Jedro

Iz ZPSVIKOB-1 izhaja jasen in nedvoumen namen zakonodajalca, da se v "posebnem" postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru obravnavajo le odškodninski zahtevki imetnikov izbrisanih finančnih instrumentov zoper Banko Slovenije, uveljavljeni izključno na pravni podlagi ZPSVIKOB-1. To pomeni, da se bodo v teh postopkih ugotavljala in dokazovala dejstva, ki bodo omogočila uporabo in preizkus načela "noben upnik na slabšem", ki je edino merilo za upravičenje do odškodnine. Za zahtevke na katerikoli drugi podlagi zoper Banko Slovenije in za odškodninske zahtevke zoper druge stranke, poslovne banke-izdajateljice podrejenih finančnih instrumentov, se ZPSVIKOB-1 ne uporablja. Okrožno sodišče v Mariboru zato ni pristojno za odločanje o odškodninskih zahtevkih zoper Banko Slovenije na drugih podlagah niti o odškodninskih zahtevkih zoper druge stranke. Vrhovno sodišče RS je tudi že zavzelo stališče, da za odločanje o zahtevkih po ZPSVIKOB-1 ni mogoče uporabiti splošnih pravil ZPP, koliko nasprotujejo specialni ureditvi (VSRS sklep III R 17/2022, III R 5/2020, III R 40/2020). Med drugim ni mogoče uporabiti določbe tretjega odstavka 17. člena ZPP o atrakciji pristojnosti, ki določa, da če se med postopkom spremenijo okoliščine, na katere se opira pristojnost sodišča, ostane sodišče, ki je bilo pristojno ob vložitvi tožbe, pristojno še naprej, čeprav bi bilo zaradi teh sprememb pristojno drugo sodišče.

Pritožba se pridružuje navedeni razlagi in pomenu določil ZPSVIKOB-1. Sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da ni ugotavljalo, na katerih podlagah tožeča stranka uveljavlja svoje zahtevke zoper toženi stranki, in da tudi ni presojalo pogojev za eventualni tožbeni zahtevek (192. člen ZPP), ki ga tožeča stranka uveljavlja zoper drugo toženo stranko, pravno naslednico poslovne banke, ki je izdala izbrisane finančne instrumente. Utemeljen je tudi očitek o nasprotju med izrekom in obrazložitvijo oz. o pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih, saj iz izreka sklepa izhaja, da se je sodišče prve stopnje izreklo za nepristojno za odločanje o celotni tožbi (tako o primarnem zahtevku zoper prvo toženo stranko kot tudi o podrejenem zahtevku zoper drugo toženo stranko), v obrazložitvi pa je navedlo le razloge, zaradi katerih se je izreklo za nepristojno za odločanje o tožbi zoper prvo toženo stranko.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi:

Okrožno sodišče v Ljubljani ni pristojno za odločanje o tožbi zoper prvotoženo stranko, uveljavljano na pravni podlagi ZPSVIKOB-1 in se po pravnomočnosti tega sklepa tožba v navedenem obsegu odstopi Okrožnemu sodišču v Mariboru.

II.Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Tožeča stranka je s tožbo, vloženo leta 2017, zahtevala primarno od prvo tožene stranke, podrejeno pa od drugo tožene stranke, povrnitev škode, ki ji je nastala, ker so na podlagi odločbe o izrednih ukrepih, ki jo je na podlagi drugega odstavka 223. člena oziroma prvega odstavka 253. člena tedaj veljavnega Zakona o bančništvu (ZBan-1) izdala prvo tožena stranka, prenehale kvalificirane obveznosti pravne prednice drugo tožene stranke (poslovne banke) iz naslova podrejenih obveznic, katerih imetnica je bila tožeča stranka. Tožba toženima strankama še ni bila vročena, ker je bil postopek še pred njeno vročitvijo večkrat prekinjen. Sodišče prve stopnje je najprej s sklepom z dne 18. 5. 2017 ugotovilo, da je postopek prekinjen od vložitve tožbe 15. 5. 2017. Oprlo se je na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-295/13-260 z dne 19. 10. 2016, s katero je Ustavno sodišče ugotovilo neskladnost z Ustavo 350.a člena ZBan-1 in 265. člena Zakona o reševanju in prisilnem prenehanju bank (ZRPPB), ker navedena ureditev imetnikom kvalificiranih pravic ni zagotavljala učinkovitega sodnega varstva, saj niso imeli dostopa do informacij in podatkov v zvezi z oceno vrednosti sredstev bank in druge dokumentacije, zaradi česar je Ustavno sodišče odločilo, da se do odprave protiustavnosti postopki na podlagi 350.a člena ZBan-1 prekinejo "do odločitve sodišča v odškodninskem postopku zoper Banko Slovenije, po zakonu, ki bo nadomestil postopek iz 350.a člena ZBan-1". Z uveljavitvijo Zakona o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (ZPSVIKOB), ki je začel veljati 19. 12. 2019, je bila po oceni prvostopnega sodišča s prej citirano odločbo Ustavnega sodišča RS ugotovljena protiustavnost odpravljena, zato je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 7. 1. 2020 odločilo, da se prekinjeni postopek nadaljuje (I.) in da Okrožno sodišče v Ljubljani ni pristojno za odločanje o zahtevku in da se po pravnomočnosti tega sklepa tožba odstopi Okrožnemu sodišču v Mariboru v pristojno odločanje (II.).

