Jedro

Pri (kvazi) zunajzakonski skupnosti, ki ne izpolnjuje vseh pogojev po DZ, ker je eden od partnerjev v zakonski zvezi s tretjo osebo, gre za položaj, ki je enak dvojni zakonski zvezi. Tudi pri slednji je lahko podana enakost vseh ostalih vidikov skupnosti, vendar taka skupnost v razmerju med partnerjema nima enakih pravnih posledic kot zakonska zveza ne po DZ, ne na drugih pravnih področjih. Nasprotno, dvojna zakonska zveza je po 188. členu KZ-1 celo kaznivo dejanje.

Razlaga določb 236. člena ZKP, da v primeru (kvazi) zunajzakonske skupnosti, ki ne izpolnjuje vseh pogojev za njeno veljavnost, oseba, ki živi v taki skupnosti, ne uživa pravne dobrote oprostitve dolžnosti pričanja, je po presoji pritožbenega sodišča ustavnopravno skladna, saj temelji na razumnem in stvarnem razlogu, ki ta položaj razlikuje od primera zunajzakonske skupnosti, ki izpolnjuje vse pogoje za njeno veljavnost. Institut priviligiranih prič v kazenskem procesnem pravu predstavlja izjemo od siceršnje dolžnosti prič, da v postopku pričajo, izjeme pa je treba razlagati ozko. Slovenska kazenskopravna teorija in sodna praksa sta že zavzeli stališče, da kroga oseb iz 1. do 3. točke prvega odstavka 236. člena ZKP, ki so oproščene dolžnosti pričevanja, ni dopustno z analogijo širiti na druge osebe, tudi če so si v zelo tesnih odnosih z obdolžencem.

Priči bi se lahko veljavno odločili, ali se bosta poslužili svoje pravice, da ne pričata, ali pa se ji bosta odrekli in v postopku pričali, le, če bi bili s strani preiskovalne sodnice predhodno ustrezno na zapisnik seznanjeni z vsemi okoliščinami - konkretno z razmerji sorodstva in svaštva - zaradi katerih v postopku nista dolžni pričati. Gre torej za zahtevo po ugotovitvi relevantnih razmerij priviligirane priče do vseh obdolžencev v smislu določbe prvega odstavka 236. člena ZKP, in ne za vzpostavljanje zahteve po podvajanju pravnega pouka po 236. členu ZKP.

Izrek

I. Pritožbi državnega tožilca se delno ugodi in se izpodbijani sklep v delu pod točko III izreka spremeni tako, da se uradni zaznamek Policijske postaje A. o zbranih obvestilih od E. E. z dne 4. 1. 2019 na list. št. 107 osnovnega spisa in v pridruženem spisu IV Kpd 11590/2019 (list. št. 409) na list. št. 97, iz sodnega spisa ne izloči. II. V preostalem se pritožba državnega tožilca in v celoti pritožbi zagovornika obtoženega D. D. in zagovornika obtoženega A. A. zavrnejo kot neutemeljene.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom pod točko I delno ugodilo zahtevi za izločitev dokazov zagovornika obtoženega A. A. z dne 18. 10. 2019 in iz sodnega spisa izločilo zapisnik o zaslišanju priče F. F. z dne 12. 4. 2019, zapisnik o zaslišanju priče G. G. z dne 12. 4. 2019, pisno izvedensko mnenje sodne izvedenke klinično psihološke stroke H. H. z dne 1. 6. 2019, pisno izvedensko mnenje sodne izvedenke psihiatrične stroke I. I. z dne 12. 5. 2019, zapisnik o zaslišanju sodne izvedenke psihiatrične stroke I. I. z dne 12. 6. 2019, zapisnik o zaslišanju sodne izvedenke psihiatrične stroke I. I. z dne 5. 7. 2019 in povzete dele teh besedil v listinah, opredeljenih v izreku izpodbijanega sklepa. V preostalem delu je zahtevo za izločitev dokazov, to je zapisnika o zaslišanju priče E. E. z dne 4. 4. 2019, zavrnilo kot neutemeljeno. Pod točko II je zahtevo za izločitev dokazov zagovornika obtoženega D. D. z dne 18. 10. 2019, to je zapisnika o zaslišanju D. D. v preiskavi z dne 20. 3. 2019 in pripadajočih UZ-jev in zapisnikov PP o zaslišanju D. D., zapisnika o zaslišanju E. E. v preiskavi in pripadajočih UZ in zapisnikov PP o zaslišanju E. E., ter zapisnika o pregledu hiše na naslovu ..., zavrnilo kot neutemeljeno. Pod točko III je po uradni dolžnosti izločilo uradne zaznamke Policijske postaje A. o zbranih obvestilih od D. D. z dne 4. 1. 2019, od E. E. z dne 4. 1. 2019 in od B. B. z dne 14. 1. 2019 in povzete dele teh besedil v Poročilu Policijske postaje A. št. 000-1/2019/5 (3E6913-30) z dne 14. 1. 2019. 2. Zoper sklep so pritožbo vložili: - zagovornik obtoženega D. D., ki se pritožuje zoper točko II izreka izpodbijanega sklepa zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve 2., 14., 20., 21., 22. in 23. člena Ustave RS (URS) ter 5. in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v točki II spremeni tako, da zahtevi za izločitev dokazov ugodi, poleg tega izloči še vso medicinsko dokumentacijo B. B., pred Ustavnim sodiščem RS pa sproži postopek za oceno ustavnosti določb 236., 237. in 240. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP); - zagovornik obtoženega A. A., ki „izpodbija sklep v celoti v mejah pravnega interesa“. Pritožbenih razlogov ne navaja, sodišču druge stopnje pa predlaga, da postopek prekine in sproži postopek za oceno ustavnosti 236. člena ZKP oziroma da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje; - državni tožilec, ki se pritožuje zoper točko I izreka izpodbijanega sklepa v delu, kjer je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevi za izločitev dokazov zagovornika A. A., ter v celoti zoper točko III izreka izpodbijanega sklepa. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v točki I spremeni tako, da zahtevo za izločitev dokazov zagovornika A. A. v celoti zavrne, točko III sklepa pa razveljavi.

