Jedro

Pravilen izrek vmesne sodbe je le tak, iz katerega je jasno razvidna njena različnost od siceršnjih ugotvitvenih sodb. Izrek ne sme vsebovati ugotovitve prejudicialnega pravnega razmerja. Vendar tudi, če ugotovitev vsebuje, je treba meje učinkov vmesne sodbe presojati zgolj v mejah prekluzivnega učinka vmesne sodbe, upoštevaje princip neučinkovanja vmesne sodbe izven konkretnega postopka. Pomemben je torej naziv sodbe (vmesna), ne pa konkretna vsebina izreka (ki ga je treba brati in razumeti v povezavi za nazivom sodbe).

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da tožena stranka odgovarja tožeči stranki za škodo, ki jo je utrpela v škodnem dogodku dne 25.5.1996. Višje sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva) zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2994 - ZPP) in iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Prvo kršitev vidi v tem, da je sodišče prve stopnje na tretji strani obrazložitve vmesne sodbe ugotovilo, da je tožena stranka dolžna na podlagi zavarovalne police tožniku izplačati odškodnino (pravilno: v pogodbi dogovorjeno zavarovalnino), v izreku pa, da tožena zavarovalnica odgovarja tožniku za škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku dne 25.5.1996. Iz izreka torej smiselno izhaja, da naj bi bila tožena stranka odgovorna tožniku za vso škodo, ki jo je utrpel v tem škodnem dogodku, torej tudi iz naslova nepogodbene odškodninske odgovornosti, kar pa je v očitnem nasprotju z ugotovitvami v obrazložitvi sodbe (da ima tožnikova terjatev podlago v sklenjenem pogodbenem razmerju).

Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP pa vidi Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije v tem, da pritožbeno sodišče, ki bi moralo na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, sodbe sodišča prve stopnje ni razveljavilo, ta kršitev (spregled bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in neuporaba določb 353. člena ZPP) pa je vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve.

Zahteva je bila vročena obema pravdnima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Zahteva ni utemeljena.

Izdaja vmesne sodbe (315. člen ZPP) predstavlja cepitev odločanja o tožbenem zahtevku na odločanju o podlagi zahtevka (ki je implicitno vsebovana v izreku vsake dajatvene sodbe) in na odločanje o višini zahtevka (ki je tu pridržana za končno sodbo). Pri izdaji vmesne sodbe mora zato sodišče odločiti o vseh vprašanjih, ki materialnopravno utemeljujejo zahtevek, kakor tudi o vseh toženčevih ugovorih, ki izpodbijajo njegovo utemeljenost. Tudi če toženec določenih ugovorov pred izdajo vmesne sodbe ni podal, pa se ti ugovori nanašajo le na podlago zahtevka, teh ugovorov v nadaljnjem postopku odločanja o znesku ne more več uveljavljati. To je bistvo t.i. prekluzivnega učinka vmesne sodbe. Pri odločanju o znesku se sodišče ne more več spuščati v vprašanja, ki sodijo v podlago zahtevka. V postopku po izdaji vmesne sodbe lahko sodišče obravnava le vprašanja in upošteva le ugovore, ki se nanašajo zgolj na višino zahtevka. Vezano je na vmesno sodbo.

Kljub temu pa vmesna sodba nima učinkov materialne pravnomočnosti, vsaj ne v tem smislu, da bi pomenila pravnomočno odločitev o obstoju (prejudicialnega) pravnega razmerja, ki bi stranke in sodišče zavezovala tudi v morebitnih drugih pravdah glede drugih zahtevkov, ki izhajajo iz istega pravnega razmerja. Učinek vmesne sodbe se izčrpa v pravdi, v kateri je bila izdana - sodišče in stranki zavezuje le v nadaljnjem postopku, ko odloča o zahtevku po višini, izven tega postopka pa nima učinkov. T ko je prevladujoče stališče v teoriji (op.1), enotno pa ga je sprejela tudi slovenska sodna praksa (op.2). Vmesno sodbo izda sodišče (tudi) brez ustreznega predloga strank, zgolj po lastni presoji, da je izdaja vmesne sodbe smotrna z vidika ekonomičnosti postopka. Glede na vezanost na zahtevek je zato nujno (pa tudi logično), da končen rezultat postopka (glede učinkov pravnomočnosti) ne more biti širši, če sodišče med tem postopkom (po uradni dolžnosti) izda vmesno sodbo. Z njo pač ne more z učinkom pravnomočnosti odločiti o nečem, o čemer ne bi z učinkom pravnomočnosti odločilo tudi s končno sodbo. Skratka, vmesna sodba ne more širiti objektivnih mej pravnomočnosti preko obsega, kot bi ga imela enotna končna sodba. Zato je Vrhovno sodišče RS tudi izreklo: "Presoja, vsebovana v vmesni sodbi, ni ugotovitev pravice ali pravnega razmerja, od katerega bi bila odvisna odločitev o tožbenem zahtevku, ampak ugotovitev obstoja oziroma utemeljenosti (konkretnega) tožbenega zahtevka" (op.3).

