Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da morebitno tožnikovo izvrševanje dogovorjene služnostne pravice v nasprotju z njenim namenom ali naravo stvari, ni izkazano. Tudi sicer izvrševanje služnosti, ki jo ima tožnik, ni pogoj za njen (nadaljnji) obstoj. Tožnik ima pravico osebne služnosti stanovanja ne zato, ker jo izvršuje, ampak ker je bila v njegovo korist dogovorjena in vknjižena.

Okoliščina, ali tožnik služnost potrebuje, za sam obstoj pravice ni ključna. Pravica služnosti stanovanja namreč ne preneha (avtomatično) zaradi neizvrševanja (oziroma ker je imetnik ne potrebuje), ampak zgolj v zakonsko predvidenih primerih (glej 248. v zvezi s 1. odstavkom 241. člena SPZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo z dne 3.3.2014: - dovolilo spremembo tožbe z dne 3.3.2014 (I. točka izreka), - tožencu prepovedalo (II. točka izreka) vsakršno poseganje v tožnikovo pravico brezplačne dosmrtne služnosti stanovanja pri nepremičninah z ID znakom 000 in 001, zlasti omejevanje dostopa in - ali uporabe stanovanja v pritličju stanovanjske hiše na naslovu S. (v izmeri cca 40 m2, ki obsega hodnik, kopalnico, WC, kuhinjo, sobo) ter pripadajoče parkirišče; omejevanje ali prekinjanje dobave električne energije v stanovanju, prav tako verbalno napadanje in pozivanje naj hišo na naslovu S., zapusti, - odločilo, da je dolžan toženec tožniku plačati pravdne stroške v višini 181,98 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. Poudarja, da naj bi bilo razlogovanje sodišča prve stopnje materialnopravno napačno. Slednje pri odločitvi ni upoštevalo vseh dejstev, ki so bila ugotovljena tekom pravdne oz. jih je zmotno presojalo. Zlasti naj bi bila prvostopenjska sodba močno pomanjkljiva v delu, ko gre za logično povezovanje posameznih ugotovljenih dejstev in za razumevanje pomena posameznih ravnanj ter primerjanje posameznih pojmov. Za rešitev te zadeve je pomembno vprašanje, s katerim se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo, in sicer ali je bila v konkretnem primeru pravica stanovanja ustanovljena v obliki rabe ali užitka. Če je bila ta služnost ustanovljena v obliki rabe, tožnik služnosti na sobi in parkirišču ni izvrševal in tudi ne more zahtevati dostopa do njih. Osebna služnost ni sama sebi namen, saj služi osebnim in stanovanjskim potrebam upravičene osebe. Te pravice nikoli ni rabil, dokler je ni uporabil iz nagajivosti. Zato ne more biti v boljšem položaju tisti, ki nikoli ni začel uporabljati stanovanjske služnosti, od tistega, ki jo je uporabljal, saj ima toženec v sporni sobi osebne stvari in stvari svoje hčerke B. S. Prav tako tožnik ne more zasesti parkirišča le zato, ker je voznik avtomobila in ker bi mu to po njegovem zatrjevanju pripadalo. Toženec je ves čas postopka na prvi stopnji zatrjeval in dokazoval, da tožnik služnosti na sporni sobi ne potrebuje, da je ni nikoli izvrševal in da zlorablja svojo pravico. Služnost je bila ustanovljena v obliki rabe in tožnik služnosti ni izvrševal ne na parkirišču in ne na sporni sobi.