2.Zoper navedeni sklep je tožeča stranka vložila pritožbo, o kateri pa pritožbeno sodišče ni odločilo, ker je Ustavno sodišče RS dne 5. 3. 2020 (v času odločanja o pritožbi) sprejelo sklep U-I-4/20, s katerim je zadržalo izvrševanje ZPSVIKOB in ponovno naložilo prekinitev pravdnih postopkov do končne odločitve Ustavnega sodišča. Višje sodišče v Ljubljani je zato spis vrnilo sodišču prve stopnje, ki je s sklepom VIII Pg 1021/2017 z dne 24. 9. 2021 ponovno ugotovilo, da je postopek prekinjen do odločitve Ustavnega sodišča o ustavnosti ZPSVIKOB. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-4/20, ki je začela veljati 8. 3. 2023, razveljavilo ZPSVIKOB.

3.V letu 2024 je bil sprejet ZPSVIKOB-1 (Ur. list RS, št. 44/2024, veljaven od 15. 6. 2024), zato je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 21. 6. 2024 odločilo, da se postopek nadaljuje. Navedeni sklep o nadaljevanju postopka je pravnomočen. Z izpodbijanim sklepom z dne 6. 8. 2024 se je sodišče prve stopnje (ponovno) izreklo za nepristojno in odločilo, da bo po pravnomočnosti tega sklepa zadevo odstopilo Okrožnemu sodišču v Mariboru.

4.Pritožba je (delno) utemeljena.

5.Tožeča stranka v pritožbi pravilno opozarja, da se je sodišče prve stopnje v tem postopku dvakrat izreklo za nepristojno in zadevo odstopilo Okrožnemu sodišču v Mariboru, tako v sklepu z dne 7. 1. 2020 kot v izpodbijanem sklepu z dne 4. 7. 2024, in da je tožeča stranka tudi zoper prejšnji sklep z dne 7.1.2020 vložila pritožbo, o kateri ni bilo odločeno. A pritožba nima prav, da gre pri tem za dvakratno odločanje o isti stvari. Odločanje o stvari je odločanje o materialno pravnem razmerju, sklepa o ne-pristojnosti pa sta procesne narave, ki nimata materialnopravnih učinkov, zato z njima ni bilo odločeno o "stvari". Nobeden od sklepov ni niti začel učinkovati, saj sta oba sklepa suspenzivne narave, kar pomeni, da je pritožba zadržala njuno izvršitev. Sodišče prve stopnje bi sicer moralo višjemu sodišču predložiti v reševanje obe pritožbi, (kar lahko stori v nadaljevanju postopka), a je že zdaj jasno, da je z razveljavitvijo ZPSVIKOB z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-4/20 z dne 16.2.2023 odpadel pravni temelj, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje izdalo (prvi) sklep o nepristojnosti z dne 7.1.2020.

