Jedro

Tožeča stranka je dolžna navesti vsa tista dejstva, ki substancirajo tožbeni zahtevek in ki pripeljejo do pravnih posledic, ki jih želi doseči v pravdi. Nespornih dejstev res ni treba dokazovati, je pa pravotvorna dejstva prvenstveno potrebno zatrjevati. Pritrditi je sicer treba pritožniku, da se prekluzija ne nanaša na subsumpcijo že navedenih dejstev pod ustrezno pravno normo.

Izrek

Pritožba proti izpodbijanemu delu sodbe - točke I/3., I/7. in I/8., se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

Pritožbi proti sklepu (točki III. in IV.) se ugodi in se izpodbijana odločba v tem delu razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je odločilo: „I.

Toženima strankama se prepove reprodukcija znamke „nova'o“ na katerikoli listini, oglasu ali na kateremkoli drugem materialnem nosilcu ali drugem primerku, v roku 15 dni.

Toženima strankama se naloži uničenje vseh materialnih nosilcev in drugih primerkov, na katerih je fiksiran znak „nova'o“, ki jih posedujeta, ali ki jih posedujejo tretje osebe za njun račun, v roku 15 dni.

Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati 7.302,00 EUR, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13. 05. 2008 dalje do plačila, vse v roku 15 dni.

Tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačilo civilne kazni v višini 14.605,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13. 05. 2008 do plačila, s e z a v r n e. Tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Ugotovi se, da je znak tožeče stranke „nova'o“, ki ga tožeča stranka uporablja v gospodarskem prometu za označevanje svojega blaga ter kot svoj simbol, enak znamki „nova'o“ drugotožene stranke, registrirani pod št. 200371813, ki jo uporablja prvotožena stranka za zaznamovanje svojega blaga iste vrste“, s e z a v r n e. Tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Ugotovi se, da je bil znak „nova'o“ splošno znan kot oznaka za blago tožeče stranke, še preden je drugotožena stranka prijavila znamko „nova'o“ za vpis v register znamk“, s e z a v r n e. Tožbeni zahtevek, ki se glasi: “Razglasi se, da je tožeča stranka NO imetnica znamke „nova'o“, vpisane v register znamk pod št. 200371813“, s e z a v r n e. Tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Prvotožena stranka E. d.o.o. je dolžna tožeči stranki plačati 33.383,00 EUR v roku 15 dni od dne izdaje sodne odločbe, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do plačila“, s e z a v r n e. Tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Ta sodba se objavi na stroške toženih strank v časopisu Delo“, s e z a v r n e .

II.

Ugodi se podrejenemu tožbenemu zahtevku: „Znamka druge tožene stranke „nova'o“, registrirana pod št. 200371813, se izbriše iz registra“.

III.

Predlog tožeče stranke, da sodišče prvotoženi stranki izreče denarno kazen v višini 41.729,00 EUR, se zavrne.

IV.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.“ Tožeča stranka je zoper točke I/3., I/7. in I/8. izreka sodbe ter zoper točki III. in IV. izreka pravočasno vložila pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano odločbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku pod točkami I/3., 7. in 8., ter predlogu tožeče stranke, da prvi toženi stranki izreče denarno kazen v višini 41.792,00 EUR ugodi, toženima strankama pa naloži v plačilo vse stroške postopka z obrestmi. Podrejeno predlaga, da izpodbijano odločbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da jo zavrne in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Pritožba je delno utemeljena.

K pritožbi zoper točko I/3. izreka – civilna kazen Pritožnik očita prvostopnemu sodišču, da pri odločanju o višini civilne kazni ni v zadostni meri upoštevalo stopnje krivde, da sploh ni upoštevalo preventivnega namena civilne kazni ter da ni upoštevalo navedb tožeče stranke iz druge in tretje pripravljalne vloge glede utemeljenosti povečanja civilne kazni. Obrazložitev izpodbijane sodbe naj bi bila tudi sama s seboj v nasprotju, ker sodišče ugotavlja, da sta se toženi stranki zavedali, da kršita avtorske pravice tožeče stranke, v nadaljevanju pa ugotavlja, da je podana zgolj njuna huda malomarnost. Očitki pritožnika niso utemeljeni.