3. Tožnik je v odgovoru predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev sodišča prve stopnje je v celoti pravilna, hkrati pa tudi prepričljivo obrazložena. Pritožba je z očitki, ki so v veliki meri novi in že zato neupoštevni (prvi odstavek 337. člena ZPP (1)), tudi sicer pa neprepričljivi (nerelevantni) ne more omajati. Očitek, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo vseh dejstev oziroma da naj bi bila sodba zlasti v delu, ko gre za „logično povezovanje ugotovljenih dejstev in za razumevanje pomena posameznih ravnanj oziroma primerjanja posameznih pojmov“, domnevno pomanjkljiva, je povsem splošen in že zato neupošteven. Pritožba ga namreč ne uspe konkretizirati. Medtem, ko za obrazložitev izpodbijane sodbe to prav gotovo ni moč trditi, pa je precej nejasnosti oziroma napačne razlage institutov moč ugotoviti prav za pritožbo. Tipičen primer takšnega (2) nejasnega (neustreznega) zatrjevanja je izpostavljanje, češ da naj bi bilo za predmetno zadevo pomembno vprašanje (s katerim se sodišče ni ukvarjalo), ali naj bi bila v konkretnem primeru v korist tožnika ustanovljena pravica stanovanja v obliki rabe ali užitka. V konkretnem primeru je bila v tožnikovo korist ustanovljena (osebna) služnost stanovanja (in ne služnost rabe ali užitka), ki je samostojna oblika (služnosti) in s strani SPZ (3) urejena v členih 247 in 248.(4) Vse navedeno (da gre torej za nedopustno pa tudi sicer nejasno pritožbeno novoto) velja za trditev, da naj bi bila služnost ustanovljena v obliki rabe, ki je tožnik ni izvrševal ne na parkirišču ne na sporni sobi.(5) Toženec (ki torej očitno spregleda, da je služnost stanovanja samostojna oblika služnosti, za katero se tudi sicer smiselno uporabljajo določila SPZ o užitku in ne o rabi) ne uspe niti ustrezno (logično in konkretno) obrazložiti, kakšne konkretne posledice naj bi takšne trditve (6) na obseg tožnikovih upravičenj sploh imele. Takšnemu navajanju torej nikakor ni moč slediti. Tudi sicer je dokazni postopek (kot to prepričljivo ugotavlja sodišče prve stopnje) pokazal, da je tožnik služnost izvrševal tako na parkirišču kot na sporni sobi.

6. Da je toženec tožnika v tej pravici motil (vznemirjal), je sodišče prve stopnje prav tako natančno in prepričljivo obrazložilo. Pritožba s svojimi pavšalnimi očitki oziroma (zgolj) vztrajanjem, da temu ni tako, pač ne more prepričati. Nove in že zato neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP), pa tudi sicer neutemeljene, so pritožbene trditve, češ da tožnik svoje pravice ni nikoli rabil oziroma da naj bi jo začel uporabljati iz nagajivosti. Sodišče prve stopnje je v okviru 7. točke obrazložitve izpodbijane sodbe na podlagi izvedenih dokazov zaključilo (in pritožba tega zgolj z drugačnim zatrjevanjem pač ne more izpodbiti), da morebitno tožnikovo izvrševanje dogovorjene služnostne pravice v nasprotju z njenim namenom ali naravo stvari, ni izkazano. Tudi sicer izvrševanje služnosti, ki jo ima tožnik, ni pogoj za njen (nadaljnji) obstoj. Tožnik ima pravico osebne služnosti stanovanja ne zato, ker jo izvršuje, ampak ker je bila v njegovo korist dogovorjena in vknjižena. Ker toženec v postopku na prvi stopnji (kot to počne sedaj v pritožbi), ni zatrjeval, da tožnik služnosti na sporni sobi ne potrebuje,(7) gre tudi v tem oziru v prvi vrsti za neupoštevne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Okoliščina, ali tožnik služnost (8) potrebuje, za sam obstoj pravice (enako kot je bilo rečeno glede njenega izvrševanja) prav tako ni ključna. Pravica služnosti stanovanja namreč ne preneha (avtomatično) zaradi neizvrševanja (oziroma ker je imetnik ne potrebuje),(9) ampak zgolj v zakonsko predvidenih primerih (glej 248. v zvezi s prvim odstavkom 241. člena SPZ).

7. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Toženec s pritožbo ni uspel, zaradi česar sam trpi stroške nastale z njeno vložitvijo (1. odstavek 165. člena v zvezi z 1. odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožnik sam krije svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o toženčevi pritožbi (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

(2) Tudi sicer nedopustno novega (prvi odstavek 337. člena ZPP).

(3) Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami.

(4) V 248. členu SPZ hkrati predvideva, da se za osebno služnost stanovanja smiselno uporabljajo določila o užitku.

(5) Podobno nelogična je trditev, da je v primeru, če je bila služnost ustanovljena v obliki rabe, tožnik na sobi in parkirišču ni izvrševal ter zato ne more zahtevati dostopa do njih.

(6) Tudi če bi bile resnične (pa niso).

(7) Enako velja za trditve, da je nikoli ni izvrševal oziroma da jo zlorablja.

(8) Ob tem, da je nima zgolj na sobi (kot to napačno navaja toženec), ampak, kot to prepričljivo zaključuje sodišče prve stopnje (glej 7. točko obrazložitve izpodbijane odločbe), na obeh nepremičninah.

(9) Pritožnik očitno zamenjuje s prenehanjem stvarnih služnosti, ki lahko prenehajo, če postanejo nekoristne za uporabo gospodujoče stvari ali če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih so bile ustanovljene. Tudi v takem primeru pa je seveda za prenehanje potrebno izposlovati sodno odločbo (222. člen SPZ).