Jedro

Odločba sodišča, da je kdo upravičenec do denacionalizacije po 5. členu ZDen ne pomeni, da je s tem razveljavljen pravni posel na podlagi katerega je prešlo premoženje v državno last. Zato je treba odškodnine, dane za takšno premoženje, presojati po prvem odstavku 72. člena ZDen in ne po obligacijskih predpisih o pravnih učinkih razveljavljene pogodbe (113. člen ZOR). Med odškodnine spadajo tudi dane nadomestne nepremičnine.

Izrek

Revizijama se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in vrne zadeva temu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, (1) da se denacionalizacijskima upravičencema pokojnima I. S. in I. S. vrne v last, njunim pravnim naslednikom (predlagateljem) pa v posest premoženje, ki je prešlo v družbeno lastnino s pogodbo št... z dne 4.12.1951, sklenjeno med upravičencema in splošnim ljudskim premoženjem, in to parc. št..., vpisane v vl. št... k.o... (2) Ker vrednost nadomestne nepremičnine ni presegla 30% vrednosti podržavljene nepremičnine, upravičenca oziroma njuni pravni nasledniki niso dolžni vrniti v zameno prejeto nepremičnino, vpisano v vl. št... k.o... (3) Vrnjeno premoženje se da v začasno upravljanje skrbnici za poseben primer - prvi predlagateljici. (4) Vknjižba lastninske pravice bo opravljenja po geodetski odmeri in delitvi parcel po uradni dolžnosti. V zvezi z vrnitvijo v zameno prejete nepremičnine je menilo, da je potrebno prvi odstavek 72. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. list RS, št. 27/91-I s spremembami in dopolnitvami, zadržanji in razveljavitvami do št. 83/98 - ZDen) razlagati tako, da je z izrazom odškodnina mišljeno vse, kar so stranke prejele v zameno za podržavljene nepremičnine, torej tudi kupnine in nadomestne nepremičnine.

Nadomestna nepremičnina pa ni presegla 30% vrednosti podržavljene nepremičnine.

Na pritožbo nasprotne udeleženke je sodišče druge stopnje to odločbo spremenilo le tako, da morajo pravni nasledniki upravičencev vrniti v zameno prejete nepremičnine, vpisane v vl. št... k.o..., pri čemer se bodo dale nepremičnine v začasno upravljanje skrbnici in bo izvršena vknjižba šele potem, ko bo izpolnjen pogoj - vrnitev nadomestne nepremičnine. Zavzelo je namreč stališče, da ker je prišlo do razveljavitve menjalne pogodbe, pridejo v poštev pravne posledice, ki jih določa Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) v 113. členu. Te določbe namreč niso v nasprotju z ZDen. V tem primeru se ne uporabijo določbe 72. člena ZDen.

Proti tej odločbi so vložili revizijo (prva revizija) vsi trije predlagatelji, posebno revizijo (druga revizija) pa še predlagatelj in druga predlagateljica, ki sta jo kasneje še dopolnila.

Prva revizija uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke prvega odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku in drugim odstavkom 56. člena ZDen. Revidenti trdijo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in se zato sklicujejo na razloge iz prvostopne odločbe. K tej le dodajajo, da začasne zamenjave obeh nepremičnin v življenju ni mogoče realizirati, predlagatelji pa bi dobili več 100.000 mark manj vredno nevzdrževano nepremičnino.

Druga revizija pa izpodbija instančno odločbo iz vseh revizijskih razlogov po prvem odstavku 385. člena ZPP/77. Glede uporabe prvega odstavka 72. člena ZDen se zavzema za odločitev, kot jo je sprejelo prvo sodišče, pri tem pa še opozarja, da 5. člen ZDen, na katerega se nanaša prvi odstavek 72. člena ZDen, odškodnin sploh ne omenja.

Določba slednjega je specialnejši predpis od določila 113. člena ZOR. V nasprotju s pravičnostjo in pravno državo bi bilo, da bi bil oškodovanec, ki je prejel odškodnino v denarju, v boljšem položaju kot tisti, ki jo je prejel v naravi. Umestna bi bila presoja ustavnosti določbe prvega odstavka 72. člena ZDen, če bi jo tolmačili, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa. V sklepu sodišča prve stopnje ni dovolj dejstev za ugotovitev, da je pravno mogoča vrnitev nepremičnin vl. št. 542 G. Ta nepremičnina je danes 50 odstotkov več vredna kot v času menjalne pogodbe. V zvezi s tem predlagata revidenta listine, v dopolnitvi revizije pa še fotografije.

Na reviziji nasprotna stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njiju ni izjavilo.

Reviziji sta utemeljeni.

Izhodišči izpodbijane odločbe, da je bila z vmesnim pravnomočnim sklepom razveljavljena obravnavana menjalna pogodba in da nadomestna nepremičnina ne pomeni odškodnine v smislu 72. člena ZDen, nista pravilni.