3. Državni tožilec in oba zagovornika so podali odgovore na vložene pritožbe in predlagali, da se le-te zavrnejo kot neutemeljene.

4. Pritožba državnega tožilca je delno utemeljena, pritožbi zagovornikov obtoženih D. D. in A. A. pa nista utemeljeni.

K pritožbi zagovornikov obtoženih D. D. in A. A. 5. Uvodoma je ugotoviti, da zagovornik obtoženega D. D. s pritožbeno navedbo, da bi sodišče moralo po uradni dolžnosti iz spisa izločiti „vso medicinsko dokumentacijo, povezano s poškodbo B. B.“, ker da slednja ni soglašala z uporabo le-te v kazenskem postopku zoper njo in soobtožence, ne napada razlogov izpodbijanega sklepa, ampak se zavzema za izločitev dodatnih dokazov, katerih zakonitost v postopku pred sodiščem prve stopnje s strani obrambe ni bila problematizirana ter njihova izločitev tudi ne predlagana. Pritožbeno sodišče zato tosmerno pritožbeno zavzemanje, ki tudi sicer ne zadosti zahtevi po konkretiziranosti listin, katerih izločitev se zahteva, kot neutemeljeno zavrača. 6. Pritožba zagovornika obtoženega D. D. ne uspe izpodbiti pravilne odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahteve za izločitev zapisnika o pregledu hiše na naslovu ..., kot neutemeljene (točka II izreka izpodbijanega sklepa). Sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov v pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča v točkah 13 in 14 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki jih zagovornik s ponavljanjem navedb iz zahteve za izločitev dokazov ne more omajati. Pravna podlaga za postopanje policista PP A. J. J. dne 4. 1. 2019, ki je med drugim opravil ogled kraja nesreče in fotografiral žago in mesto nesreče, je bila v določilih prvega in drugega odstavka 148. člena ZKP. Nadalje so policisti PU B. dne 6. 3. 2019 opravili hišno preiskavo na navedenem naslovu po odredbi preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Kpd 11590/2019 z dne 5. 3. 2019. Odredba za hišno preiskavo se je nanašala na preiskavo stanovanjske hiše z vsemi pripadajočimi prostori in objekti na naslovu ..., in s tem tudi na preiskavo „delavnice“ oz. pokritega prostora pod nadstreškom, ki stoji poleg hiše. Za opravo hišne preiskave na podlagi odredbe preiskovalne sodnice pa policistom, kot napačno razlaga zagovornik, ni bilo treba pridobiti soglasja lastnice E. E. oz. imetnika in uporabnika preiskovanih prostorov D. D. 7. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi zahtevo obrambe obtoženega A. A. za izločitev zapisnika o zaslišanju priče E. E. z dne 4. 4. 2019 (zavrnilni del točke I izreka izpodbijanega sklepa) ter zahtevo obrambe obtoženega D. D. za izločitev zapisnika o zaslišanju D. D. v preiskavi z dne 20. 3. 2019 in zapisnika o zaslišanju E. E. v preiskavi, oboje skupaj s pripadajočimi UZ-ji in zapisnikov PP (točka II izreka izpodbijanega sklepa).

8. Zmotno je naziranje zagovornika obtoženega D. D., da je D. D. v (pred)kazenskem postopku nastopal v dvojnem položaju osumljenca oziroma obdolženca in hkrati privilegirane priče, ni pa dobil ustreznega pravnega pouka, ki gre privilegiranim pričam. V istem kazenskem postopku zaradi istega kaznivega dejanja ista oseba ne more imeti hkrati statusa obdolženca in (privilegirane) priče v razmerju do soobdolžencev, kar velja tudi za predkazenski postopek (glej sodbo VS RS I Ips 302/2000 z dne 07. 12. 2000 in sodbo I Ips 350/2007 z dne 29. 11. 2007). D. D. je v konkretni zadevi nastopal v svojstvu osumljenca v predkazenskem postopku oz. obdolženca (obtoženca) v kazenskem postopku, zato mu ni mogoče hkrati priznati tudi statusa privilegirane priče. Iz navedenega razloga je pravilno prejel zgolj pravni pouk, ki gre osumljencu (obdolžencu).

