Jedro

Določb, da je delavčevo delo treba spremljati najmanj trideset dni, ni razumeti tako, da je tudi ugotavljanje doseganja pričakovanih rezultatov dela vezanih samo na ta rok. Čas, ki je pri ugotavljanju rezultatov lahko upošteven, mora biti zaradi objektivnosti čim daljši, minimum tridesetih dni pa pomeni tisti čas, v katerem delodajalec skuša ugotavljati razloge nedoseganja pričakovanih rezultatov dela in v določenem postopku rešiti nastali položaj. Ne more pa ta rok pomeniti, da mora organizacija pozitivno oceniti pričakovane rezultate dela, če spremljani delavec, kot je to v spornem primeru, v zadnjem letu dokazano ni dosegal pričakovanih rezultatov, dosegel pa jih je samo v mesecu opazovanja.

Nista v nasprotju z določili določbi pravilnika o delovnih razmerjih (32. člen) tožene stranke in kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega skrbstva (16. člen), ki kot pristojen organ določata direktorja, kot v izpodbijani odločbi nasprotno ugotavlja drugostopenjsko sodišče.

Izrek

Reviziji se ugodi, odločba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožnikov (predlagateljev) zahtevek, da se razveljavi sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 4.2.1992, št. 51 v zvezi s sklepom z dne 18.2.1992, št. 88 tožene stranke (udeleženke) in da se toženi stranki naloži, da tožnika sprejme nazaj na delo in mu za ves čas, ko ni delal, plača osebni dohodek ter povrne stroške postopka.

Drugostopenjsko sodišče je ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo odločbo sodišča prve stopnje. Razveljavilo je sklep v.d. direktorice tožene stranke z dne 4.2.1992 in sklep komisije za varstvo pravic delavcev udeleženca z dne 18.2.1992 o prenehanju delovnega razmerja tožniku, ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in da mu še traja, zaradi česar ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo z vsemi pravicami iz delovnega razmerja in mu izplačati nadomestilo osebnega dohodka za čas, ko ni delal, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Zoper to pravnomočno odločbo je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljala vse revizijske razloge. Navajala je, da je sporno pravno stališče drugostopenjskega sodišča glede organa po določbah 23. člena ZDR. To še posebno zato, ker daje delovnopravna zakonodaja v celoti pristojnost odločanja na prvi stopnji direktorju. Odločitev je tudi neizvršljiva, saj tožnik v Republiki Sloveniji ne živi, kot tujec nima delovnega dovoljenja, nima pa tudi licence za opravljanje zobozdravstvene dejavnosti. Zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano odločbo ali spremeni ali razveljavi.

Tožena stranka je revizijo večkrat dopolnjevala. V prvi dopolnitvi je opozorila, da je o prenehanju delovnega razmerja tožniku sprejel ustrezen sklep tudi svet zavoda, pa sodišče o njem sploh ni sprejelo stališča. V drugi dopolnitvi je navajala podatke o statusu tožnika in sodišču poslala več listinskih dokazov. V tretji dopolnitvi je navajala in z listinami dokazovala, da tožnik nima licence, v četrti dopolnitvi, ki je bila vložena 27.4.1996, torej prepozno, pa je pojasnjevala rezultate razgovora med strankama dne 6.5.1996 in v zvezi s tem predlagala, da se vloga šteje kot dopolnitev revizije ali predlog za obnovo postopka.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo tožeča stranka prereka revizijske navedbe, vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne, predlog za obnovo postopka pa zavrže po določbah 427. člena ZPP.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče izpodbijane odločbe ni preizkušalo glede revizijskih navedb, ki pomenijo izpodbijanje ali dopolnjevanje dejanskega stanja, saj glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker gre za preizkus pravnomočne sodne odločbe, tudi ni možno, ker revizija ni redno pravno sredstvo, preizkušati te odločbe v povezavi z morebitnimi drugimi dejstvi, ki v postopku še niso bila upoštevana ali navajana, kar skuša predlagati v dopolnitvah revizije tožena stranka. To ne bi bilo možno niti v primeru, če bi bile vse dopolnitve revizije vložene v roku, v obravnavanem primeru pa je bila četrta (!) dopolnitev revizije vložena po poteku dopustnega trideset dnevnega roka od vročitve prepisa izpodbijane odločbe (prvi odstavek 382. člena ZPP). Do te dopolnitve revizije, ki naj bi se podredno štela kot obnova postopka (ne da bi bilo navedeno, zaradi katerega obnovitvenega razloga), zato revizijsko sodišče sploh ni sprejelo stališča. Revizija ni nadaljevanje pravdnega postopka, v katerem bi bilo možno predlagati dokaze, ki bi jih bilo po mnenju strank še potrebno izvesti, kot revizijski postopek pojmuje tožeča stranka, saj je revizijo možno vložiti samo zaradi revizijskih razlogov, določenih v 385. členi ZPP. Po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10 točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane. Revizija uveljavlja vse revizijske razloge, pri čemer naj bi do bistvene kršitve določb pravdnega postopka prišlo zato, ker naj bi drugostopenjsko sodišče pri odločitvi upoštevalo dejansko stanje, glede katerega se toženka ni mogla izjaviti. Brez dejanske podlage naj bi bila ugotovitev sodišča, da naj bi tožnik dosegal pričakovane rezultate dela, na katero je drugostopenjsko sodišče oprlo svojo odločitev, s čemer je kršilo določbe prvega odstavka 354. člena ZPP ter 7. točko drugega odstavka 354. člena ZPP.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo niti bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih kršitev, ki jih uveljavlja revizija. Drugostopenjsko sodišče (str. 2 - tretji odstavek) je enako kot prvostopenjsko sodišče (str. 3 - odstavek 3) ugotovilo, da je tožnik dosegel normo prav v času spremljanja njegovih rezultatov. Pri ugotavljanju dejanskega stanja zato ni nobene razlike med prvostopenjskim in drugostopenjskim sodiščem, na kar opozarja v reviziji revidentka. Do razlik pride šele zaradi drugačne uporabe materialnega prava, ker je drugostopenjsko sodišče sprejelo stališče, da si je tožena stranka s svojim sklepom omejila čas, v katerem bo spremljala delo tožnika in da tega časa ni mogoče razširjati. Vendar to ne pomeni, da se revidentka o čem ne bi mogla izjasniti, ker ne gre za dodatno ugotovljeno ali drugače ugotovljeno dejansko stanje. Zato drugačno pravno stališče - saj gre za vprašanje uporabe materialnega prava - ne predstavlja kakšne kršitve določb pravdnega postopka po določbah 354. člena ZPP, na kar nakazuje revidentka, prav tako pa ne kršitve 4. točke 373. člena ZPP, na katero je drugostopenjsko sodišče oprlo svojo odločitev in ki jo revizija smiselno uveljavlja zaradi spremembe prvostopenjske odločbe.