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni utemeljila svoje zahteve po 200 % povišanju avtorskega honorarja v skladu s 1. in 2. odstavkom 168. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP). Tožeča stranka je dolžna navesti vsa tista dejstva, ki substancirajo tožbeni zahtevek in ki pripeljejo do pravnih posledic, ki jih želi doseči v pravdi. Te svoje dolžnosti se ne more razbremeniti s trditvijo, da sta toženi stranki šele v vlogi z dne 11. 03. 2008 prvič podali kakršenkoli obrazložen ugovor v zvezi z višino civilne kazni ter da dotlej višina civilne kazni ni bila sporna. Nespornih dejstev res ni treba dokazovati, je pa pravotvorna dejstva prvenstveno potrebno zatrjevati. To pa so v danem primeru dejstva, ki utemeljujejo povišanje civilne kazni do 200 %. Teh tožeča stranka v tožbi ni zatrjevala. Zgolj trditve o slabovernosti toženih strank ob prijavi znamke niso zadostne za utemeljitev povišanja civilne kazni, niti ne trditve v zvezi z zatrjevanimi dejanji nelojalne konkurence pod točko III. tožbe, ki med drugi niti niso konkretizirane. Prvostopno sodišče je torej postopalo pravilno, ker novih navedb in novih dokazov iz druge in tretje pripravljalne vloge tožeče stranke v skladu s 3. odstavkom 286. člena ZPP ni upoštevalo.

Pritrditi je sicer treba pritožniku, da se prekluzija ne nanaša na subsumpcijo že navedenih dejstev pod ustrezno pravno normo. Vendar pa v danem primeru, upoštevaje zgoraj navedeno, ni šlo za takšno situacijo. Poleg tega je tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi zatrjevala, da sta tožeči stranki pri registraciji znamke ravnali vsaj hudo malomarno (torej ne naklepno). Samega naklepa ni zatrjevala. Tudi ni res, da bi bil ta nedvomno razviden iz okoliščin, ki jih je navajala. Zavedanje drugotožene stranke o tem, da je tožeča stranka ustvarila oziroma na kakršenkoli drugačen način postala upravičena do uporabe znaka „nova'o“, kot to ugotavlja prvostopno sodišče v utemeljitev izrečene civilne kazni, samo po sebi še ne izkazuje naklepa. Naklepno ravnanje v danem primeru predpostavlja zavedanje storilca o „kršitvi avtorske pravice“ in njegovo hotenje oziroma privolitev v posledico. Tožena stranka pa je trdila, da je menila, da je tožeča stranka opustila uporabo znaka ter da znak ni pod avtorskopravno zaščito.

Zgolj dejstvo, da prvostopno sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke za 200% povišanje kazni, še ne kaže, da ni upoštevalo njenega preventivnega namena, ki pa ga tožeča stranka tekom postopka na prvi stopnji niti ni izpostavila.

Prvostopno sodišče torej ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in je pravilno materialnopravno odločilo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke za povišanje civilne kazni zavrnilo.

K pritožbi zoper točko I/7., 8. izreka – denarna odškodnina; objava sodbe Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da prvotožena stranka nastopa na trgu v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, s čimer ji povzroča škodo, njena ravnanja pa naj bi ustrezala dejanskim stanovom, navedenim v 5., 7., 10. in 14. alineji 3. odstavka 13. člena Zakona o varstvu konkurence (ZVK).

Prvostopno sodišče je tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožeča stranka ne navaja ravnanj, ki naj bi jih storili prvo ali drugotožena stranka v zvezi s prekinitvijo poslovnega razmerja med tožečo stranko in družbo H glede dobave sedežnih garnitur ter navaja zgolj ravnanja, ki naj bi jih storili bivši zaposleni tožeče stranke, ki so se na novo zaposlili pri drugotoženi stranki. V tem pa prvostopno sodišče ne prepozna ravnanj ene ali druge tožene stranke.

