Jedro

1. Če sta obe pravdni stranki oz. njuna pooblaščenca na naroku za glavno obravnavo soglašala, da sodišče odloči na seji senata po prejemu dokazil o vročitvi sklepov disciplinske komisije, sodišče ni storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 9. tč. 2. odst. 354. čl., če je izdalo sodbo brez glavne obravnave. 2. Skladno z 2. odst. 63. čl. ZTPDR mora biti delavec zaslišan pred disciplinskim organom, razen če se brez opravičenih razlogov ne odzove na pravilno poslano vabilo. Zgolj dejstvo, da je bil tožnik v bolniškem staležu, samo po sebi ne predstavlja opravičenega razloga za odsotnost z disciplinske obravnave. Tožnikov izostanek bi bil iz zdravstvenih razlogov opravičen le, če je bilo njegovo zdravstveno stanje tako slabo, da se obravnav ne bi mogel udeležiti oz. če bi se zaradi udeležbe na obravnavi njegovo zdravstveno stanje lahko poslabšalo.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba in sklep sodišča prve stopnje se razveljavita v izpodbijanem delu (1. in 2. točka izreka sodbe ter 2. točka izreka sklepa) ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi 1. točka izpodbijanega sklepa.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se sklep disciplinske komisije z dne 29.5.1996 in sklep nadzornega sveta tožene stranke z dne 11.7.1996 o prenehanju delovnega razmerja tožniku razveljavita (1. točka izreka), toženi stranki pa je naložilo, da je dolžna priznati in vpisati v delovno knjižico delovno dobo od 12.7.1996 do 19.12.1996 ter mu izplačati plačo v bruto znesku 669.119,00 SIT v mesečnih zneskih za obdobje od julija do decembra 1996 kot so razvidni iz izreka, ter od navedenih zneskov obračunati in plačati davke in prispevke, neto razlike pa izplačati tožniku z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (2. točka izreka). Zahtevek za plačilo zakonitih zamudnih obresti od bruto zneskov je zavrnilo (3. točka izreka sodbe). Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče zavrglo tožbo na plačilo odškodnine v višini 465.366,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.6.1996 dalje do plačila (1. točka izreka sklepa) ter toženi stranki naložilo, da je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 246.250,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 239.660,00 SIT, ki tečejo od 4.6.1997 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (2. točka izreka sklepa).

Zoper navedeno sodbo in sklep se pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper 1. točko izreka sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo za plačilo zneska 465.366,00 SIT s pp iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče spremeni sklep v izpodbijanem delu tako, da ugodi temu delu tožbenega zahtevka in toženo stranko zaveže na plačilo stroškov pritožbe. Navaja, da je stališče sodišča, da je mogoče odškodnino uveljavljati šele po končanem sodnem postopku, s katerim je pravnomočno ugotovljeno nezakonito prenehanje delovnega razmerja, napačno, saj zlasti iz razloga ekonomičnosti postopka ni sprejemljivo. Če stranka sočasno uveljavlja nezakonito prenehanje delovnega razmerja in plačilo odškodnine iz tega naslova, to ni v nasprotju z 32. členom kolektivne pogodbe za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije. V kolikor sodišče ugotovi nezakonitost prenehanja delovnega razmerja, lahko prisodi delavcu tudi odškodnino.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno ter zoper odločitev o stroških iz vseh pritožbenih razlogov.

Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in sklepa v izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 9. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ker je izdalo izpodbijano sodbo brez obravnave na seji senata dne 4.6.1997. Tožena stranka je na glavni obravnavi dne 5.5.1997 navedla, da se strinja z izdajo sodbe na seji senata, v kolikor ne bi predložila še dodatno zahtevanih listin. Zahtevano listino je tožena stranka posredovala sodišču dne 15.5.1997, zato ji ni jasno, zakaj je sodišče razsodilo na seji senata. Odvzeta ji je bila možnost predlaganja dodatnih dokaznih predlogov, zlasti za postavitev ustreznega izvedenca nevropsihiatra, ki bi podal mnenje o psihofizičnem stanju tožnika v času disciplinskega postopka. Tožena stranka nadalje meni, da je bilo nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede psihofizičnega stanja tožnika - ni sporno dejstvo, da je bil tožnik v bolniškem staležu, sporno pa je, ali je bil v tem času sposoben priti na obravnave pred disciplinsko komisijo.