9. Sodišče druge stopnje pravilnim razlogom izpodbijanega sklepa v točkah 10, 11 in 20 obrazložitve o zakonitem ravnanju policije in preiskovalne sodnice pri pridobivanju izjav oziroma zaslišanju D. D. in E. E., glede na povsem nekonkretizirane pritožbene navedbe o domnevnih pritiskih policije oz. preiskovalne sodnice, nima kaj dodati, zato se nanje v celoti sklicuje.

10. Obramba obtoženega D. D. v pritožbi ponavlja navedbe iz predloga za izločitev dokazov, da je obtoženi D. D. slabše intelektualno razvit, slaboumen, duševno manj razvit, težje pogovorljiv, dokaj močno naglušen in slabše sliši, veliko stvari ne razume, ne razume, kaj mu očita tožilstvo, prav tako pa ne razume pravnih poukov in pravne terminologije ter svojih pravic.

11. Do vseh teh navedb se je v točkah 15 do 18 obrazložitve izpodbijanega sklepa izčrpno opredelilo že sodišče prve stopnje in jih kot neutemeljene zavrnilo. Ugotovilo je, da iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke za klinično psihologijo K. K. izhaja, da izvedenka v duševnem stanju obtoženega D. D. ni ugotovila znakov prisotne psihopatologije ali drugih duševnih motenj. Po poslušanju zvočnega posnetka in branju prepisa zaslišanja obdolženega D. D. v preiskavi dne 20. 3. 2019 je s skrbno analizo obtoženčeve izpovedi ugotovilo, da je obtoženi normalno pogovorljiv, sledi svojemu podajanju, na vprašanja odgovarja vsebinsko smiselno, ne izkazuje in ne iznaša nobenih težav z razumevanjem predmeta obravnavanja ali razumevanjem postavljenih mu številnih vprašanj, pa tudi ne nobenih težav s sluhom. Iz zapisnika o zaslišanju nadalje izhaja, da je obtoženi D. D., po tem, ko mu je bilo povedano, česa je obdolžen, kaj je podlaga za obdolžitev in mu je bil dan pravni pouk, da se ni dolžan zagovarjati in tudi ne odgovarjati na vprašanja, da v zagovoru ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde, ter da ima pravico vzeti si zagovornika, ki je lahko navzoč pri njegovem zaslišanju, izjavil, da je razumel, česa je osumljen, da je razumel tudi vsa opozorila glede svojih pravic in obveznosti po ZKP, da se odpoveduje pravici vzeti si zagovornika, ter da se bo zagovarjal. Pritožbeno sodišče se s povsem pravilnimi zaključki sodišča prve stopnje, da s strani obrambe zatrjevane okoliščine pri obtoženemu D. D. niso podane, popolnoma strinja, in se ob ugotovitvi, da pritožba v tem delu ne navaja ničesar, na kar ni tehtno odgovorilo že sodišče prve stopnje, podanim argumentom izpodbijanega sklepa v celoti pridružuje.

12. Ker glede na obrazloženo ni slediti izvajanju pritožbe, da je obtoženi D. D. naglušen in intelektualno manj razvit, je kot neutemeljena zavrniti tudi pritožbena navajanja, da bi moral imeti obtoženi D. D. že v preiskavi obvezno obrambo po zagovorniku (70. člen ZKP). Prav tako ni pritrditi pritožbi, da naj bi postavitev zagovornika po uradni dolžnosti utemeljevala teža očitanega kaznivega dejanja oziroma višina zagrožene kazni, v zvezi s čimer sodišče druge stopnje ugotavlja, da se obtoženemu D. D. očita storitev kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1, za katero je zagrožena kazen zapora do enega leta.

13. Pritožbeno problematiziranje, da je bila E. E. v preiskavi zaslišana brez odvetnika, je nerazumljivo, saj je bila E. E. zaslišana kot priča, zato ji ne pripada pravica do zagovornika, ki gre obdolžencu, niti ne do zastopanja po pooblaščencu, ki gre oškodovancu. Navedbe, da ima priča zdravstvene težave, ki vplivajo na zmožnost razumeti svoje pravice, zaradi česar ni razumela pravnega pouka, pa so tako posplošene, da jih ni mogoče preizkusiti.