Pritožnik graja takšne zaključke prvostopnega sodišča, češ da so dejanja nelojalne konkurence nedvomno obstajala in sodila v sfero toženih strank in ne morebiti tretjih. Pritožbeno sodišče ne more pritrditi pritožniku, da že trditve tožeče stranke, da je tožena stranka izkoristila poslovne skrivnosti, ki so ji jih posredovale osebe, takrat še zaposlene pri tožeči stranki, zato, da je lahko tožeči stranki speljala posel z družbo H, izkazujejo nelojalna ravnanja toženih strank (14. al. In 7. al. 3. odst. 13. člena ZVK). Tudi mu ni moč pritrditi, da to, da so ti ljudje delovali za toženo stranko in po njenem naročilu, izhaja že iz dejstva, da so se kasneje zaposlili pri toženi stranki. Tožeča stranka bi morala podati konkretnejše trditve, ki bi kazale, da so delavci tožeče stranke res posredovali poslovne skrivnosti tožeče stranke toženi stranki, za kakšne poslovne skrivnosti je šlo, kdo pri toženi stranki jim je to naročil, itd.. Nadalje bi morala zatrjevati konkretna ravnanja tožene stranke, ki naj bi povzročila prekinitev poslovnega sodelovanja tožeče stranke z družbo H in za to predlagati dokaze. Tako pa je ostala na ravni pavšalnih trditev in navajanjem okoliščin, ki bi lahko le posredno bile v prid trditvam tožeče stranke o nelojalnih ravnanjih tožene stranke. V kolikor pa tožeča stranka teh ravnanj ni niti konkretizirala, v pravdi ne more uspeti.

Navedeno velja tudi za trditve tožeče stranke o uporabi znaka „nova'o“, saj je tožeča stranka v tožbi le pavšalno trdila, da prvotožena stranka uporablja pri nastopanju na trgu znak tožeče stranke, s čimer po eni strani izkorišča ugled tožeče stranke oziroma njenih proizvodov, po drugi strani pa ustvarja zmedo na trgu (5. al. 3. odst. 13. člena ZVK). Trdila je, da prvotožena stranka uporablja znak „nova'o“ z namenom nelojalnega pridobivanja kupcev z ustvarjanjem zmede na trgu (10. al. 3. odst. 13.člena ZVK), da je znak „nova'o“ očitno izpeljan iz imena tožeče stranke „Nova oprema“, prvotožena stranka pa s tem znakom ob svojem imenu ustvarja vtis, da sodi v isto skupino družb kot tožeča stranka. Odškodninski zahtevek je temeljila na trditvah o izgubi dobička zaradi prevzema poslov z družbo H. AG. Trdila je, da je v letu 2003 tej družbi prodala proizvode v vrednosti okoli 261 mio SIT, da je s tako prodajo dosegla dobiček v višini 40 mio SIT ter da po podatkih tožeče stranke podoben promet z družbo H sedaj dosega prvotožena stranka. Nadalje je trdila, da ji je zaradi dejanj nelojalne konkurence v zvezi s prevzemom poslov z družbo H, ki je bil mogoč samo z dejanji nelojalne konkurence pridobivanja informacij (poslovnih skrivnosti) od delavcev tožeče stranke in prevzema delavcev, v letih 2004 in 2005 nastala škoda v višini 80 mio SIT.

Tožeča stranka je torej določila višino odškodnine na temelju izračuna izgube na dobičku iz poslov z družbo H. Iz njenih trditev ni razbrati, da uveljavlja odškodnino tudi iz naslova zatrjevanih dejanj nelojalne konkurence iz 5. in 10. al. 3. odst. 13. člena ZVK (neupravičena uporaba znaka), saj postavljenega odškodninskega zahtevka v to smer niti ni utemeljevala.