V tem času je sklepal pomembne pravne posle, o čemer je tožena stranka predložila dokaze. Razlogi sodišča, da je tožena stranka kršila materialni predpis, ker je svojo odločitev oprla neposredno na ZTPDR, niso jasni. Pravilnika delniške družbe o disciplinski in materialni odgovornosti za kršitev, storjeno 15.1.1996, to je še pred vpisom delniške družbe v sodni register in sprejemom ustreznega sklepa in pravilnika, ni bilo mogoče uporabljati za nazaj. Izrek pod točko 2 izpodbijane sodbe je nejasen in neizvršljiv, saj tožnik ni v nobenem primeru upravičen do bruto zneskov plače. Izračun za mesec december (117.213,00 SIT) je napačen, do tolikšnega bruto zneska bi bil tožnik upravičen le, če bi delal ves december 1996, ne pa le do 19.12.1996. Tudi odločitev o stroških je nepravilna, saj stroški niso pravilno odmerjeni glede na uspeh tožnika v pravdi. Poleg tega pa tožena stranka stroškov niti ni mogla priglasiti, ker je sodišče neutemeljeno razsodilo na seji senata.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke zoper sodbo in 2. točko sklepa pa je utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno zavrglo tožbo z zahtevkom za plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja kot preuranjeno. Materialno pravo je uporabilo pravilno, saj je kot pravno podlago za svojo odločitev navedlo 23. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Ur. l. RS, št. 39/93), zlasti pa 32. člen Kolektivne pogodbe za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 47/94), ki določa, da je delodajalec dolžan izplačati odškodnino le v primeru sodno ugotovljenega nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Stališče, da je pogoj za uveljavljanje zahtevka na plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pravnomočna sodba, s katero je nezakonito prenehanje delovnega razmerja ugotovljeno, je zato povsem pravilno. Ker je pritožba tožeče stranke zoper 1. točko sklepa sodišča prve stopnje neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka po 9. točki 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77, 27/90), ki jo stori sodišče, če izda sodbo brez glavne obravnave, pa bi bilo moralo opraviti glavno obravnavo.

Skladno z 2. odstavkom 304. člena ZPP lahko senat sklene, da konča glavno obravnavo, če je treba, da se preskrbijo kakšni spisi, v katerih so dokazi, ki so potrebni za odločitev, ali če je treba počakati na zapisnik o dokazih, ki jih je izvedel zaprošeni sodnik, pa se stranke odpovejo obravnavanju teh dokazov, ali senat misli, da to obravnavanje ni potrebno. Prvostopenjsko sodišče je postopalo v skladu s citirano določbo ZPP, saj je odločilo na seji senata dne 4.6.1997, brez ponovne glavne obravnave, na podlagi soglasja obeh strank na naroku za glavno obravnavo dne 5.5.1997. Iz zapisnika glavne obravnave z dne 5.5.1997 (l. št. 30) izhaja, da je sodišče naložilo toženi stranki, da v roku 8 dni dostavi sodišču dokazila o vročitvi sklepa uprave z dne 27.5.1996 predsedniku disciplinske komisije, predsedniku začasnega nadzornega sveta in predsedniku sindikata, ter ob soglasju tožeče in tožene stranke sklenilo, da bo senat listine, predložene naknadno s strani tožene stranke, vpogledal izven glavne obravnave in odločil po vpogledu teh listin. V zapisniku je še navedeno, da se glavna obravnava zaključi, ker je zadeva zrela za razsojo in da sodba izide pisno, po posvetovanju izven glavne obravnave (po predložitvi dodatnih listin). Tožena stranka je na obravnavi tudi izjavila, da priglaša stroške in da bo stroškovnik predložila skupaj z listinami, medtem ko je tožeča stranka stroškovnik vložila v spis. Na naroku za glavno obravnavo dne 5.5.1997 sta bila navzoča odvetnika obeh strank. Tudi odvetnik tožene stranke T. R. je zapisnik podpisal, vendar v zapisniku ni nobene pripombe glede verodostojnosti zapisa, niti nobenih pridržkov in dodatnih pogojev, pod katerimi tožena stranka soglaša z zaključkom zadeve po naknadnem posvetovanju senata. Soglasje je jasno in izrečno, razvidno iz zapisnika glavne obravnave, ki ga je odvetnik tožene stranke podpisal. Zato je povsem neutemeljena pritožbena navedba, da naj bi bila toženi stranki odvzeta možnost predlaganja dodatnih dokaznih predlogov s postavitvijo ustreznega izvedenca nevropsihiatra (zlasti če se upošteva, da je sodišče opravilo kar štiri naroke za glavno obravnavo). Prav tako pa ni jasno, iz kakšnega razloga naj bi bilo soglasje za sprejem odločitve na seji senata dano le, če tožena stranka ne bi predložila dodatnih zahtevanih listin (saj na naroku ni bila niti omenjena možnost, da listin nima). Pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb postopka torej ni podan.

