Jedro

Če tožnik v odmerjenem roku ne odpravi pomanjkljivosti tožbe in sodišče zaradi tega tožbe ne more obravnavati, zavrže tožbo s sklepom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 3/99-8 z dne 24.1.2002.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožečih strank zoper odločbo tožene stranke. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je bila tožba ob vložitvi bistveno pomanjkljiva, zato je sodišče tožeči stranki pozvalo, da vlogo dopolnita in jima je v tej zvezi dalo tudi ustrezna navodila. Kljub izčrpnemu pozivu sodišča, dopolnitev ni bila ustrezna, neustrezna pa je ostala tudi še po drugem pozivu sodišča, v katerem je le-to ponovno opozorilo tožeči stranki, da bo vlogo zavrglo kot nepopolno, če pomanjkljivosti ne bosta odpravila in zaradi tega vloge ne bo mogoče obravnavati.

Izpodbijanega akta, ki je naveden v tožbi, tožeči stranki nista konkretneje opredelili, niti ga nista priložili tožbi in ga tudi v nadaljnjih vlogah več ne navajata in ne prilagata. Povsem neopredeljen ostaja tudi položaj prvotožeče stranke, ki je pravna oseba in zato tudi iz vsebine vlog in priloženih odločb, ki se vse nanašajo na odmero davka iz dejavnosti, ni mogoče niti sklepati na njeno udeležbo v spornih davčnih postopkih. Tako je po obeh dopolnitvah tožbe mogoče še vedno le sklepati, da naj bi bila tožnika pravzaprav M.G. in njen mož J.G. in da nista zadovoljna z dvema odločbama davčnih organov o odmeri davkov od dohodkov iz dejavnosti (oziroma takrat še odmere družbenih obveznosti iz gospodarske dejavnosti) za leto 1987 oziroma 1988, ki sta jima bili izdani v ponovljenem postopku na prvi stopnji (odločbi Občinske uprave za družbene prihodke občine L.M.P. z dne 10.6.1991 in z dne 7.6.1991) ter s tem, da v enem primeru takšnega ponovnega postopka, kljub odločbi tožene stranke, da se zadeva vrne v nov postopek (odločba Republiške uprave za družbene prihodke z dne 19.9.1989), še ni bilo. Pri tem pa nista izkazala niti, da sta se zoper te odločbe pritožila in še manj, da so bile izdane odločbe o pritožbah oziroma da je podan nezakoniti molk organa. To pa pomeni, da v zadevi ni mogoče postopati, saj ni mogoče preizkusiti obstoja procesnih predpostavk za tožbo oziroma za odločanje v upravnem sporu - to je obstoja drugostopenjskih odločb oziroma nezakonitega molka. Preizkusiti tudi ni mogoče upravičenosti tožečih strank za tožbo, pri katerih je ostal, že glede na naravo davčnih odločb, povsem neizkazan zlasti položaj prvotožeče stranke, ki je pravna oseba. Posledično pa že iz tega razloga ni mogoče obravnavati vloge vsebinsko, ne glede na to, da tudi konkretni tožbeni razlogi - tisti, ki se nanašajo prav na posamezno izpodbijano odločbo, tako kot to to zahteva ZUS v 28. členu, v tožbi in njenih dopolnitvah niso navedeni. Sodišče je pri odločanju upoštevalo še, da gre za tožnika podjetnika in da sta kot taka (ali bi vsaj morala biti) tudi prava vešča do te mere, da bi lahko ravnala skladno s pozivi sodišča. Prvotožeča stranka in drugotožnica vlagata pritožbo zoper izpodbijani sklep. Navajata, da sta v tožbi z dne 23.12.1998 navedla, da se pritožujeta zoper odločbo davčnega organa z dne 30.10.1998, ki sta jo priložila tožbi. Priložila sta še sklep o prisilni izterjavi dolga iz osebnih prejemkov z dne 17.10.1997. Po tem sklepu bi morala prvotožeča stranka drugotožnici trgati od plače 1.709.504,20 SIT. Zoper ta sklep sta se pritožila ker sta menila, da je prisilna izterjava neutemeljena. V tožbi in v dopolnilnih vloga je bilo pojasnjeno stanje ter postopki. V dokaz so bili priloženi dokumenti, ki so bili sodišču poslani. Pritožbo je Davčni urad L. dne 3.2.1998 odstopil Glavnemu uradu davčne uprave. Dopis o odstopu pritožbe prilagata. Sodišču bi podobne sklepe, pritožbe in ponovne odločbe, kot sta jih predložila za leta 1995, 1996 in 1997, lahko predložila še tudi za leta poprej, vendar menita, da zadostuje tudi poslano, da si lahko sodišče ustvari mnenje. Po potrebi lahko sodišču predložita še drugo dokumentacijo, ki se je tekom let nabrala, zlasti pa bi celotno problematiko želela sama ustno pojasniti. Sklepata, da jima bo to dopuščeno, saj že med vsemi dosedanjimi postopki nista imela te priložnosti pri davčnih organih. Predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

ZUS v 29. členu določa, da zahteva predsednik senata od tožnika, naj v določenem roku odpravi pomanjkljivosti, če je tožba nepopolna ali nerazumljiva. Če tožnik v odmerjenem roku ne odpravi pomanjkljivosti tožbe in sodišče zaradi tega zadeve ne more obravnavati, zavrže tožbo s sklepom.

Iz podatkov spisa izhaja, da sta bila prvotožeča stranka in drugotožnica z dopisoma sodišča prve stopnje z dne 13.1.1999 in z dne 30.3.1999 v skladu s 28. in 29. členom ZUS pozvana, da tožbo dopolnita tako, kot to nalagajo določbe 28. člena ZUS. Prvotožeča stranka in drugotožnica sta sicer dopolnili tožbo, vendar njune tožbe, kljub dopolnitvam, ni bilo mogoče obravnavati, saj ni imela vseh elementov za obravnavo. Zato je, po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožbo z izpodbijanim sklepom. Pritožbeni ugovori zato ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča in jih pritožbeno sodišče, ker gre za formalno odločitev, ni obravnavalo po vsebini.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 73. členom ZUS, v zvezi s 68. členom ZUS, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.