Jedro

Tujec, ki je prišel na območje Republike Slovenije z veljavnim potnim listom, lahko zaprosi za dovoljenje za začasno prebivanje, dokler na območju Republike Slovenije zakonito prebiva. Zakonito prebivanje je torej pogoj, ki se v upravnem postopku ugotavlja.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije ... z dne 15.1.1996.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Sekretariata za notranje zadeve Mesta ... z dne 3.3.1994, s katerim je bila zavržena njegova prošnja za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, ker je bila vložena prepozno, zaradi česar ni pogojev za uvedbo postopka. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo 18.12.1992, vlogo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje pa je vložil šele 26.9.1993. Organ prve stopnje je pravilno ugotovil, da sme v skladu z določili 13. člena Zakona o tujcih, tujec prebivati v Sloveniji toliko časa, kolikor mu je to dovoljeno, v konkretnem primeru je na podlagi potnega lista bilo tožniku dovoljeno trimesečno bivanje v Sloveniji. Če želi tujec v Sloveniji prebivati dlje, mora pri pristojnem organu pred pretekom časa, za katerega mu je bilo dovoljeno prebivanje, zaprositi za dovoljenje za začasno prebivanje (2. odstavek 13. člena Zakona o tujcih). Glede na navedeno bi moral tožnik zaprositi za začasno prebivanje najkasneje do 18.3.1993. Od tega časa do vložitve vloge, dne 16.9.1993 je namreč bil v Sloveniji brez urejenega statusa tujca (ilegalno). Ob takšnem dejanskem in pravnem stanju je bilo potrebno tožnikovo prošnjo zavreči na podlagi 2. odstavka 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, saj je bila vložena po preteku materialnega roka, ki ima za posledico izgubo pravice.

Tožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbija odločbo tožene stranke iz vseh treh tožbenih razlogov iz 10. člena ZUS. Navaja, da se je 18.12.1992 vrnil v Slovenijo v prepričanju, da ima v skladu s 3. odstavkom 82. člena Zakona o tujcih dovoljenje za stalno prebivanje, saj ga je v BiH poslalo slovensko podjetje, v Sloveniji pa je imel ves čas prijavljeno stalno prebivališče. Ko je ugotovil, da mu je bilo to dovoljenje "odvzeto", je začel urejati svoj status, zato meni, da bi moral trimesečni rok teči šele od te njegove ugotovitve. Sicer pa šteje, da rok iz 2. odstavka 13. člena Zakona o tujcih ni prekluziven temveč instrukcijski, saj naj bi tujce prisilil, da uredijo svoje prebivanje v RS, kar naj bi posredno izhajalo iz 80. člena istega zakona, ki določa prekrške tujca (1. in 6. točka) zaradi nepravočasne prošnje oziroma neprijave začasnega prebivališča. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izreku in razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Tožnik ne izpodbija ugotovitve izpodbijane odločbe, da je prišel v Republiko Slovenijo kot tujec na podlagi veljavnega potnega lista 18.12.1992 in da je prošnjo za začasno prebivanje vložil 26.9.1993. Po določbah 1. odstavka 13. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I, v nadaljevanju: ZTuj) sme tujec, ki pride na območje Republike Slovenije z veljavnim potnim listom, prebivati v njej 3 mesece oziroma toliko časa, kolikor mu to dovoljuje izdani vizum, če z mednarodno pogodbo ni določeno drugače. Če želi tujec na območju Republike Slovenije prebivati dlje in ima opravičen razlog, zaradi katerega bi bilo njegovo daljše prebivanje v državi potrebno, mora po določbah 2. odstavka 13. člena ZT pri pristojnem organu pred potekom časa, za katerega mu je dovoljeno prebivanje na podlagi potne listine, zaprositi za dovoljenje za začasno prebivanje. To pomeni, da lahko tujec zaprosi za dovoljenje za začasno prebivanje, dokler na območju Republike Slovenije zakonito prebiva. Zakonito prebivanje je torej pogoj, ki se ugotavlja v upravnem postopku. Če ta pogoj ni izpolnjen se dovoljenje za začasno prebivanje zavrne, enako tudi, če ni izpolnjen kak drug pogoj. Zato upravni organ prve stopnje v zakonu ni imel podlage, da je tožnikovo vlogo zavrgel po 125. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), češ da ni pogojev za uvedbo postopka. Sicer pa je bil tak postopek tako in tako uveden in na prvi stopnji končan s sklepom z dne 3.3.1994, v obrazložitvi katerega organ prve stopnje ugotavlja, da je pri preverjanju podatkov iz tožnikove vloge ugotovil, da je od 18.12.1992, ko je tožnik, kot v vlogi sam navaja, prišel v Slovenijo, pa do 26.9.1993, ko je zaprosil za dovoljenje za začasno prebivanje, poteklo več kot tri mesece. Ker gre torej za enega od pogojev, ki mora biti po zakonu izpolnjen za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, tožnik nima prav, ko v tožbi uveljavlja stališče, da gre zaradi sankcioniranja nepravočasnosti vloge kot prekršek, samo za instrukcijski rok in tudi ne, ko zatrjuje drugačen začetek teka istega roka v njegovem primeru. Ker tožnik ne ugovarja ugotovitvi, da je prišel na območju Republike Slovenije kot tujec, niso pomembne okoliščine o njegovem zatrjevanem stalnem prebivališču. Ker tožena stranka pri reševanju tožnikove pritožbe ni odpravila sklepa prve stopnje (ki je nezakonit iz zgoraj navedenih razlogov), je tudi izpodbijana odločba nezakonita. Zato je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS. Določbe ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94), ZUS pa tudi skladno s 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).