Jedro

Sodišče prve stopnje je glede načina ugotavljanja izgubljenega dobička sledilo teoriji in sodni praksi, da se v primeru, ko je oškodovanec pred spornim obdobjem že opravljal enako dejavnost, njegov obseg ugotavlja na podlagi podatkov o preteklem poslovanju. Nujna predpostavka za sklepanje na izgubljeni dobiček iz preteklega obdobja je, da je opravljanje dejavnosti sploh prinašalo pozitivni učinek. Če v preteklosti opravljanje dejavnosti tožniku ni zagotavljalo pozitivnega rezultata, bi moral za obstoj izgubljenega dobička v primerljivem obdobju utemeljiti okoliščine, zaradi katerih bi bil rezultat poslovanja v primerljivem obdobju drugačen kot v preteklosti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožnik nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 42.319 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2013 (I. točka izreka). Sklenilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške (II. točka izreka).

2.Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

2.Opozarja, da je sodišče prve stopnje v celoti sledilo izvedenki, razen v delu, ko ugotavlja, da bi imel tožnik za vsaj 42.319 EUR dobička. Pri tem ni obrazložilo, zakaj tožniku ni prisodilo vsaj tako ugotovljenega zneska, zaradi česar je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 1. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Kršitev postopka je sodišče prve stopnje storilo tudi s tem, ker ni sledilo predlogu za postavitev drugega izvedenca, saj se prva izvedenka ni opredelila do zalog materiala oziroma sestavnih delov za proizvodnjo, prav tako je izhajala iz knjigovodske opredelitve izgubljenega dobička, ki je v nasprotju s sodno prakso, po kateri je škoda oziroma izgubljeni dobiček zmanjšanje nekega premoženja (navadna škoda) in preprečitev njegovega povečanja (izgubljeni dobiček). Tožnik je ves čas postopka uveljavljal posebne okoliščine, saj se je obravnavana prometna nesreča zgodila kmalu po končanem zdravljenju po prvi nezgodi, zaradi katere je prejel odškodnino. Z odškodnino je nabavil zaloge materiala, da bi ponovno vzpostavil proizvodnjo, ki je specifična po tem, da ne gre za množično proizvodnjo, temveč unikate oziroma male serije visoko kvalitetnih motorjev, ter je pri takšni proizvodnji zelo težko dobiti ustrezno delovno silo, saj se morajo običajni mehaniki usposabljati po več mesecev oziroma celo več let. Tožnik je bil v obdobju pred nezgodo v bolniškem staležu, konec leta 2013 pa je prejel odškodnino od A. (skupno preko 140.000 EUR), s katero je nabavil material in osnovna sredstva kot osnovo za nadaljnje poslovanje. Izvedenka bi morala stanje zalog ovrednotiti kot razliko do prodajne vrednosti, ki bi jo tožnik dosegel na trgu. Zaloge so bile zaradi predhodne nezgode in prejete odškodnine večje, kot je to običajno, pomenijo pa tudi, da bi tožnik dosegel bistveno boljši rezultat poslovanja, kot izhaja iz predhodnih bilanc oziroma poslovnih rezultatov.

3.Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je glede vseh pravno relevantnih dejstev v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo obširne, prepričljive in na dokazih temelječe razloge, na podlagi katerih je sprejelo pravilno in z 8. členom ZPP skladno dokazno oceno, ki jo je sprejelo na podlagi izčrpno izpeljanega dokaznega postopka ter je o tožbenem zahtevku tudi pravilno materialnopravno odločilo. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve in obrazložitev prvega sodišča. V pritožbi tožnik v bistvenem ponavlja ugovorne navedbe, dane v postopku pred sodiščem prve stopnje, na katere je sodišče že odgovorilo v izpodbijani sodbi.

6.Tožnik je bil 13. 6. 2013 udeležen v prometni nezgodi, v zvezi s katero je bila med pravdnima strankama 5. 6. 2014 sklenjena sodna poravnava za nematerialno škodo, ki jo je v tej nezgodi utrpel. V tem postopku vtožuje še odškodnino iz naslova izgubljenega dobička, ker je bil zaradi prometne nesreče v bolniškem staležu od nezgode do 15. 7. 2017 in v tem času kot samostojni podjetnik ni mogel opravljati dejavnosti popravila, predelave oziroma vzdrževanja motornih vozil.

7.Pravilno je materialnopravno stališče sodišče prve stopnje, ki mu sledi tudi pritožba, da ima oškodovanec pravico ne le do povrnitve navadne škode, temveč tudi do povrnitve izgubljenega dobička. Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (1. in 3. odstavek 168. člen Obligacijskega zakonika (OZ).

8.Izgubljeni dobiček je sicer res ocena hipotetičnega dejstva, vendar o njem ni dovoljeno ugibati. Materialno trditveno in dokazno breme za dejstva, ki vodijo do zaključka o izgubljenem dobičku, leži na strani tožnika. Tožnikova trditvena podlaga tožbenega zahtevka je bila skromna. Glede svojega preteklega poslovanja je na opozorilo toženke predložil le obračune akontacije dohodnine in dohodnine iz dohodka od dejavnosti za obdobje pred nezgodo za leta 2011 do 2013 ter navedel, da zelo težko oceni izgubljeni dobiček, zaradi česar naj ga oceni izvedenec finančne stroke. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku postavilo izvedenko finančne stroke, izvedenca motoristične stroke in izvedenko ekonomske stroke s posebnim poznavanjem področja revizije.