V skladu s tem bi bil zato pravilen izrek vmesne sodbe le tak, iz katerega bi bila jasno razvidna njena različnost od siceršnjih ugotovitvenih sodb. Izrek torej ne bi smel vsebovati ugotovitev prejudicialnega pravnega razmerja (op.4). Vendar tudi, če t t ko (sicer nekorektno) ugotovitev vsebuje, je treba kljub temu meje učinkov vmesne sodbe presojati zgolj v mejah prekluzivnega učinka vmesne sodbe, upoštevaje princip neučinkovanja vmesne sodbe izven konkretnega postopka. Pomemben je torej naziv sodbe (vmesna), ne pa konkretna vsebina izreka. Vsaka sodba, ki je označena kot vmesna sodba, lahko učinkuje le v konkretni pravdi in ne more povzročiti, da bo z njo pravnomočno odločeno o obstoju določenega pravnega razmerja, čeprav iz vsebine izreka vmesne sodbe sicer izhaja prav to. Takšno (življenjskopraktično) stališče je sprejelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije (op.5).

Čim je tako, sodbi sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da bi njen izrek nasprotoval razlogom. Tisto, kar je tu pomembno, je sporočilo izreka (ki ga je treba brati in razumeti v povezavi z nazivom sodbe), da je podlaga v tej tožbi uveljavljanega tožbenega zahtevka v celoti utemeljena. Sodba je zato (kljub nedoslednemu izreku) razumljiva in tudi sposobna za preizkus. Ker z zahtevo uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka tako ni podana, je vrhovno sodišče zahtevo zavrnilo (378. člen v zvezi s 391. členom ZPP). (op. 1) Prim. Galič, Obseg vezanosti na vmesno sodbo, Pravnik 1994 št. 7-9, str. 233-265, Fasching, Zivilprozess, str. 720, v praktični posledici tudi Holzhammer, Zur Lehre vom Zwischenurteil, str. 596, enako tudi novejša avstrijska sodna praksa; prim. tudi Zobec, Nekaj pogledov na vmesno sodbo, Pravnik 1986 št. 1-2 str 64 (op. 2) Npr. sklep VS RS II Ips 355/2001 z dne 20.3.2002, sodba VS RS II Ips 791/95 z dne 11.6.1997 in sodba istega sodišča II Ips 296/96 z dne 21.1.1998 (op. 3) Sklep II Ips 355/2001 z dne 20.3.2002 (op. 4) V avstrijski in nemški teoriji in sodni praksi je nesporno, da mora izrek vmesne sodbe vsebovati le ugotovitev, da je konkretni tožbeni zahtevek (npr. zahtevek za plačilo 30.000 EUR) po podlagi utemeljen, oziroma da je po podlagi obstoječ ("Das Klagebegehren, der Beklagte sei schuldig dem Klaeger einen Betrag von 30.000 EUR zu bezahlen, besteht dem Grunde nach zu Recht"). Izrek vmesne sodbe ne sme vsebovati ugotovitve pravice ali pravnega razmerja (npr., da je toženec odškodninsko odgovoren, da obstoji odškodninska odgovornost toženca, da je pogodba veljavna ipd.). Pravna kvalifikacija ni del tožbenega zahtevka in zato ne sodi v izrek vmesne sodbe (prim.

Fasching, ibidem str. 721, Holzhammer, ibidem str. 596 in Zoeller, ZPO, str. 802). Vendar so v slovenski teoriji (npr. Juhart, Civilno procesno pravo Jugoslavije, str. 427) in sodni praksi pogosta stališča in odločbe, ki izrek vmesne sodbe nepravilno mešajo in enačijo z izrekom ugotovitvene sodbe.

(op. 5) Sodba II Ips 791/95 z dne 11.6.1997