Jedro

V skladu s prvim odstavkom 103. člena ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust. Podjetniška kolektivna pogodba tožene stranke je bila sprejeta po uveljavitvi ZNOIP (1993), zato je določba podjetniške kolektivne pogodbe, ki se nanaša na višino regresa za letni dopust (in določa, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa), nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati razliko zaradi premalo izplačanih regresov za leto 2003, 2004, 2005, 2006 in 2007; od navedenih razlik odvesti davek, nato pa ji izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 7. vsakega leta, za katerega tožeča stranka vtožuje razlike v regresu, in sicer: za leto 2003 v višini 1.361,35 EUR bruto, ter po odvodu davka izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2003; za leto 2004 v višini 1.344,72 EUR bruto, ter po odvodu davka izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2004; za leto 2005 v višini 1.379,50 EUR bruto, ter po odvodu davka izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2005; za leto 2006 višini 1.657,63 EUR bruto, ter po odvodu davka izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2006; za leto 2007 v višini 1.673,46 EUR bruto, ter po odvodu davka izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2007, vse v roku osmih dni, pod izvršbo (I. točka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške v višini 80,31 EUR v roku osmih dni, šteto od dneva prejema te sodne odločbe ter v primeru zamude, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (II. točka).

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče v obrazložitvi zavzelo stališče, da je v vtoževanem obdobju veljal ZOR, ki je prepovedal urejanje razmerij v nasprotju z ustavnimi načeli družbene ureditve, s prisilnimi predpisi in moralo ter tako omejeval avtonomijo pogodbenih strank. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je za toženo stranko veljala KP za negospodarske dejavnosti v RS, ki je določala minimalno višino regresa za letni dopust, a le do uveljavitve ZNOIP-a, ki je kot prisilni predpis za javne zavode omejil znesek regresa za letni dopust ter prepovedal uporabo določb KP nasprotnih ZNOIP. Sodišče je o veljavnosti 30. člena KP tožene stranke že enkrat odločalo v kolektivnem sporu, in sicer je Višje delovno in socialno sodišče z odločbo opr. št. X P 1057/2010 z dne 12. 10. 2010 presodilo, da omenjeni člen ne nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Ponovna vsebinska presoja veljavnosti oziroma neveljavnosti 30. člena KP tožene stranke posega v pravno varnost. Vprašljivo je tudi, ali ZNOIP za toženo stranko sploh velja oziroma ga je mogoče upoštevati v konkretnem primeru. V 19. členu ZNOIP je bilo določeno, da minister, pristojen za delo, ob sodelovanju podpisnikov aneksa predpiše pravilnik in obrazce za spremljanje in izvajanje določil tega zakona v roku 7 dni po njegovi uveljavitvi. Upoštevajoč način financiranja sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki se je financiral skoraj izključno s prispevki zavarovancev in delodajalcev, torej na strani države, tožeča stranka meni, da namen države z ZNOIP ni bil poseči v njena razmerja, temveč izključno v tiste javne zakone, ki so se 60 % ali več financirali s strani proračuna. Iz 13. člena ZNOIP izhaja, da ta določba zgolj omejuje višino izplačila regresa za letni dopust, preplačilo pa predstavlja prekršek. Namen ZNOIP je bil omejiti le višino izplačanje regresa za letni dopust, in sicer le za tiste delavce, ki so prejemali plačo najmanj v višini republiškega povprečja. V kolikor bi ZNOIP veljal za toženo stranko, ni veljal za vse delavce pri toženi stranki, temveč le za tiste, ki so imeli plačo najmanj v višini republiškega povprečja. Določba 30. člena KP tožene stranke ni mogla biti nična. Tožeča stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, kot mu nalaga drugi odstavek 350. člena ZPP. Na podlagi tega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja tožeča stranka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožeča stranka je v tem individualnem delovnem sporu s tožbenim zahtevkom zahtevala plačilo razlike med že izplačanim regresom za letni dopust in zneskom regresa za letni dopust, ki ga določa Kolektivna pogodba tožene stranke (KP tožene stranke), za leta od 2004 do 2007. Ta kolektivna pogodba v 30. členu določa, da delavcu pripada enkrat letno regres za letni dopust (13. plača) v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je bila KP tožene stranke sprejeta dne 18. 3. 1993, kar je po uveljavitvi Zakona o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (ZNOIP, Uradni list RS, št. 13/93 in nadalj.), ki je bil prisilen predpis. Ker je bila določba, ki se nanaša na regres v KP tožene stranke v nasprotju z določbami ZNOIP je takšna določba KP tožene stranke že od samega začetka nična. Določba, ki je nična kasneje ne začne veljati, četudi je razlog za ničnost kasneje odpadel, kar se je zgodilo tudi v konkretnem primeru. ZNOIP je namreč veljal le do podpisa Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti oz. do sprejema sporazuma o zagotavljanju socialne stabilnosti, najdalje pa do izplačil plač za december 1993. Konvalidacijska izjema je določena v 2. odst. 107. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nadalj.), vendar pa v konkretnem primeru ni možno govoriti o kršitvi manjšega pomena, hkrati pa tudi ni prišlo do realizacije. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje štelo, da je določba 30. čl. KP tožene stranke nična in to tudi, če bi šteli KP tožene stranke, kljub izostanku objave, za veljavno. Ker nične določbe ni dopustno uporabiti, je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

V istovrstnem sporu je že odločalo Ustavno sodišče RS (opr. št. Up-388/10, Up-539/10, Up-459/11, Up-477/11, Up-498/11, Up-499/11, Up-500/11, Up-501/11, Up-502/11, Up-503/11, Up-504/11, Up-505/11 z dne 8. 11. 2012).