9.Sodišče prve stopnje je v sodbi izčrpno, razumljivo in korektno povzelo izvedeniška mnenja in jih ovrednotilo kot jasna in popolna. S takšno oceno v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče. Izvedenci so na glavni obravnavi odgovorili na vsa vprašanja sodišča in pravdnih strank, zato za postavitev drugega izvedenca ni bilo ne potrebe ne pogojev (254. člen ZPP).

10.Sodišče prve stopnje je glede načina ugotavljanja izgubljenega dobička v smislu 3. odstavka 168. člena OZ sledilo teoriji in sodni praksi, da se v primeru, ko je oškodovanec pred spornim obdobjem že opravljal enako dejavnost, njegov obseg ugotavlja na podlagi podatkov o preteklem poslovanju. Nujna predpostavka za sklepanje na izgubljeni dobiček iz preteklega obdobja je, da je opravljanje dejavnosti sploh prinašalo pozitivni učinek. Če v preteklosti opravljanje dejavnosti tožniku ni zagotavljalo pozitivnega rezultata, bi moral za obstoj izgubljenega dobička v primerljivem obdobju utemeljiti okoliščine, zaradi katerih bi bil rezultat poslovanja v primerljivem obdobju drugačen kot v preteklosti.

11.Kot izjemne okoliščine je tožnik zatrjeval, da se je škodni dogodek zgodil kmalu po končanem zdravljenju po prvi nezgodi, zaradi katere je dobil odškodnino, s katero je nabavil večjo količino zalog materiala.

12.Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da tožnik ni izkazal, da bi predhodna tožnikova nezgoda vplivala na njegovo poslovanje pred obravnavano nezgodo, kar je prvo sodišče izčrpno in argumentirano obrazložilo v 43. točki sodbe. Tožnik je imel prometno nesrečo, zaradi katere se je dve do tri leta rehabilitiral, že osem let pred obravnavano prometno nezgodo, potem pa se je njegovo podjetje razvijalo normalno, torej je že pet let pred obravnavano nezgodo pričel normalno delati.

13.Pritožba očitno spregleda 44. točko sodbe, kjer je sodišče prve stopnje pravilno na podlagi mnenj izvedenk odgovorilo na tožnikove pritožbene navedbe, da naj bi bile zaloge v času obravnavane nezgode bistveno višje kot običajno, zaradi česar naj bi dosegel bistveno boljši rezultat poslovanja.

14.Sodišče prve stopnje je v v 35. točki sodbe tudi pravilno odgovorilo na pritožbeni očitek, da je izvedenka izhajala iz računovodskega pojma izgubljenega dobička.

15.Ni sporno, da iz izkazov poslovnega izvida izhaja, da je tožnik pred nezgodo posloval z negativnim poslovnim izidom oziroma izgubo. V obravnavani zadevi so postavljeni izvedenci na podlagi svojega strokovnega znanja in izkušenj opozorili tudi na možnost, da bi pred obravnavano nesrečo ustvarjal prihodke, ki niso prikazani v računovodskih izkazih, vendar je tožnik temu izrecno nasprotoval ter navedel, da so njegovi računovodski izkazi sestavljeni korektno ter odražajo resnično stanje glede njegovega poslovanja Sodišče prve stopnje je zato navedene izkaze kot odločilne upoštevalo pri ugotavljanju, ali je tožniku v obravnavanem obdobju nastal izgubljeni dobiček.

16.Zakaj tožniku kot izgubljeni dobiček ni prisodilo vsaj zneska 42.319 EUR, je sodišče prve stopnje obrazložilo v 45. točki sodbe. Izvedenec za motorna vozila je podal le hipotetični prikaz oz. izračun, kakšno poslovanje in dobiček bi bilo mogoče ustvariti z zalogami v vrednosti 418.000 EUR in delavnico, s kakršno razpolaga tožnik, vendar pa tožnik slednje s stopnjo verjetnosti ni izkazal, da bi takšen dobiček zares ustvaril, če ne bi bilo nezgode. Pravilno je sodišče prve stopnje normalen tek stvari ugotavljalo na podlagi njegovega poslovanja pred prometno nezgodo. Tožnik je pred nezgodo posloval z izgubo, in to s primerljivo visokimi zalogami, kot jih je imel v času prometne nezgode, prav tako ni izkazal, da bi v analiziranem obdobju izjemoma posloval z izgubo zaradi predhodne nezgode, pri tem pa je zanikal, da bi pri poslovanju ustvaril prihodke, ki v računovodskih izkazih niso prikazani.

17.Glede na navedeno in po ugotovitvi, da niti uveljavljane niti po uradni dolžnosti upoštevane kršitve materialnega in procesnega prava niso podane v (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 168, 168/1, 168/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.