Utemeljeno pa je revizijsko navajanje zmotne uporabe materialnega prava, na kar revizijsko sodišče v skladu z določbo 386. člena ZPP pazi že tudi po uradni dolžnosti.

Po mnenju revizijskega sodišča sta vsebina in namen določbe drugega odstavka 25. člena kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti oziroma prvega odstavka 15. člena kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega skrbstva (Uradni list RS, št. 26/91) drugačni, kot jih razlaga v izpodbijani odločbi drugostopenjsko sodišče. Določb, da je delavčevo delo treba spremljati najmanj trideset dni, ni razumeti tako, da je tudi ugotavljanje doseganja pričakovanih rezultatov dela vezanih samo na ta rok. Čas, ki je pri ugotavljanju rezultatov lahko upošteven, mora biti zaradi objektivnosti čim daljši, minimum tridesetih dni pa pomeni tisti čas, v katerem delodajalec skuša ugotavljati razloge nedoseganja pričakovanih rezultatov dela in v določenem postopku rešiti nastali položaj. Ne more pa ta rok pomeniti, da mora organizacija pozitivno oceniti pričakovane rezultate dela, če spremljani delavec, kot je to v spornem primeru, v zadnjem letu dokazano ni dosegal pričakovanih rezultatov, dosegel pa jih je samo v mesecu opazovanja. Dejstvo, da je v opazovanem obdobju pričakovane delovne rezultate tožnik dosegel, oziroma jih je celo malenkostno presegel, kaže, da gre za tisto nedoseganje pričakovanih rezultatov dela, ki je bilo odvisno od prizadevnosti tožnika samega, kot so ugotovili organi tožene stranke v spornem postopku. Tega ne more spremeniti niti nespretna formulacija v zapisniku tožene stranke z dne 26.11.1991, o pričetku postopka ugotavljanja doseganja pričakovanih rezultatov dela.

V nasprotju z obrazložitvijo izpodbijane odločbe revizijsko sodišče tudi ugotavlja, da je tožniku v postopku pri toženi stranki, na prvi stopnji sklep o prenehanju delovnega razmerja izdal pristojen organ. Po določbi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) se do izdaje ustreznih predpisov Republike Slovenije smiselno uporabljajo tisti zvezni predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji ob uveljavitvi tega zakona, če ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije in če s tem zakonom ni drugače določeno. Določilo drugega odstavka 18. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ki določa, da v primerih nedoseganja pričakovanih rezultatov dela, ustrezne sklepe sprejme poslovodni organ oziroma delodajalec, ne nasprotuje pravnemu redu Republike Slovenije in ni v nasprotju z določbo drugega odstavka 23. člena ZDR. Ta namreč samo določa, da o prenehanju delovnega razmerja v primerih nedoseganja pričakovanih rezultatov dela odloča pristojni organ na predlog poslovodnega organa oziroma delodajalec po predhodni ugotovitvi, da na razpolago ni drugega ustreznega dela. Kateri organ naj bi bil pristojen, zakon ne določa, kot tudi ne določa, da bi lahko bil za odločitev pristojen samo kolektivni organ. Ureditev tega vprašanja je v celoti prepuščeno kolektivnim pogodbam oziroma aktom samih organizacij. Zato nista v nasprotju s temi določili določbi pravilnika o delovnih razmerjih (32. člen) tožene stranke in kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega skrbstva (16. člen), ki kot pristojen organ določata direktorja, kot v izpodbijani odločbi nasprotno ugotavlja drugostopenjsko sodišče. Zaradi povedanega je revizijsko sodišče na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP, ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava drugostopenjsko sodišče dejanskega stanja v zvezi s spornimi vprašanji ni ugotavljalo v tolikšni meri, da bi revizijsko sodišče lahko spremenilo izpodbijano odločbo, razveljavilo odločbo drugostopenjskega sodišča in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.

V revizijskem postopku stranki svojih stroškov nista zaznamovali in zato sodišče o njih ni sklepalo.

Sodišče je odločbe ZPP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.