Tožeča stranka neutemeljeno izpostavlja, da sodišče prve stopnje pri presoji konkretnega primera ne bi smelo uporabiti splošnih pravil civilnega prava. Tudi Ustavno sodišče RS je v obrazložitvi zgoraj citirane določbe izhajalo iz pravila, da tudi pri sklepanju kolektivnih pogodb velja prepoved urejanja obligacijskih razmerij v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli iz 3. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Uradni list RS, št. 83/01 in nadalj.) oziroma 10. člena ZOR. Gre za temeljno načelo obligacijskega prava, ki se smiselno uporablja za vprašanja v zvezi s kolektivnimi pogodbami, ki niso urejena v Zakonu o kolektivnih pogodbah (ZKolP; Uradni list RS, št. 43/06) ali v drugem zakonu (drugi odstavek 1. člena ZKoIP). Zato je za odgovor na vprašanje, ali je določba kolektivne pogodbe tožene stranke lahko veljavna pravna podlaga za nastanek iztožljive obveznosti, treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali sodi njena vsebina v času, relevantnem za nastanek pogodbenega razmerja, na področje, na katerem je v času sklepanja obstajala avtonomija volje pogodbenih strank. Če je namreč avtonomijo volje pogodbenih strank omejeval (na primer) prisilni predpis, je sporna določba kolektivne pogodbe nična (prvi odstavek 88. člena OZ, prvi odstavek 105. člena ZOR).

ZNOIP je prisilni predpis, ki je uredil način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih (1. člen ZNOIP). Določil je najvišji znesek regresa za letni dopust za leto 1993 (prvi in drugi odstavek 13. člena ZNOIP), sankcioniral je izplačilo višjega zneska od zakonsko dovoljenega (9. alineja 18. člena ZNOIP) in prepovedal uporabo določb kolektivnih pogodb, nasprotnih ZNOIP. Po prvem in drugem odstavku 13. člena ZNOIP se je v letu 1993 lahko izplačal znesek največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu oziroma največ v višini 100 % za delavce, ki so prejemali plačo pod republiškim povprečjem.

Za pravne osebe, ki so bile na področju negospodarstva zavezane omejitvam, je ZNOIP opredelil tudi javne zavode in pravne osebe, ki so po zadnjem letnem obračunu dosegli 60 % ali več prihodkov iz javnih sredstev (3. alineja 2. člena ZNOIP). Glede na to, da je tožena stranka javni zavod, ki je v obveznem delu pokojninskega in invalidskega zavarovanja vključen v sistem javnih financ (1. člen ZJF), od ustanovitve dalje pa se financira iz sredstev obveznega zavarovanja in iz drugih javnih virov, je nedvomno, da so omejitve iz ZNOIP veljale tudi zanjo. Tožeča stranka kaj drugega ne dokaže, njene navedbe v tej smeri so zgolj pavšalne, zato je zavrniti njeno pritožbeno navedbo, da za toženo stranko ZNOIP ne velja.

ZNOIP je začel veljati 13. 3. 1993, za pravne osebe s področja negospodarstva pa se je uporabljal do podpisa nove splošne kolektivne pogodbe (2. alineja 1. odstavka 27. člena ZNOIP). V sklepu št. U-I-54/93 z dne 4. 4. 1996 je Ustavno sodišče RS razložilo, da je bilo vsebinsko učinkovanje ZNOIP prekinjeno s sklenitvijo (spremembe) Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPND/93; Uradni list RS, št. 34/93), ki je kot splošna kolektivna pogodba na ravni države za leto 1993 za vse negospodarske dejavnosti določila enak znesek regresa za letni dopust v višini 30.000,00 SIT (23. člen KPND/93).

Po tem, ko je začel veljati ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja o višini regresa za letni dopust tudi za delavce tožene stranke, se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v kolektivni pogodbi tožene stranke, ki je bila sklenjena dne 18. 3. 1993 in se je začela uporabljati dne 19. 3. 1993, torej po uveljavitvi ZNOIP, je nična, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožeča stranka zgolj pavšalno navaja, da se ne strinja z ugotovijo, da je bila KP tožene stranke sklenjena dne 18. 3. 1993, konkretnih navedb o tem, kdaj torej meni, da je bila ta pogodba sklenjena, pa ne navede, zato je tudi v tem delu njeno pritožbo potrebno zavrniti.

Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je bil namen ZNOIP določiti enaka izhodišča, ki bodo veljala za vse sindikate in vse delodajalce, ne glede na dejavnost oz. panogo. Ker sta stranki KP tožene stranke z dogovorom v 30. čl. KP tožene stranke prekršili navedena skupna izhodišča za vse dejavnosti in panoge, je pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru ne gre za kršitev manjšega pomena, zaradi česar tudi ni mogoče uporabiti določbe 107. čl. ZOR. Glede na vse obrazloženo je pravilno tožbeni zahtevek zavrnilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).