Jedro

V ponovni vlogi za priznanje statusa vojnega veterana se je tožnik skliceval na sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. U 677/2008 z dne 15. 9. 2009 (v kateri je sodišče odločilo v prid tožniku), ki ob nespremenjenem dejanskem stanju pomeni spremenjeno pravno podlago za odločitev. Ker sodbe ni mogoče šteti za spremenjeno pravno podlago v smislu 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, bi moral organ prve stopnje vlogo tožnika zavreči, ker niso izpolnjeni pogoji za njeno obravnavanje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (ministrstvo) odpravilo odločbo Upravne enote Radovljica št. 130-229/2009-3 z dne 30. 11. 2009 in odločilo, da se zahteva tožnika za priznanje statusa vojnega veterana zavrže. V obrazložitvi je navedlo, da je Upravna enota Radovljica kot prvostopni organ ugodila ponovnemu zahtevku tožnika in mu priznala status vojnega veterana – obveznika delovne dolžnosti, ki je v času od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991 opravljal pomembne aktivnosti kot delovni obveznik v podjetju ... Odločitev je prvostopni organ utemeljil na j) točki 7. alinee 2. člena Zakona o vojnih veteranih (ZVV). Ob reviziji odločbe prvostopnega organa je ministrstvo ugotovilo, da je tožnik že 14. 8. 2007 vložil zahtevo za priznanje statusa in vpis v evidenco vojnih veteranov, prvostopni organ pa je z odločbo št. 187/2007 z dne 5. 12. 2007 odločil, da se mu ta status prizna in svojo odločitev oprl na dokumentacijo, zbrano v postopku, izjave prič in izjavo stranke. V revizijskem postopku je ministrstvo s svojo odločbo št. 13001-156/2008 z dne 28. 3. 2008 odpravilo odločbo prvostopnega organa in odločilo, da se tožniku status vojnega veterana ne prizna, ker je prvostopni organ napačno uporabil materialni predpis, ker tožnik ni dokazal, da je bil obveznik delovne dolžnosti v podjetju, ki so navedena v točki j) 7. alinee 2. člena ZVV. Dne 24. 11. 2009 je tožnik vložil ponovno zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana in v njej navedel, da je bil v času od 27. 6. 1991 do 18. 7. 1991 delovni obveznik v podjetju ..., v sodelovanju s Cestnim podjetjem ... Svoj zahtevek je utemeljeval z novo pravno podlago, ki izhaja iz sodbe Upravnega sodišča RS, št. U 677/2008-8 z dne 15. 9. 2009, in predlagal, da prvostopni organ uporabi pri odločanju vsa dokazila, predložena v prejšnjem postopku. Ministrstvo navaja, da ima sodna odločba, kot individualen, konkreten pravni akt, veljavnost in pravne posledice le v konkretni zadevi, v kateri je izdana, ne more pa predstavljati formalne pravne podlage za odločanje v drugih zadevah in je tako ni mogoče šteti kot spremenjeno pravno podlago za odločanje. To lahko predstavlja le abstrakten splošni pravni akt, ki ga sprejme in izda pristojni organ, na način in po postopku, določenem z Ustavo in zakonom. Prvostopni organ bi moral v obravnavanem primeru vlogo tožnika preizkusiti v skladu z določbo 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in v skladu s 4. točko citiranega člena zahtevo zavreči, saj v obravnavanem primeru ni možno šteti, da se je spremenila pravna podlaga za odločanje. Ker tega ni storil, je na podlagi določbe 2. odstavka 102. člena Zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95 s spremembami, v nadaljevanju ZVojI) tako odločil revizijski organ.