14. Zagovornik obtoženega D. D. nadalje zatrjuje, da priča E. E. kot zunajzakonska partnerka obtoženega D. D., zaslišana v preiskavi ni bila poučena o tem, da ji kot privilegirani priči ni potrebno pričati zoper obtoženega D. D., njegovega sina A. A., in druge soobtožene, zaradi česar zapisnik o zaslišanju E. E. z dne 4. 4. 2019 predstavlja nezakonit dokaz, ki terja izločitev. Te trditve zagovornika so zmotne. V točki 27 obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je preiskovalna sodnica pričo E. E. sicer poučila o pravni dobroti po 1. točki prvega odstavka 236. člena ZKP v zvezi z obtoženim D. D., ne pa tudi o pravni dobroti po 2. točki prvega odstavka 236. člena ZKP v zvezi z obtoženim A. A. Slednje pa ne predstavlja kršitve, ki bi terjala izločitev zapisnika o zaslišanju priče E. E., ker pravna dobrota odpovedi pričanju E. E. sploh ni šla. V času zaslišanja priče dne 4. 4. 2019 namreč zunajzakonska skupnost med njo in obtoženim D. D. ni obstajala, saj je bil obtoženi D. D. takrat še vedno v zakonski zvezi s soobtoženo C. C., kar pa je predstavljalo zakonski zadržek za obstoj obtoženčeve zunajzakonske skupnosti s E. E. Do razveze zakonske zveze med obtoženim D. D. in obtoženo C. C. je prišlo šele po problematiziranem zaslišanju priče E. E. v preiskavi, to je na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani N 347/2019 z dne 5. 9. 2019, po predlogu za razvezo zakonske zveze, ki ga je obtoženi D. D. po pooblaščencu podal dne 9. 5. 2019 (prav tako po zaslišanju priče E. E.).

15. Pritožbeno sklicevanje na domnevni začetek postopka razveze zakonske zveze med obtoženima D. D. in C. C. že v letu 2016 pod (drugo) opravilno številko VI P 1857/2016 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, kar obramba obtoženega D. D. dokazuje s priložitvijo kopije plačilnega naloga za plačilo sodne takse v navedeni zadevi zaradi sporazumne razveze zakonske zveze predlagateljev D. D. in C. C. (B13), ni relevantno. Za obravnavano vprašanje (ne)obstoja zunajzakonske skupnosti med E. E. in D. D. namreč ni bistveno, kdaj je bil postopek razveze zakonske zveze med D. D. in C. C. začet, ampak kdaj je bila zakonska zveza dejansko razvezana, tega pa zagovornik obtoženega ne izpodbija. Dodati pa je še, da zgolj na podlagi priloženega plačilnega naloga za plačilo sodne takse (B13), brez dokazila, da je bila ta tudi dejansko plačana in s tem razvezni postopek dejansko začet, niti zatrjevani začetek postopka razveze v letu 2016 ni izkazan.

16. Zagovornik obtoženega A. A. prav tako napada zavrnitev zahteve za izločitev zapisnika o zaslišanju priče E. E. z dne 4. 4. 2019, ker priči ni bil dan pravni pouk kot privilegirani priči zaradi njenega svaštvenega razmerja do obtoženega A. A. Predlaga, da pritožbeno sodišče prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno ustavnosti 236. člena ZKP v delu, ki formalno določa status privilegirane priče, saj je zakonska ureditev protiustavna, ker je v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena URS.

17. Zagovornik obtoženega A. A. zatrjuje, da priča E. E. živi v z obtoženim D. D. v življenjski skupnosti že več let in da njuna skupnost izpolnjuje pogoje zunajzakonske skupnosti po 4. členu Družinskega zakonik (DZ), t.j. dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze. Položaja privilegirane priče ji sodišče ni priznalo, ker je štelo, da ni pogojev za obstoj zunajzakonske skupnosti z obtoženim D. D., ki je bil v formalni zakonski zvezi z obtoženo C. C. Glede na zakonski namen ureditve instituta privilegirane priče, ki je povezan s tesnim osebnim odnosom partnerjev v obeh vrstah skupnosti, in kakršnega sta imela tudi obtoženi D. D. in priča E. E., je vprašanje, ali je v skladu z URS, če se E. E. ne prizna statusa privilegirane priče. Med partnerjema, ki izpolnjujeta pogoje za zunajzakonsko skupnost, ker nista poročena, in tistima, ki ne izpolnjujeta pogoja za zunajzakonsko skupnost, ker sta poročena s tretjo osebo, ni nobene razlike z vidikov namena živeti skupaj, ekonomske skupnosti, zadovoljevanja osebnih in intimnih potreb ter čustvene navezanosti. Razlika je le obstoj zakonske zveze, ki povzroči neveljavnost zakonske zveze in preprečuje obstoj zunajzakonske skupnosti po DZ, kar pa ni stvarni razlog za različno obravnavanje prič, ki se razlikujeta le po tej okoliščini. Če je namen realizirati načelo materialne resnice, je povsem nesmiselno vprašanje, ali se prizna zunajzakonska skupnost zaradi obstoja druge zakonske skupnosti enega od partnerjev, saj je življenjsko breme na plečih osebe, ki bi morala pričati v kazenskem postopku zoper bližnjega, v obeh primerih enako.

18. Tudi zagovornik obtoženega D. D. predlaga, da pritožbeno sodišče razlago določb 236., 237. in 240. člena ZKP posreduje Ustavnemu sodišču RS v ustavno presojo, saj so v nasprotju z 2., 14., 20., 21., 22. in 23. členom URS ter 5. in 6. členom EKČP. Zatrjevanega nasprotja med razlago navedenih določb ZKP in URS oziroma EKČP ne konkretizira, navaja pa, da gre za razlage privilegija zoper samoobtožbo in privilegija privilegiranih prič, in ali mora ta veljati tudi za nazaj.