Ker dokazni postopek ni namenjen dopolnjevanju pomanjkljive trditvene podlage, niso utemeljeni očitki pritožnika, da prvostopno sodišče ni zaslišalo pravdnih strank.

Odločitev prvostopnega sodišča se ob povedanem izkaže kot pravilna. Posledično pa je pravilna tudi zavrnitev zahtevka za objavo sodbe.

Prvostopno sodišče ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti nobene od tistih, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pravnoodločilno dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo, materialno pravo pa pravilno uporabilo.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih točkah I/3., 7. in 8. potrdilo (353. člen ZPP).

Očitano pomoto v navedbi zneska v točki I/7.izreka (33.383,00 EUR namesto pravilno 333.834,08 EUR) pa lahko prvostopno sodišče kadarkoli odpravi.

K pritožbi zoper točki III. in IV. izreka odločbe – denarna kazen, stroški postopka Prvostopno sodišče je s sklepom, opr. št. IV Pg 60/2005-16, z dne 20. 03. 2006 ugodilo predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero je prvotoženi stranki E. d.o.o. prepovedalo pošiljanje, razstavljanje in vsako drugo uporabo vseh materialnih nosilcev oziroma drugih primerkov, na katerih je fiksiran znak „nova'o“ (1. točka izreka) in odločilo, da se prvotoženi izreče kazen 10 milijonov SIT, če ne bo izpolnila svoje obveznosti iz točke 1. ali točke 2. te začasne odredbe (točka 2. izreka). Ta začasna odredba naj bi veljala do pravnomočnosti sodne odločbe izdane v tem postopku (3. točka izreka).

Tožeča stranka je dne 24. 07. 2006 vložila predlog za opravo izvršbe po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 273. člena ZIZ v povezavi s 3. odstavkom 226. člena ZIZ. V skladu z 2. odstavkom 273. člena ZIZ sodišče v primeru kadar izreče prepoved v smislu 3. točke 1. odstavka 273. člena ZIZ določi s sklepom o začasni odredbi tudi denarno kazen za primer kršitve prepovedi v skladu z 2. odstavkom 226. člena tega zakona. Ta določa, da sodišče s sklepom o izvršbi izreče denarno kazen za primer, če dolžnik v določenem roku ne bo izpolnil obveznosti. V primeru kršitve prepovedi pa se smiselno uporablja določba 3. odstavka 226. člena ZIZ, po kateri opravi sodišče po uradni dolžnosti izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni, če dolžnik ne izpolni obveznosti.

Kadar je sklep o začasni odredbi izdan v pravdnem ali v kakšnem drugem postopku, ima na podlagi določbe 268. člena ZIZ učinek sklepa o izvršbi. Začasne odredbe so nujni ukrepi za varstvo pravic, zato imajo že same po sebi učinek sklepa o izvršbi. Iz določb 268. člena ZIZ v povezavi z zgoraj navedenimi določbami 273. člena in 226. člena ZIZ, ki se nanašajo na denarno kazen, torej izhaja, da sodišče, ko ugotovi, da dolžnik svoje obveznosti ni izpolnil, po uradni dolžnosti „opravi izvršbo“ za izterjavo denarne kazni, ki je bila zagrožena in izrečena v sklepu o začasni odredbi ( ki predstavlja sklep o izvršbi).

V danem primeru prvostopno sodišče ni ravnalo v skladu z zgoraj navedenimi določbami, čeprav je upnik predlagal postopanje v skladu z njimi, temveč je ponovno odločilo o predlogu za izrek denarne kazni, čeprav jo je v sklepu o začasni odredbi že določilo. S tem je storilo bistveno kršitev določb postopka po 12. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbi tožeče stranke zoper točko III. izreka ugodilo, izpodbijano odločbo v tem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo v tem obsegu sodišču prve stopnje v nov postopek ( 1. odst. 354. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Pritožbeno sodišče je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka pod točko IV. izreka, ob smiselni uporabi določbe 4. odstavka 165. člena ZPP. Na tej določbi temelji tudi odločitev o pritožbenih stroških.