Jedro

V sporu zaradi motenja posesti se ne upošteva pravice do posesti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je toženec M. R. motil tožnika J. C. v zadnji mirni posesti parcele št. 229 v k.o. B. s tem, da je neugotovljenega dne med 15.2.1995 in 28.2.1995 posekal na severovzhodnem delu parcele št. 229 k.o. B. sedem smrek in dva listavca in mu se v bodoče prepoveduje vsako dejanje, ki bi pomenilo motenje posesti parc. št. 229 v k.o. B. Toženi stranki je tudi naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki v znesku 105.379,00 SIT.

Proti sklepu se je pritožila tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču prve stopnje pritožba očita, da je štelo izpovedbe tožnika in njegovih prič za prepričljive in verodostojne, medtem ko izpovedbama toženca in njegovega sina ni verjelo. Pritožba zatrjuje, da so izpovedbe vseh tožnikovih prič subjektivno naravnane, saj gre za njegovo mater in za ženo. Sodišče ni izvedlo dokazov z vpogledom v pravdni in nepravdni spis, čeprav ju je kot dokaz tožena stranka predlagala že v odgovoru na tožbo. Oba spisa vsebujeta navedbe in listine, ki kažejo na stanje posesti spornega dela zemljišča v letu 1992. Predlog za ureditev meje med parcelama je vložil toženec zato, ker mu je tožnik odpeljal pet smrek, ki jih je posekal toženec na spornem delu zemljišča in kar kaže na to, da je toženec imel že novembra 1991 posest spornega dela zemljišča. Tožnik je obe tožbi vložil potem, ko je toženec predlagal sodno ureditev meje. Obe tožbi sta usmerjeni k cilju, da bi si tožnik pridobil ugodnejši položaj v postopku za ugotovitev meje, kjer bo o meji odločalo dosedanje uživanje. Tožena stranka predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne na stroške tožeče stranke oziroma, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi čl. 7/1 ZPP - Zakona o pravdnem postopku mora sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. 8. čl. ZPP pa pravi, da sodišče odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbe presoje vsakega dokaza posebej in vseh odkazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka, katere dejstva je šteti za dokazana. Upoštevaje izhodišče gornjih dveh določb ZPP je treba ugotoviti, da je sodišče prve stopnje sporna dejstva ugotovilo popolnoma in po resnici. Izvedlo je obširen dokazni postopek, izpovedbe prič in strank pa je tudi ocenilo in upoštevalo tudi ugotovitve ob ogledu na kraju samem. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj bolj verjame tožniku kot pa tožencu. V zvezi s tem vprašanjem pritožba ne predlaga novih dokazov, ampak daje le svojo dokazno oceno. Pritožbeno sodišče nima pomislekov proti ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je bil tožnik posestnik spornega zemljišča iz razlogov, ki jih je ugotovilo to sodišče. Druga pritožbena trditev se nanaša na vprašanje vpogleda v spisa P 380/92 in N 16/92. Tožba ima tu sicer prav v toliko, da je tožena stranka ta dva dokaza predlagala že v postopku na prvi stopnji (list. št. 3 in 6) in da sodišče o tem ni odločilo - tudi tako ne, da bi ta dva dokazna predloga zavrnilo. Po prepričanju pritožbenega sodišča pa ta opustitev ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj ta kršitev - torej opustitev formalne zavrnitve dokaznega predloga - ni vplivala in ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločbe (čl. 354/1 ZPP), kajti odločitev bi ne mogla biti nič drugačna, tudi če bi sodišče prve stopnje spisa vpogledalo. Če je namreč toženec že v letu 1992 vložil predlog za ureditev meje in je to storil zato, ker mu je tožnik v letu 1991 odpeljal pet smrek, to še ne kaže na toženčevo posest spornega zemljišča, ampak kaže na to, da je spor o meji. Tudi tožnikova odškodninska tožba proti tožencu ne more biti odločilen dokaz v postopku zaradi motenja posesti, kjer je poleg ostalih pogojev treba ugotoviti zadnje posestno stanje, medtem ko se ne upošteva pravica do posesti (čl. 78/1 Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR). Tudi očitki pritožbe, ki se nanašajo na vrstni red reševanja zadev, niso utemeljeni. Če je toženec vložil predlog za ureditev meje dne 2.3.1992, kasnejši postopki ne bodo mogli imeti nobenega vpliva na odločitev v postopku za ureditev meje.

Tako je bilo torej treba neutemeljeno pritožbo zavrniti in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP v zvezi s čl. 365 tč. 2 ZPP).