Jedro

Na podlagi navedenega in dejstva, da je obsojenec intenzivneje pričel z delom v splošno korist šele novembra 2018, torej tri mesece in pol pred potekom roka, je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je z izpodbijanim sklepom odločilo, da so izpolnjeni pogoji za izvršitev kazni zapora v obsegu neopravljenega dela.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obsojenega D.G. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati 30,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sklepom I Kr 8053/2016 z dne 26. 9. 2019 pod točko I izreka predlog obsojenega D.G. za podaljšanje roka za opravo dela v splošno korist kot neutemeljen zavrnilo, pod točko II izreka pa odločilo, da se kazen eno leto zapora, ki je bila obsojencu izrečena s sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju I K 8053/2016 z dne 12. 1. 2017, izvrši v obsegu neopravljenega dela, to je 149 ur, kar znaša 74 dni zapora oziroma dva meseca in štirinajst dni zapora.

2. Zoper II. točko sklepa se je pritožila obsojenčeva zagovornica, smiselno zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v točki II izreka spremeni tako, da obsojencu odpusti izvršitev kazni zapora v obsegu neopravljenega dela v splošno korist oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornica sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo življenjskih razmer obsojenca oziroma da se do njih ni opredelilo, s čimer smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), vendar nima prav. Prvostopenjsko sodišče se je namreč v točki 4 razlogov izpodbijanega sklepa opredelilo do vseh okoliščin, ki jih je tekom postopka navajal obsojenec in ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v točki 2 obrazložitve, zaradi česar uveljavljana kršitev ni podana.

5. S pritožbenimi navedbami v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja želi zagovornica prikazati, da obsojeni D.G. objektivno ni mogel v celoti opraviti dela v splošno korist, ki mu je bilo naloženo s sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju I K 8053/2016 z dne 12. 1. 2017, pravnomočno in izvršljivo dne 8. 2. 2017. Pri tem ponavlja navedbe, do katerih se je že opredelilo sodišče prve stopnje. Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita.

6. Obsojencu je bila s sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju I K 8053/2016 z dne 12. 1. 2017 zaradi kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) izrečena kazen eno leto zapora, ki se je nadomestila s 730 urami dela v splošno korist. Dvoletni rok za nadomestno izvršitev kazni zapora je potekel dne 8. 2. 2019. Iz podatkov spisa izhaja, da je obsojenec opravil 581 ur dela v splošno korist, od tega 406 ur v zadnjih treh mesecih in pol pred potekom dvoletnega roka. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da so razlogi za neizvršitev dela v splošno korist na strani obsojenca, saj so posledica njegovega zavestnega in hotenega neizpolnjevanja nalog. Takšna odločitev sodišča prve stopnje ne temelji zgolj na statističnih podatkih, kot to skuša prikazati pritožba, pač pa je prvostopenjsko sodišče pri tem upoštevalo tudi okoliščine, s katerimi je obsojenec upravičeval neizvršitev dela v splošno korist. Obsojenec je namreč v letu 2017 (od 10. 4. do 31. 12. 2017) opravil samo 77 ur dela v splošno korist, pri čemer avgusta, septembra, oktobra in decembra tega leta ni opravil niti ene ure, čeprav v navedenih mesecih (razen decembra štiri dni) ni bil v bolniškem staležu. Niti ene ure ni opravil niti julija, avgusta in oktobra naslednjega leta, torej v letu 2018, ko prav tako ni bil bolniško odsoten.

7. Obsojenec je neizvršitev dela v splošno korist upravičeval z dejstvom, da si je po prihodu iz pripora dne 20. 1. 2017 moral urediti družinsko življenje, ponovno navezati stik z bivšo partnerko ter skrbeti za mladoletna otroka, ki sta se junija 2017 vrnila iz rejništva. Takšne navedbe obsojenca pa ne morejo omajati odločitve sodišča prve stopnje iz izpodbijanega sklepa. Kot je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, se je obsojenčeva partnerka zaposlila jeseni 2017, zaradi česar bi lahko v tem času opravil delo v splošno korist v večjem obsegu, kot ga je dejansko opravil. Neuspešne so tudi pritožbene navedbe, da je obsojenec na začetku večino časa porabil za iskanje in urejanje primernega družinskega stanovanja, urejanje dokumentov ter sodelovanja s Centrom za socialno delo Maribor (v nadaljevanju CSD). Iz podatkov spisa namreč izhaja, da si je obsojenec najemniško stanovanje našel maja 2017, otroka pa sta se vrnila iz rejništva junija 2017. V navedenih mesecih je kljub takšnim okoliščinam obsojenec opravil 19 oziroma 14 ur, medtem ko avgusta in septembra ni opravil niti ene ure, čeprav razumnih razlogov za neizvršitev dela v teh mesecih ni navajal. Pomoč partnerki pri skrbi za otroka, upoštevaje, da v teh mesecih slednja ni bila zaposlena, namreč ne more biti upravičen razlog za neopravo niti ene ure. Še zlasti, ker je obsojenec v kasnejših mesecih, ko je bila njegova partnerka zaposlena, v določenem obsegu delo v splošno korist tudi opravljal. 8. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno ocenilo okoliščino, ki jo izpostavlja pritožba, da je CSD sodbo, s katero je bilo obsojencu naloženo delo v splošno korist, prejel dne 24. 3. 2017, tj. mesec in pol po njeni pravnomočnosti. Obsojenec namreč v tem času zaradi poškodbe prsta dela ne bi mogel opravljati (bolniško je bil zadržan od 10. 3. do 27. 3 2017), sicer pa okoliščina, kdaj je sodišče prve stopnje obvestilo center za socialno delo o nadomestni izvršitvi kazni zapora, glede na ostale ugotovljene okoliščine ni pravno relevantna, še zlasti, ker je bil obsojenec z izrekom kazni zapora in njeni nadomestni izvršitvi seznanjen najkasneje ob pravnomočnosti sodbe. Obsojenec je od 5. 4. 2017, ko je bil sklenjen tripartitni dogovor o opravljanju dela v splošno korist, pa do 8. 2. 2019, ko je potekel rok za nadomestno izvršitev zaporne kazni, imel dovolj časa, da delo v splošno korist v celoti opravi, česar pa zaradi razlogov, ki so bili v njegovi sferi, ni storil. 9. Na podlagi navedenega in dejstva, da je obsojenec intenzivneje pričel z delom v splošno korist šele novembra 2018, torej tri mesece in pol pred potekom roka, je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je z izpodbijanim sklepom odločilo, da so izpolnjeni pogoji za izvršitev kazni zapora v obsegu neopravljenega dela.

10. Glede na navedeno, upoštevaje razloge, ki jih je v podkrepitev svoje odločitve navedlo sodišče prve stopnje, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbo zagovornice obsojenega zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

11. Ker zagovornica s pritožbo ni uspela, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, ki je odmerjena v skladu s tar. št. 74013 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).