V denacionalizacijskih sodnih zadevah je bilo že večkrat poudarjeno, da je namen ZDen popraviti krivice, ki jih je povzročila država lastnikom zasebnega premoženja na podlagi predpisov izdanih ob koncu vojne in po njej (3. člen), z ukrepom njenega organa (4. člen) ali na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače njenega organa ali predstavnika oblasti (5. člen). V tej zadevi prihaja v poštev zadnji primer. Kakor ZDen omenjenih predpisov ne razveljavlja in torej le na novo ureja lastninska razmerja za naprej, tudi ne terja razveljavitve takrat sklenjenih pogodb kot pogoja za pridobitev pravice do vrnitve podržavljenega premoženja. Res sicer uporablja v 5. členu izraze grožnja, sila in zvijača, kar so pravni standardi civilnega izpodbojnega prava. Vendar to ne pomeni, da bi moral denacionalizacijski upravičenec, če naj bi bil uspešen, zahtevati in doseči razveljavitev sklenjenega pravnega posla. Tega, kot rečeno zakon ne nalaga in terjati kaj takšnega bi bilo tudi v nasprotju z opisanim duhom zakona (prvi odstavek 6. člena; glej načelno pravno mnenje v Pravnih mnenjih VS RS, št. I/94 str. 11). Po drugi strani sam izrek pravnomočnega vmesnega sklepa, da sta pokojna I. S. in J. S. upravičenca do denacionalizacije, niti njegova obrazložitev ne nudita podlage za sklepanje, da je šlo za razveljavitev menjalne pogodbe. Končno tudi instančna odločba, izdana v zvezi s tem sklepom, ne meri na to, da bi šlo za razveljavitev pogodbe. Tako se pokaže kot nepravilno (v nasprotju z omenjenim prvim odstavkom 6. člena) sklepanje v izpodbijani odločbi, da je treba uporabiti določbe ZOR o pravnih učinkih razveljavljene pogodbe (113. člen) in ne posebne določbe 72. člena ZDen.

Ne drži niti drugi argument izpodbijane odločbe, češ da ni mogoče uporabiti 72. člena ZDen ("odškodnine, dane za premoženje, ki je bilo podržavljeno na način, določen v 5. členu tega zakona, se pri odločanju o denacionalizaciji po tem zakonu ne upoštevajo, razen če so presegle 30 odstotkov vrednosti podržavljenega premoženja"), ker je bila v obravnavanem primeru dana za podržavljeno premoženje nadomestna nepremičnina, le-ta pa ne sodi v pojem odškodnine. Takšna razlaga je preozka. Odškodnina ima lahko več oblik: ne le da oškodovanec prejme isto vrednost (ekvivalenca), ki bi jo imel, če škodni dogodek ne bi povzročil škode (primerjaj tretji odstavek 185. člena ZOR), marveč tudi, da prejme nekaj v naravi (restitucija) s tem, da se vzpostavi stanje (enako ali približno enako), kakršno bi bilo, če ne bi bilo škodnega dogodka (primerjaj prvi odstavek 185. člena ZOR). Takšno dvojno obliko odškodnine je poznalo in ga še pozna razlastitveno pravo. Razlastitev je tudi najbližji institut prenosu stvari ali premoženja v državno last s pravnim poslom, sklenjenim zaradi grožnje ali sile. Že Osnovni zakon o razlastitvi (Ur. list FLRJ, št. 28/47), veljaven v času sklenitve obravnavane pogodbe, je določal (prvi odstavek 15. člena), da se lahko da odškodnina v denarju ali državnih obveznicah, pri razlastitvi nepremičnin pa tudi tako, da se da v zamenjavo za razlaščeno nepremičnino kaka druga nepremičnina. Takšno dvojno obliko odškodnine so poznali tudi kasnejši zvezni Zakon o razlastitvi (Ur. list SFRJ, št. 12/57 - drugi in četrti odstavek 35. člena) ter republiška Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe (Ur. list SRS, št. 27/72 - 48. člen) in Zakon o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnine v družbeni lastnini (Ur. list SRS, št. 5/80 - 34. člen) ter smiselno zdaj veljavni Zakon o stavbnih zemljiščih (Ur. list RS, št. 44/97 - drugi odstavek 18. člena in 24. člen). Podobna ureditev je veljala tudi v arondacijskem pravu. Potemtakem ni videti razloga za takšno sklepanje, po katerem je z odškodnino iz 72. člena ZDen mišljena le odškodnina, dana v denarju.

Skratka, kadar se ugotovi, da je upravičenec do denacionalizacije oseba, katere stvari ali premoženje so prešle v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti, s tem poslom pa je bila dana nadomestna stvar ali premoženje, morajo upravičenec ali njegovi pravni nasledniki vrniti prejeto le ob pogojih iz prvega odstavka 72. člena ZDen, ne pa vselej že na podlagi zakonskih predpisov o posledicah razveljavitve pogodbe (113. člen ZOR).

Pritožbeno sodišče je torej nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da morajo predlagatelji vrniti nepremičnino, ki sta jo dobila kot nadomestno denacionalizacijska upravičenca, samo zato, ker je to nujna posledica razveljavitve menjalne pogodbe.

To je narekovalo ugoditev revizijama, razveljavitev izpodbijane odločbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve v novo odločanje temu sodišču (drugi odstavek 395. člena ZPP/77). To bo moralo preizkusiti prvo odločbo na podlagi pritožbenih razlogov nasprotne udeleženke, ki graja ugotovitev vrednosti podržavljene nepremičnine in v zameno dane nepremičnine. Tega doslej sodišče ni storilo, ker je pač zavzelo nepravilno pravno stališče, da morajo predlagatelji vrniti nadomestno nepremičnino ne glede na določila 72. člena ZDen.

Ob takšnem razpletu stvari ni potrebno odgovarjati na trditve o procesni kršitvi, ki jo uveljavlja druga revizija, češ da ugotovitev o tem, da je vrnitev nadomestne nepremičnine pravno mogoča, nima podlage v prvi odločbi. To vprašanje bo pač ob pravilni uporabi materialnega prava predmet ponovne presoje na pritožbeni stopnji.