19. V skladu s 23. členom Zakona o ustavnem sodišču (ZustS) sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti.

20. Skladno z 22. členom URS mora sodišče ugovore strank v zvezi z neustavnostjo predpisov bodisi argumentirano zavrniti, bodisi, če se z njimi strinja in gre za zakon, po 156. členu URS prekiniti postopek ter začeti postopek za oceno njegove ustavnosti pred Ustavnim sodiščem (odločba US RS U-I-330/05-10,U-I-331/05-9, U-I-337/05-9, 18. 10. 2007). Vezanost sodnika na Ustavo najprej zahteva, da sodnik pri sprejemanju konkretnih odločitev zakone razlaga tako, da je njihova uporaba v okoliščinah konkretnega primera skladna z Ustavo. Pri iskanju ustavnoskladne razlage upoštevnih zakonskih določb oziroma pri iskanju ustavnoskladne rešitve določenega pravnega problema se lahko sodišče opre na vse splošno sprejete metode pravne razlage. Med več mogočimi razlagami pa mora nato pri odločanju uporabiti tisto, ki je skladna z Ustavo. Šele, če sodišče z metodami pravne razlage ne more razlagati zakona na ustavnoskladen način, mora, če meni, da je zakon v neskladju z Ustavo, na podlagi 156. člena URS začeti postopek za oceno njegove ustavnosti. Zato mora sodišče v zahtevi za presojo ustavnosti utemeljiti, da mora v konkretni zadevi, v kateri sodi, uporabiti (domnevno protiustavno) zakonsko ureditev na način, ki mu preprečuje ustavnoskladno odločitev (odločba USRS U-I-52/15-5, 28. 9. 2016; tudi U-I-238/12, 23. 1. 2014).

21. V obravnavni zadevi je relevanten le 236. člen ZKP, ki ureja položaj relativno privilegirane priče, ne pa 237. in 240. člen ZKP, ki urejata posledice v primeru, če je pri zaslišanju priče prišlo do kršitve zakona oziroma sámo izvedbo zaslišanja (pri čemer je dolžnost sodišča, da relativno privilegirano pričo opozori na pravno dobroto, da ne priča, določeno v 236. členu).

22. Pravica do enakopravnosti ne pomeni pravice do enake obravnave vsakogar, ne gre za enostavno splošno enakost vseh (U-I-398/96, tč. 18). Iz ustaljene ustavnosodne prakse (Komentar Ustave Republike Slovenije, Evropska pravna fakulteta, 2019, v nadaljevanju: KURS, komentar k 14. členu URS) izhaja, da je enako treba obravnavati tiste subjekte in/ali pravne ter dejanske stanove, ki so si v bistvenem podobni, in različno tiste, ki so si v bistvenem različni. Tako različna obravnava enakih subjektov ter pravnih in dejanskih okoliščin, kot enaka obravnava različnih subjektov ter različnih pravnih in dejanskih okoliščin, pomenita poseg v pravico do enakopravnosti. V takih primerih gre za kršitev pravice do enakopravnosti, razen če jo oblastveni organ lahko upraviči, ker za takšno razlikovanje obstaja »razumen in stvaren razlog«, oziroma »razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari«, oziroma »razumen razlog, stvarno povezan s predmetom urejanja«.

23. Zunajzakonska skupnost mora v skladu s prvim odstavkom 4. člena DZ izpolnjevati naslednje pogoje: (1) da je dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki (2) nista sklenila zakonske zveze, in (3) ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena ima taka skupnost v razmerju med njima enake pravne posledice po DZ, kakor če bi sklenila zakonsko zvezo; na drugih pravnih področjih pa ima taka skupnost pravne posledice, če zakon tako določa. V skladu s prvo točko prvega odstavka 236. člena ZKP (obdolženčev zakonec oziroma oseba, s katero živi v zunajzakonski skupnosti) imata obe obliki enake pravne posledice glede pravice oprostitve pričanja.

24. Iz pritožbe zagovornika obtoženega A. A. izhaja, da kot enaka vidi položaja priče, ki je v zunajzakonski zvezi, ki izpolnjuje vse pogoje po DZ, in tiste, ki je v (kvazi) zunajzakonski zvezi, ki teh (vsaj enega) pogojev ne izpolnjuje. Po presoji pritožbenega sodišča gre pri slednji za položaj, ki je enak dvojni zakonski zvezi. Tudi pri dvojni zakonski zvezi je lahko podana enakost vseh vidikov skupnosti, kot jih našteva pritožnik, vendar taka skupnost v razmerju med njima nima enakih pravnih posledic kot zakonska zveza ne po DZ, ne na drugih pravnih področjih. Nasprotno, dvojna zakonska zveza je po 188. členu KZ-1 (Kdor sklene novo zakonsko zvezo, čeprav je že poročen) celo kaznivo dejanje.

