Jedro

V pritožbenem postopku je odločitev o temelju obveznosti z vmesno sodbo na drugi stopnji možno potrditi. Toženka kot edina družbenica je z izjavo prevzela dolg družbe.

Izrek

1. Pritožba tožene stranke se v delu, ki se nanaša na temelj obveznosti (da obstaja obveznost tožene stranke za plačilo) zavrne in se v tem delu z vmesno sodbo potrdi izpodbijana sodba.

2. Pritožbi tožene stranke se v delu, ki se nanaša na odločitev o znesku, ugodi in se izpodbijana sodba v prvem odstavku in v tretjem odstavku razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku S.Č. 8.740 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z obrestmi, kot obrestuje Ljubljanska banka d.d. devizne vloge na vpogled od 31.3.1994 do plačila. Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke je prvostopno sodišče zavrnilo, toženi stranki pa naložilo v plačilo pravdne stroške v znesku 85.900,00 SIT. Ugotovilo je, da mora toženka povrniti denar za avto, ki je bil vplačan pri toženkinem podjetju.

Proti takšni sodbi se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi navaja, da je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedeno, da je sodišče v dokazne namene vpogledalo spis I K ..... z vso listinsko dokumentacijo, ni pa iz pravdnega spisa razvidno, kdaj in na kakšen način je sodišče ta dokaz izvedlo. V skladu z načelom neposrednosti bi moralo sodišče dokaz izvesti na glavni obravnavi in listine, na katere se sodba opira, prebrati. Tožena stranka ugovarja ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je zavezana k plačilu na podlagi pogodbe o pristopu k dolgu, saj sodišče ni ugotavljalo, ali so izpolnjene zakonske predpostavke za pristop k dolgu, niti ni prvostopno sodišče ugotovilo, kdaj naj bi bila pogodba med pravdnima strankama sploh sklenjena. Iz izjav tožene stranke v kazenskem postopku in tudi iz njenih pisem tožnikovi zunajzakonski partnerki B.B. sicer res izhaja, da se je zavezala vrniti denar v skladu s svojimi možnostmi, kar pa ne pomeni, da je sklenila pogodbo o pristopu k dolgu na način in pod pogoji, kot to zmotno ugotavlja prvostopno sodišče. Zaradi pravilne ugotovitve dejanskega stanja bi bilo potrebno zato tudi zaslišanje tožene stranke. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče ugotovilo, da se je tožeča stranka osebno srečala s toženo stranko samo enkrat in sicer takoj po novem letu 1990/91. Iz nadaljnje tožnikove izpovedi pa nikjer ne izhaja, da naj bi se mu tožena stranka takrat zavezala vrniti 9.000 DEM v tolarski protivrednosti, vseeno pa je sodišče verjelo "prepričljivi" izpovedi B.B., da se je tožena stranka zavezala vrniti 9.000 DEM. Pri tem pa sodišče ne pojasni, zakaj je njena izpoved prepričljiva in ne upošteva dejstva, da je njena izjava pravzaprav v kontradikciji z izjavami tožnika, ki je v tožbi in na zaslišanju dne 5.7.1994 pojasnil, da je ob slenitvi pogodbe o nakupu avtomobila plačal zneske: 3.600 DEM, 15.000 ATS, 600 CHF ter 12.135 din, kar je manj kot 9.000 DEM. Priča J.G. pa je izpovedala, da je prejete devize zamenjala v banki in tako toženi izročila znesek 57.330,00 takratnih dinarjev. Vsi zgoraj navedeni zneski, preračunani v DEM, ob upoštevanju srednjega tečaja Banke Slovenije za posamezno valuto, dajo seštevek 8.201 DEM in ne 9.000 DEM, kakor je v svoji tožbi navajal tožnik, da naj bi plačal. Razliko med dejansko plačano ceno in vtoževanim zneskom, ki znaša 799 DEM, je prvostopno sodišče označilo kot nepomembno, saj bi razlika lahko predstavljala natečene obresti od plačila tožeče stranke do pristopa tožene stranke k dolgu.

Sodišče pa za tak zaključek ni imelo nobene podlage v izvedenih dokazih.

V pritožbi tožena stranka še navaja, da je pravna razlaga 451. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki ga je v sodbi podalo prvostopno sodišče, zmotna. Iz dikcije citiranega člena namreč nedvomno izhaja, da gre pri pogodbi o pristopu tretje osebe k dolgu za isto obveznost med upnikom in tretjo osebo, ki je pristopila k dolgu, kot je bila obveznost med prvim dolžnikom in upnikom. Zaveza tretje osebe ne more biti drugačna od dolžnikove, kajti sicer v delu, kolikor se terjatev razlikuje od dolžnikove, ni in ne more biti pristop k dolgu.

Prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi v nasprotju s spisnimi dokazi ugotovilo, da je tožena stranka 23.8.1991 nesporno plačala tožeči stranki dinarsko protivrednost 160 DEM. Iz vseh spisnih dokazov pa nesporno izhaja le, da je tožena stranka navedenega dne vrnila tožniku 4.000 din. Ta dinarski znesek pa je po podatkih Banke Slovenije dne 23.8.1991 predstavljal protivrednost 308 DEM in ne 160 DEM, kot je to zapisalo sodišče. Tožena še navaja, da tožnik v tožbi ni določil vrednosti spornega predmeta, te vrednosti pa tudi ni določilo prvostopno sodišče. Prvostopno sodišče zato ni moglo tožniku pravilno odmeriti in priznati stroškov postopka. Sodba pa se v tem delu tudi ne da preizkusiti, saj ni razvidno, kako je sodišče odmerilo pravdne stroške, niti ne more tožena stranka zaznamovati svoje pritožbene stroške.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Da je tožena stranka tista, ki je dolžna plačati tožniku, se pritožbeno sodišče strinja. Po mnenju pritožbenega sodišča je sicer pravna podlaga določilo člen 446/1 ZOR, ki govori o pogodbi o prevzemu dolga, ne pa določilo člena 451 istega zakona tako kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, odločitev sodišča prve stopnje glede tega vprašanja pa je vseeno pravilna. Sodišče prve stopnje ugotavlja: - da je toženka zunajzakonski partnerki tožnika govorila, da bo denar vrnila, pri tem pa je o sebi govorila kot o dolžnici; - v zadevi I K ..... je izjavila, da namerava vsem oškodovancem denar vrniti v skladu z možnostmi; - 23.8.1991 je vrnila 4.000 din in 24.4.1992 100 DEM in se na to v kazenski zadevi tudi sklicevala. Po člena 446/1 ZOR se prevzem dolga opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik. Družba H. d.o.o. je po podatkih registrskega vložka ....., ki ga je sodišče prve stopnje vpogledalo, družba z enim družbenikom, torej s toženo stranko. V taki situaciji je mogoče šteti, da je pogodba o prevzemu dolga nastala že s samo izjavo tožnice - ki je hkrati direktorica in edina družbenica -, zunajzakonski partnerici tožnika, to odločenost pa je potrdila z izjavo na zapisnik v kazenski zadevi in s tem, ko je del dolga tudi vrnila. Da je upnik v to privolil, ni dvoma. Delno spolnitev (čl. 446/3 ZOR) je sprejel, končno pa tudi izpolnitev zahteva od tožnice.

Tako je torej tožnica tista, ki mora plačati. Njen ugovor aktivne legitimacije ni utemeljen. V tem obsegu je bilo treba pritožbo zavrniti in z vmesno sodbo potrditi temelj obveznosti (čl. 368 Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s čl. 330 istega zakona).

Utemeljena pa je pritožba tožnice, kolikor se nanaša na vprašanje, kakšen znesek je tožnica dolžna vrniti. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da s podjetjem H. d.o.o. devizna klavzula ni bila dogovorjena. Glede na pravno podlago, ki jo je ugotovilo sodišče druge stopnje, da gre torej za prevzem dolga, je zaenkrat še prezgodaj ugotovitev, da je hkrati s prevzemom dolga nastala tudi obveznost tožene stranke, da plača v DEM protivrednosti. Izhajajoč iz tega, da gre za prevzem dolga, bo moralo sodišče v novem postopku z dodatnim zaslišanjem tožnika, njegove zunajzakonske partnerke in same toženke ugotoviti, ali je morda po tem, ko je tožnica prevzela dolg, prišlo tudi do prenovitve (čl. 308 in nasl. ZOR). Če bo tako ugotovilo, pa bo treba zavzeti tudi stališče do tistih pritožbenih trditev, ki izpodbijajo seštevek v DEM in ki se nanašajo na razliko 799 DEM.

Kar zadeva očitek o tem, da je sodišče prve stopnje samo dopustilo dokaze s kazenskimi spisi, ni pa jih izvedlo, je treba povedati, da ta trditev ne drži. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 5.7.1994 na red. št. 16, (list. št. 24) na drugi strani izhaja, da je sodišče ne samo dopustilo dokazovanje z omenjenimi spisi, ampak je te dokaze tudi izvedlo.

Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki v zvezi z vrednostjo spornega predmeta. Ker je tožbeni zahtevek postavljen v tolarski protivrednosti nemške marke in ker je naveden tudi tečaj, po katerem naj bi se vrednost preračunavala, ne more držati očitek, da vrednost spornega predmeta ni jasna in da zaradi tega ni mogoče odločati o stroških in o taksi.

S tem je na bistvene pritožbene trditve odgovorjeno.

Odločitev pritožbenega sodišča je v tem delu utemeljena na določilu čl. 370/1 Zakona o pravdnem postopku.