Utemeljena pa je pritožba tožene stranka, v kolikor uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi s psihofizičnim stanjem tožnika v času bolniškega staleža. Sodišče prve stopnje je preuranjeno odločilo, da je tožena stranka v disiplinskem postopku storila absolutno bistveno kršitev določb postopka s tem, da je ravnala v nasprotju s 63. členom Zakona o temljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR), ker je kljub opravičilu tožnika, da se iz zdravstvenih razlogov ne more udeležiti obravnave pred disciplinsko komisijo, izvedla obravnavo, odločila o disciplinski odgovornosti tožnika ter mu izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ne da bi tožniku omogočila zaslišanje pred disciplinskim organom. Kot izhaja iz disciplinskega spisa, je tožena stranka z večkratnim prelaganjem disciplinske obravnave (ki je bila razpisana 20.3.1996, 3.4.1996, 15.5.1996 ter nazadnje 29.5.1996) tožniku poskušala zagotoviti pravico do obrambe, nato pa je kljub opravičilu tožnika glavno obravnavo pred disciplinsko komisijo izvedla v njegovi odsotnosti.

Skladno z 2. odstavkom 63. člena ZTPDR mora biti delavec zaslišan pred disciplinskim organom, razen če se brez opravičenih razlogov ne odzove na pravilno poslano vabilo, in mu ni mogoče kratiti obrambe. V dosedanjem postopku ni z gotovostjo ugotovljeno, da so bili razlogi, zaradi katerih se tožnik na pravilno poslano vabilo ni odzval, res opravičeni. Zgolj dejstvo, da je bil tožnik v bolniškem staležu, samo po sebi še ne predstavlja opravičenega razloga za odsotnost z disciplinske obravnave. Tudi iz mnenja lečečega zdravnika tožnika prim. dr. sc. M. P., dr. med.

specialista nevropsihiatra z dne 13.3.1997 izhaja le, da tožnikov zdravnik iz dejstva, da je bil tožnik dne 22.7.1996 v takšnem psihičnem stanju in je navajal takšne težave, da mu je priporočil hospitalni tretman, sklepa, da tožnik v obdobju od 18.3.1997 do 22.7.1996 ni bil psihično uravnovešen. Iz mnenja je razvidno tudi, da je tožnik v času od 25.1.1996 do 18.3.1996 prihajal na redne kontrole in v tem času ni bil sposoben udeleževati se disciplinskih obravnav, v obdobju od 18.3.1996 do 22.7.1996 pa na kontrole ni prihajal, zato zdravniku njegov psihični status ni znan, poleg tega pa se od 22.7.1996 dalje, ko mu je bil predlagan hospitalni tretman, ni več prihajal v dispanzer k dr.