25. Pritožbenemu sodišču ni ostalo neopaženo, da sodna praksa na področju civilnega prava v zvezi z določenimi materialnopravnimi instituti (npr. denarna odškodnina v primeru smrti ali težke invalidnosti bližnjega po četrtem odstavku 180. člena Obligacijskega zakonika (OZ), pravica do dedovanja po Zakonu o dedovanju (ZD)) dopušča „rahljanje“ pojma zunajzakonske skupnosti, ki jo priznava tudi v primeru, da je eden od zunajzakonskih partnerjev poročen, njegova zakonska zveza pa je po vsebini in svojem temeljnem namenu popolnoma „prazna“ oz. „izvotljena“ (VSM sklep I Cp 2248/2009 z dne 11. 2. 2010, VSL sklep II Cp 2179/2013 z dne 15. 10. 2013). Vendar pa gre za situacije, ki jih ni mogoče enačiti z ureditvijo instituta privilegiranih prič v kazenskem procesnem pravu. Ta namreč predstavlja izjemo od siceršnje dolžnosti prič, da v postopku pričajo, izjeme pa je treba razlagati ozko. Kot je navedlo že prvostopenjsko sodišče, je slovenska kazenskopravna teorija že zavzela stališče, da kroga privilegiranih prič (oseb iz 1. do 3. točke prvega odstavka 236. člena ZKP) ni dopustno z analogijo širiti na druge osebe, tudi če so v zelo tesnih odnosih z obdolžencem. Temu stališču sledi tudi sodna praksa (Sodba VS RS I Ips 180/97 z dne 20. 2. 1998, VSL Sklep V Kp 61744/2018 z dne 10. 9. 2019).

26. Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v zadevi Van der Heijden v. The Netherlands, sodba velikega senata z dne 3. 4. 2012, podobno situacijo presojalo z vidika 8. člena (pravica do spoštovanja družinskega življenja) in 14. člena (prepoved diskriminacije) EKČP. Pritožnici v kazenskem postopku na Nizozemskem ni bil priznan status privilegirane priče kljub 18 let trajajoči de facto zvezi z obdolžencem, s katerim sta večino tega časa živela skupaj in sta imela dva skupna otroka, nista pa sklenila zakonske zveze ali formalno registrirala partnerske skupnosti. ESČP je zavzelo stališče, da so države upravičene določiti meje privilegija oprostitve pričanja in potegniti mejo pri zakonski zvezi ali registriranem partnerstvu, ter jima podeliti poseben status, drugim de facto skupnostim pa zavrniti (tč. 68). Tudi če je razmerje s partnerjem z družbenega vidika enako zakonski skupnosti ali registriranemu partnerstvu, nima enakih pravnih posledic kot formalizirani obliki skupnosti. Vsaka pravica ne pričati predstavlja izjemo od siceršnje državljanske dolžnosti pričanja, ki je v javnem interesu. Zato je lahko, če je priznana, podvržena določenim pogojem in formalnostim, tudi na način, da so kategorije oseb, ki jim pravica gre, (s strani zakonodajalca) točno in jasno opredeljene oziroma zamejene (tč. 67). Ker je pritožnica izbrala, da bo živela v skupnosti, ki ni nobena od obeh, ki ju zakonodaja določa, mora sprejeti pravne posledice, da je ostala izven „zavarovane“ življenjske skupnosti na katero se nanaša privilegij. Kot pomembni okoliščini je štelo še, da je bila zakonska ureditev privilegija jasna, na strani pritožnice pa ni bilo nobenih ovir, da sklene bodisi zakonsko zvezo, bodisi registrirano partnerstvo. Čeprav Nizozemska v nekaterih drugih pravnih razmerjih tudi življenjski skupnosti, v kakršni je živela pritožnica, priznava enako veljavo kot zakonski zvezi in registriranemu partnerstvu, gre za zadeve, ki so določene iz drugačnih razlogov, ki niso povezani z javnim interesom pregona hudih kaznivih dejanj (tč. 72). Glede na razloge povezane s presojo kršitev 8. člena EKČP nadaljnja presoja z vidika kršitev 14. člena EKČP ni potrebna (tč. 84).

27. Razlaga določb 236. člena ZKP, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, da v primeru zunajzakonske zveze, ki ne izpolnjuje vseh pogojev za njeno veljavnost, oseba, ki živi v taki skupnosti, ne uživa pravne dobrote oprostitve dolžnosti pričanja, po presoji pritožbenega sodišča temelji na razumnem in stvarnem razlogu, ki ta položaj razlikuje od primera zunajzakonske skupnosti, ki izpolnjuje vse pogoje za njeno veljavnost. Takšna razlaga je ustavnopravno skladna, zato ni izpolnjen pogoj za začetek postopka po 156. členu URS.

K pritožbi državnega tožilca

28. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožba državnega tožilca zoper točko I izreka izpodbijanega sklepa v delu, v katerem je sodišče prve stopnje delno ugodilo zahtevi za izločitev dokazov zagovornika obtoženega A. A. in iz sodnega spisa izločilo dokaze, navedene v točki 1 obrazložitve tega sklepa, ni utemeljena.

29. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da bi morala preiskovalna sodnica pred zaslišanjem prič F. F. in G. G. najprej ugotoviti vsa relevantna razmerja obeh prič do vseh obdolžencev v smislu določbe prvega odstavka 236. člena ZKP, ju nato seznaniti z njuno pravico, da ne pričata v skladu z drugim odstavkom 236. člena ZKP in ju v primeru, da se tej pravici odrečeta in izjavita, da bosta pričala, dalje poučiti v smislu določbe drugega odstavka 240. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je po načelu „v dvomu v korist obdolženca“ sprejelo, da je med obtoženima A. A. in B. B. že v času preiskave, ko sta bili omenjeni priči zaslišani, obstajala zunajzakonska skupnost, česar državni tožilec ne izpodbija. Glede na navedeno je pravilno zaključilo, da bi moralo biti ugotovljeno privilegirano razmerje omenjenih prič ne le do obtožene B. B., kot izhaja iz zapisnika o zaslišanju prič (oče oziroma mati obtožene B. B.), ampak tudi do obtoženega A. A. (sorodstvo po svaštvu v ravni vrsti v prvem kolenu v skladu z 2. točko prvega odstavka 236. člena ZKP v smislu „zet - tast oz. tašča“ obtoženca), ki ga preiskovalna sodnica na zapisnik ni ugotovila. Posledično je bil pričama nepravilno dan pouk po 236. členu ZKP le za njuno privilegirano razmerje do obtožene B. B., ne pa tudi do obtoženega A. A. 30. Pritožbeno zatrjevana dejstva, da je preiskovalna sodnica priči seznanila s tem, kdo vse je obdolžen v obravnavani zadevi, da so bila imena obdolžencev zapisana na vabilih, ter da je A. A. tudi osebno prisostvoval zaslišanjem navedenih prič, omenjene pomanjkljivosti ne morejo sanirati. Tudi po presoji pritožbenega sodišča bi se priči lahko veljavno odločili, ali se bosta poslužili svoje pravice, da ne pričata, ali pa se ji bosta odrekli in v postopku pričali, le, če bi bili s strani preiskovalne sodnice predhodno ustrezno na zapisnik seznanjeni z vsemi okoliščinami - konkretno z razmerji sorodstva in svaštva - zaradi katerih v postopku nista dolžni pričati. Gre torej za zahtevo po ugotovitvi relevantnih razmerij privilegirane priče do vseh obdolžencev v smislu določbe prvega odstavka 236. člena ZKP, in ne za vzpostavljanje zahteve po podvajanju pravnega pouka po 236. členu ZKP, kot neutemeljeno nakazuje državni tožilec.

31. Državni tožilec nadalje očita sodišču prve stopnje, da je svojo odločitev oprlo na sodbo vrhovnega sodišča, ki obravnava drugačno procesno situacijo, ko privilegirani priči v preiskavi sploh nista prejeli pravnega pouka po 236. členu ZKP, medtem ko sta priči F. F. in G. G. takšen pravni pouk v predmetni zadevi prejeli. Takšen pritožbeni očitek je brezuspešen, saj je ugotoviti, da se je sodišče prve stopnje v točki 29 obrazložitve izpodbijanega sklepa utemeljeno sklicevalo zgolj na teoretično stališče vrhovnega sodišča glede procesne veljavnosti zapisnika o zaslišanju priče, kot izhaja iz sodbe VS RS I Ips 18190/2014 z dne 30. 8. 2019, ne pa enačilo procesnih situacij obravnavanih zadev.

32. Pritožbeno sodišče glede na vse obrazloženo zaključuje, da pritožba državnega tožilca zoper ugodilni del točke I izreka izpodbijanega sklepa ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno ugodilo zahtevi za izločitev dokazov zagovornika obtoženega A. A. in iz sodnega spisa izločilo zapisnika o zaslišanju prič F. F. z dne 12. 4. 2019 in G. G. z dne 12. 4. 2019 (237. člen ZKP v zvezi z drugim odstavkom 83. člena ZKP), dokaze, ki so bili pridobljeni na njuni podlagi, to je pisni izvedenski mnenji sodnih izvedenk H. H. z dne 1. 6. 2019 in I. I. z dne 12. 5. 2019 ter zapisnika o zaslišanju sodne izvedenke I. I. z dne 12. 6. 2019 in z dne 5. 7. 2019 (drugi odstavek 18. člena ZKP), ter povzete dele teh besedil v listinah, opredeljenih v izreku izpodbijanega sklepa.