Tožnik vlaga tožbo zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb upravnega postopka. Navaja, da je nepravilno stališče ministrstva, da podjetje ..., ni podjetje, ki jih zakon našteva v tč. j) 7. alinee 2. člena ZVV. V postopku je bilo namreč kot nesporno ugotovljeno, da je tožnik kot namestnik vodje obrambnih priprav zadolžen za dežurstvo po planu dežurne liste in za vse aktivnosti v času vojne v podjetju ... in je opravljal naloge oviranja v usklajenem sodelovanju s Cestnim podjetjem ... po odločitvah in izrecnih navodilih republiške koordinacijske skupine in koordinacijskih podskupin, vse v skladu s smernicami Predsedstva Republike Slovenije o ukrepih za pripravljenost. Podjetje ... je prejemalo popolnoma enaka navodila in ukaze kot Cestno podjetje ... (CP), in je bilo podjetje ... le „podizvajalec“ aktivnosti oviranja z barikadami, ki jih je izvajalo CP, pri čemer so bili v več primerih celo glavni izvajalec, saj CP svoje mehanizacije nujno potrebne za opravljanje nalog (hiab) sploh ni imelo. Po določbi 21. člena Zakona o obrambi in zaščiti so nosilci obrambnega sistema tudi podjetja, ki po odločitvi pristojnih organov republike ali občin opravljajo dejavnost posebnega pomena za obrambo in zaščito, po 36. členu citiranega zakona pa Izvršni svet RS med drugim določa podjetja, katerih dejavnost je posebnega pomena za obrambo v republiki, v vojni pa odloča o prerazporejanju proizvodnih in drugih zmogljivosti za zagotavljanje materialne oskrbe. Slednje je na podlagi ukazov in navodil s strani koordinacijske podskupine, teritorialne obrambe in policije opravljala med agresijo na Slovenijo družba ... Za obravnavani primer je zlasti pomemben dokument št. 06/16 z dne 5. 9. 1991, kateri se izrecno sklicuje na smernice predsedstva in je bil poslan tudi podjetju ..., kot enemu od odgovornih izvajalcev za postavljanje ovir na Gorenjskem. Tožnik in drugi delavci podjetja ... (A.A., B.B. in C.C.) so postavljali in varovali barikade na ključnih mestih, neposredno ob vojašnicah JLA in vršili opazovanja, ki so potekala tako v neposredni bližini vojašnic in znotraj njih v času agresije in še druge aktivnosti. Pri tem še zlasti omenja, da je bil status vojnega veterana priznan vodji obrambnih priprav CP in njihovim delavcem, s katerimi so delavci podjetja ... in zlasti tožnik sodelovali v osamosvojitveni vojni. Opravljali so povsem enake naloge, čeprav so delavci podjetja ... nekatere aktivnosti opravljali z bolj povečano nevarnostjo. Tožnik je prepričan, da je v obravnavanem primeru izpolnjen pogoj podjetja po točki j) 7. alinee 2. člena ZVV, in da je podjetje ... mogoče šteti bodisi za cestno podjetje, bodisi za podizvajalca in soizvajalca aktivnosti CP. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke spremeni tako, da potrdi odločbo UE Radovljica oziroma, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje z ustreznimi navodili, toženi stranki pa naloži dolžnost povrnitve stroškov postopka tožniku.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene navedbe, ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odprava odločbe prvostopnega organa, s katero je bil tožniku priznan status vojnega veterana, in zavrženje ponovne tožnikove zahteve za priznanje tega statusa. Izpodbijano odločbo je drugostopni organ izdal v reviziji, ki je predpisana v 102. členu ZVojI. Ta v 1. odstavku določa, da ob reviziji lahko da ministrstvo k odločbi soglasje, lahko jo odpravi ali razveljavi in samo odloči o stvari ali zadevo vrne upravni enoti v ponovni postopek. V 2. odstavku citirane določbe pa je navedeno, da ministrstvo ob reviziji odpravi ali razveljavi odločbo prve stopnje in praviloma samo odloči o stvari v korist ali v škodo stranke, če ugotovi, da so bila na prvi stopnji nepopolno ali napačno ugotovljena dejstva ali da v postopku niso bila upoštevana pravila postopka, ki bi lahko vplivala na odločitev o stvari, ali če ugotovi, da so bili na prvi stopnji zmotno ocenjeni dokazi, ali da je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep glede dejanskega stanja ali pa napačno uporabljen predpis, na podlagi katerega je bilo o stvari odločeno.

V obravnavanem primeru je po presoji sodišča ministrstvo pravilno ugotovilo, da je prvostopni organ v postopku napačno uporabil določbo 4. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-ur.p.b, v nadaljevanju ZUP), zaradi česar je njegova odločitev pravilna in zakonita. Po citirani določbi namreč organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

Iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da je tožnik dne 14. 8. 2007 vložil zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana za čas aktivnega sodelovanja pri obrambi Republike Slovenije v času agresije na RS v letu 1991. Prvostopni organ je izdal odločbo št. 130-187/2007 z dne 5. 12. 2007, s katero mu je priznal status vojnega veterana za opravljanje dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije za obdobje od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991 od 1. 9. 2007 dalje. Drugostopni organ je ob reviziji z odločbo št. 13001-156/2008 z dne 28. 3. 2008 odločbo prvostopnega organa z dne 5. 12. 2007 odpravil ter odločil, da se tožniku ne prizna status vojnega veterana. Zoper navedeno odločbo drugostopnega organa tožnik upravnega spora ni sprožil (po podatkih sodišča) in je tako odločba postala pravnomočna. V ponovni vlogi za priznanje statusa vojnega veterana z dne 24. 11. 2009 se je tožnik skliceval na sodbo naslovnega sodišča opr. št. U 677/2008-8 z dne 15. 9. 2009 (v zadevi tožnika D.D., s katero je sodišče odločilo v prid tožniku), ki ob nespremenjenem dejanskem stanju pomeni spremenjeno pravno podlago za odločitev. Ker citirane sodbe ni mogoče šteti za spremenjeno pravno podlago v smislu 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, kar je pravilno obrazloženo v izpodbijani odločbi, bi moral prvostopni organ ponovno vlogo tožnika, ker niso bili izpolnjeni pogoji za njeno obravnavanje, zavreči. Ker po povedanem niso bili izpolnjeni pogoji za meritorno obravnavanje tožnikove ponovne vloge, so neutemeljeni tudi tožbeni ugovori, ki se nanašajo na nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo zakona.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS ,št. 105/06, 62/2010, v nadaljevanju ZUS-1).

Stroškovni zahtevek tožnika pa je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.