P.. Tožnikov izostanek bi bil iz zdravstvenih razlogov opravičen le, če je bilo zdravstveno stanje tožnika v času, ko je bila razpisana obravnava disciplinske komisije, tako slabo, da se obravnav ne bi mogel udeležiti, oz. če bi udeležba na obravnavi lahko njegovo zdravstveno stanje poslabšala. To pa v dosedanjem postopku ni bilo dokazano, zlasti če se upošteva celotna vsebina mnenja prim. dr. sc.

M. P., dr. med. specialista nevropsihiatra. Sodišče prve stopnje bi s tem v zvezi moralo vsaj zaslišati tožnikovega nevropsihiatra, po potrebi pa postaviti izvedenca medicinske stroke, presoditi pa bi moralo tudi navedbe tožene stranke, ki jih ponavlja tudi v pritožbi, glede pravnih poslov, ki jih je v spornem obdobju sklepal tožnik. V tem delu je torej pritožba utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi sodbe tudi zapisalo, da je tožena stranka kršila tudi materialni predpis s tem, ko je oprla svojo odločitev glede izrečenega disciplinskega ukrepa in opisane kršitve neposredno na 7. točko 58. člena ZTPDR, čeprav zakon izrecno določa, da se s splošnim aktom oz. kolektivno pogodbo natančneje določijo okoliščine in pogoji, pod katerimi se kršitve iz 1. odstavka tega člena štejejo za hujšo kršitev delovne obveznosti, za katero se izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Stališče sodišča je sicer pravilno, vendar v dosedanjem postopku ni bilo raziskano, ali je tožena stranka v spornem obdobju razpolagala z ustreznim splošnim aktom, ki ureja disciplinske kršitve in disciplinsko odgovornost delavca in je veljal v času, ko je bila očitana disciplinska kršitev storjena (čeprav se tožena stranka nanj v izpodbijanih odločbah disciplinskih organov ni izrecno sklicevala). Pri toženi stranki so bile konec leta 1995 izvedene statusne spremembe in sicer preoblikovanje iz podjetja C. m. p.o. A. v delniško družbo C. m. d.d. A. Iz Statuta delniške družbe C. m. d.d. A. z dne 18.12.1995 izhaja, da z dnem vpisa lastninskega problikovanja v sodni register preneha veljati obstoječi konstitutivni akt podjetja, ostali splošni akti pa se uporabljajo kot akti družbe, v kolikor niso v nasprotju s statutom. Glede na datum vpisa d.d. v sodni register je mogoče sklepati, da so v januarju 1996, ko je bila očitana hujša kršitev storjena, še veljali splošni akti C. m. p.o.. Zato je potrebno preveriti, ali je tožena stranka tedaj razpolagala s splošnim aktom o disciplinski odgovornosti delavcev. V kolikor je tožena stranka imela pravilnik o disciplinski odgovornosti delavcev (kot akt C. m. p.o.), v katerem je bila zloraba položaja opredeljena kot hujša kršitev delovnih obveznosti, ni podana kršitev materialnih predpisov zaradi izreka disciplinskega ukrepa neposredno na podlagi citirane določbe 57. člena ZTPDR, čeprav se v izpodbijanih sklepih na pravilnik ni sklicevala.

Pritožbene navedbe v zvezi z neizvršljivostjo 2. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje niso utemeljene, izrek je povsem jasen - ker se stopnje davkov in prispevkov spreminjajo in je njihova višina odvisna od datuma plačila, neto zneskov nadomestila plače ni mogoče po višini opredeljevati v izreku sodbe. Preveriti pa je potrebno izračun za mesec december 1996, pa tudi odmero stroškov.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani v navedenem obsegu, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter sklep o stroških postopka in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Pritožbo tožeče stranke zoper 1. točko sklepa pa je iz razlogov, ki so navedeni zgoraj, zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v tem delu.

V ponovnem postopku naj prvostopenjsko sodišče dopolni dokazni postopek v nakazani smeri in nato ponovno odoči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).