33. Državni tožilec se pritožuje tudi zoper izločitev dokazov po uradni dolžnosti pod točko III izreka izpodbijanega sklepa, to je uradnih zaznamkov Policijske postaje A. o zbranih obvestilih od D. D. z dne 4. 1. 2019, od E. E. z dne 4. 1. 2019 in od B. B. z dne 14. 1. 2019, ter njihovih povzetih delov v Poročilu Policijske postaje A. z dne 14. 1. 2019. 34. Iz spisovnega gradiva izhaja, da je policist PP A. J. J. na dan dogodka, ki je pod obtožbo, opravil razgovore s D. D. in E. E. (4. 1. 2019), z B. B. pa zaradi zdravljenja v UKC deset dni kasneje (14. 1. 2019), ter o obvestilih, zbranih v razgovorih, napravil predmetne uradne zaznamke. Nobenega dvoma ni, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje in čemur pritrjuje tudi državni tožilec, da je policist predmetna obvestila zbral v času, ko na omenjene osebe še ni bil osredotočen sum storitve kaznivega dejanja. Policist je namreč v kritičnem času, kot izhaja iz uradnih zaznamkov, zadevo obravnaval kot nesrečo pri delu. Ker na podlagi okoliščin nesreče in zbranih obvestil ni ugotovil znakov kaznivega dejanja, ni podal kazenske ovadbe, ampak je o zadevi državnega tožilca obvestil s poročilom po desetem odstavku 148. člena ZKP. Prav tako ni nobenega dvoma, da je omenjeni policist pri zbiranju obvestil postopal zakonito. Obvestila je zbiral na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 148. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom istega člena, osebam, ki jih v času zbiranja obvestil ni štel za osumljence, pa pred zbiranjem obvestil upravičeno ni dal pouka po četrtem odstavku 148. člena ZKP.

35. Državni tožilec nasprotuje nadaljnji presoji sodišča prve stopnje, da se morajo predmetni uradni zaznamki o zbranih obvestilih, čeprav niso bila pridobljena s kršitvijo določb kazenskega postopka, vseeno izločiti, in smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bili razlogi o odločilnih dejstvih v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Uveljavljana kršitev ni podana. Pritožbeno sodišče v zvezi z uradnima zaznamkoma Policijske postaje A. o zbranih obvestilih od D. D. z dne 4. 1. 2019 in od B. B. z dne 14. 1. 2019 pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je navedena uradna zaznamka treba izločiti, saj gre za obvestila, ki jih je policija zbrala od osumljenca, preden je bil poučen po četrtem odstavku 148. člena ZKP (drugi v zvezi s prvim odstavkom 83. člena ZKP). Citirana zakonska podlaga zahteva izločitev ne le obvestil, pridobljenih s kršitvijo določb kazenskega postopka, ampak tudi obvestil, ki so pridobljena zakonito, vendar brez pravnih jamstev, ki jih ima obdolženec v kazenskem postopku - sem pa spadajo obvestila, ki jih je policija zbrala od (bodočega) osumljenca, še preden ga je sploh štela za osumljenca, kot je situacija v obravnavani zadevi. Takšno stališče je naslovno sodišče že zavzelo v sklepu V Kp 14149/2012 z dne 19. 2. 2013, zavzema pa ga tudi mag. Štefan Horvat v Komentarju ZKP v točki 18 na strani 193).

36. Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno po uradni dolžnosti izločilo uradna zaznamka Policijske postaje A. o zbranih obvestilih od D. D. z dne 4. 1. 2019 in od B. B. z dne 14. 1. 2019, ter njune povzete dele v Poročilu Policijske postaje A. z dne 14. 1. 2019. 37. Drugačna pa je situacija glede uradnega zaznamka E. E. z dne 4. 1. 2019. Čeprav se je policijsko preiskovanje v kasnejši točki predkazenskega postopka osredotočilo tudi nanjo in se je na tej točki momentalno prelevila v osumljenko, pa v nadaljevanju policija zoper njo ni podala kazenske ovadbe po devetem odstavku 148. člena ZKP in zoper njo v nadaljevanju ni bil uveden kazenski postopek. V kazenskem postopku, ki teče zoper obtožene B. B., A. A., C. C. in D. D. ima E. E. tako status priče in ne obdolženke. Zato je pritrditi državnemu tožilcu, da izločitev uradnega zaznamka o zbranih obvestilih od E. E. z dne 4. 1. 2019 ni bila pravilna. Sodišče druge stopnje je glede na navedeno pritožbi državnega tožilca v tem delu ugodilo. Ker predmetni uradni zaznamek ni povzet v Poročilu Policijske postaje A. z dne 14. 1. 2019, pritožbeno sodišče v ta del izreka izpodbijanega sklepa ni posegalo.

38. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi državnega tožilca delno ugodilo in izpodbijani sklep v delu pod točko III izreka spremenilo tako, da se iz sodnega spisa uradni zaznamek Policijske postaje A. o zbranih obvestilih od E. E. z dne 4. 1. 2019 ne izloči. Ker ostale pritožbene navedbe državnega tožilca in v celoti pritožbene navedbe zagovornikov niso utemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je v preostalem pritožbo državnega tožilca in v celoti pritožbi zagovornika obtoženega D. D. in zagovornika obtoženega A. A. zavrnilo kot neutemeljene.

39. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bosta morala kot strošek tega pritožbenega postopka plačati sodno takso po tar. št. 74013 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočno zaključenem kazenskem postopku.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep ni pritožbe.