več lastnik stanovanja, katerega prodajo je predlagal upnik.

14. Da bi bila terjatev v celoti poplačana, pa iz predloženih dokazov niti ne izhaja. Iz njih izhaja le, da je bil delno poplačan dolg, ki izhaja iz pogodbe o kratkoročnem revolving kreditu z dne 02. 08. 1996. Vendar pa delno plačilo tega dolga na odločitev v tej pravdi iz že obrazloženih razlogov ne vpliva.

15. Pravilno je tudi stališče prvega sodišča o nerelevantnosti zatrjevanj tožeče stranke, da ni vedela za dolg D. T. do tožeče stranke in da ni imela nobenega opravka z njunimi posli. Tako določa materialnopravni predpis - 281. člen ZOR, na katerega se je sodišče sklicevalo, zato očitek neobrazloženosti ni utemeljen. Pa tudi ne očitki o pomanjkljivem materialno procesnem vodstvu (285. člen ZPP), saj ni razloga, da bi sodišče stranke opozarjalo na nerelevantna dejstva. Po določilu tretjega odstavka 281. člena ZOR se pri neodplačnih razpolaganjih šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali moglo biti znano. Tako sodišču ni bilo potrebno ugotavljati ali je toženka vedela za dolg D. T. do tožeče stranke. Pravilen je namreč tudi zaključek sodišča prve stopnje, da pravno dejanje, na podlagi katerega je toženka pridobila dolžnikovo premoženje (stanovanje), v resnici ni bilo odplačno (podrobneje o tem v nadaljevanju).

16. Nerelevantni so nadalje v pritožbi na novo zatrjevana dejstva in pritožbi priložene listine. Sodišče odloča glede na dejansko stanje kakršno obstoji ob zaključku glavne obravnave, zato sklep izvršilnega sodišča z dne 21. 3. 2011 (sodba v tej zadevi je bila izdana 18. 1. 2011) ni upošteven. In ker se, kot je bilo že obrazloženo, v tej pravdi ne ugotavlja višina dolga, so nerelevantne tudi navedbe in dokazila o delnih plačilih.

17. Dokazni oceni, na podlagi katere je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je bila kupoprodajna pogodba navidezna, saj toženka ni plačala kupnine, pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Ugotavlja, da je plod 8. členu ZPP skladne, to je celostne dokazne ocene, utemeljene z jasnimi in izkustveno logičnimi argumenti. V sodbi je vsebina izpovedb pravilno povzeta in interpretirana, tako da ni podana uveljavljana kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbena izvajanja, temelječa na iz konteksta iztrganih delih izpovedb ter sklicevanju na splošno znana dejstva, ki to niso, v postopku pa tudi niso bila dokazana, izpodbijane dokazne ocene ne omajejo.

18. Tekom postopka na prvi stopnji tožena stranka ni podala trditev v smeri, da je šlo pri predmetni pogodbi za vsaj delno odplačen posel. Zato sodišče, ki je vezano na trditveno podlagi strank (7. in 212. člen ZPP), ni imelo nobene osnove, da bi raziskovalo dejansko stanje v tej smeri.

19. Ob ugotovljenem dejstvu, da je bil izpodbijani pravni posel neodplačen, je prvo sodišče pravilno uporabilo tudi določbe 285. člena ZOR, ko je presodilo, da je bila tožba vložena pravočasno (pred potekom treh let od prenosa lastninske pravice na stanovanju dolžnika na toženko).

20. V pritožbi uveljavljani razlogi tako niso podani, drugostopenjsko sodišče pa tudi ob preizkusu odločite o glavni stvari z vidika v drugem odstavku 350. člena ZPP naštetih uradoma upoštevnih kršitev, teh ni zasledilo, zato je pritožbo zoper odločitev o glavni stvari kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo 1. in 2. točko izreka izpodbijane sodbe (353. člen ZPP).

21. V celoti pa so utemeljeni pritožbeni očitki glede zmotne uporabe OT pri dosoji pravdnih stroškov. Prvi narok je v pravdnem postopku le eden, zato gredo ob pravilni uporabi OT strankam le za en narok točke v višini po tar. št. 18 (tar. št. 20/1 OT). Vloga tožeče stranke z dne 04. 10. 2010 je bila njena druga vloga, zato ji gre zanjo 75% nagrade po tar. št. 18 OT, to je 750 točk (tar. Št 19/2). Zato je pritožbeno sodišče od dosojenih stroškov postopka odštelo 1250 točk po OT (573,75 EUR) skupaj z 20% DDV (114,75 EUR). Pravilno odmerjeni pravdni stroški tožeče stranke tako znesejo 5.962,96 EUR. V stroškovnem delu je drugostopenjsko sodišče izpodbijano sodbo spremenilo na podlagi 5. točke 358. člena ZPP.

22. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP. Pravdni stranki nosita vsaka svoje pritožbene stroške: tožena, ker je s pritožbo uspela le v neznatnem delu in posebni stroški niso nastali (tretji odstavek 154. člena ZPP), tožeča pa z odgovorom na pritožbo ni upoštevno prispevala k odločitvi na drugi stopnji (155. člen ZPP).