6.Novi ZPSVIKOB-1 v 6. členu sicer enako kot razveljavljeni ZPSVIKOB določa pristojnost istega sodišča (Okrožnega sodišča v Mariboru) za odločanje v posebnih postopkih, v katerih se nekdanjim delničarjem ali upnikom ali drugim osebam, katerih pravice so prizadete zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije, s katero je bil izrečen izredni ukrep prenehanja kvalificiranih obveznosti banke na podlagi 253.a in 261.a člena ZBan-1, omogoča učinkovito sodno varstvo. Enak je tudi tretji odstavek 3. člena, da se zakon (ZPSVIKOB-1) ne uporablja za tožbene zahtevke, s katerim nekdanji imetniki uveljavljajo kršitve pojasnilne dolžnosti poslovne banke, niti za druge tožbene zahtevke, s katerimi se ne uveljavlja odškodninsko varstvo po tem zakonu. Prav tako ni bistvenih razlik med sedaj veljavnim 48. členom ZPSVIKOB-1 in prejšnjim 45. členom ZPSVIKOB, po katerem se sodišče, ki vodi postopek, v katerem so vložene tožbe s tožbenimi zahtevki zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije zoper Banko Slovenijo ali Republiko Slovenijo, in ni pristojno sodišče v skladu s tem zakonom, v dveh mesecih od uveljavitve tega zakona po uradni dolžnosti s sklepom izreče za nepristojno za odločanje o teh tožbenih zahtevkih in po pravnomočnosti tega sklepa odstopi prvotno sodišče zadevo pristojnemu sodišču po tem zakonu. Če tožba vsebuje več zahtevkov in se je prvotno sodišče v skladu s tem zakonom izreklo za nepristojne le za nekatere, pošlje prvotno sodišče pristojnemu sodišču kopijo tožbe, samo pa nadaljuje odločanje o zahtevkih, za katere je pristojno. Nova je v 4. členu ZPSVIKOB-1 določena pravna podlaga zahtevkov za povračilo škode, ki se obravnavajo po tem zakonu; in sicer je nekdanji imetnik upravičen do povračila škode (odškodnine), če mu je zaradi učinka izrednega ukrepa BS nastala škoda v višini, ki je višja od škode, ki bi mu nastala, če izredni ukrep ne bi bil izrečen. A tudi to načelo, da noben upnik zaradi ukrepa ni na slabšem, kot bi bil v primeru stečaja banke, ki je podrejene obveznice izdala, in ki naj bi ga Banka Slovenije z izrednim ukrepom preprečila, je bilo pred uveljavitvijo ZPSVIKOB-1 vključeno v določila ZBan-1.

7.Iz ZPSVIKOB-1 tako izhaja jasen in nedvoumen namen zakonodajalca, da se v "posebnem" postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru obravnavajo le odškodninski zahtevki imetnikov izbrisanih finančnih instrumentov zoper Banko Slovenije, uveljavljeni izključno na pravni podlagi ZPSVIKOB-1. To pomeni, da se bodo v teh postopkih ugotavljala in dokazovala dejstva, ki bodo omogočila uporabo in preizkus načela "noben upnik na slabšem", ki je edino merilo za upravičenje do odškodnine. Za zahtevke na katerikoli drugi podlagi zoper Banko Slovenije in za odškodninske zahtevke zoper druge stranke, poslovne banke-izdajateljice podrejenih finančnih instrumentov, se ZPSVIKOB-1 ne uporablja. Okrožno sodišče v Mariboru zato ni pristojno za odločanje o odškodninskih zahtevkih zoper Banko Slovenije na drugih podlagah niti o odškodninskih zahtevkih zoper druge stranke. Vrhovno sodišče RS je tudi že zavzelo stališče, da za odločanje o zahtevkih po ZPSVIKOB-1 ni mogoče uporabiti splošnih pravil ZPP, koliko nasprotujejo specialni ureditvi (VSRS sklep III R 17/2022, III R 5/2020, III R 40/2020). Med drugim ni mogoče uporabiti določbe tretjega odstavka 17. člena ZPP o atrakciji pristojnosti, ki določa, da če se med postopkom spremenijo okoliščine, na katere se opira pristojnost sodišča, ostane sodišče, ki je bilo pristojno ob vložitvi tožbe, pristojno še naprej, čeprav bi bilo zaradi teh sprememb pristojno drugo sodišče.

8.Pritožba se pridružuje navedeni razlagi in pomenu določil ZPSVIKOB-1. Sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da ni ugotavljalo, na katerih podlagah tožeča stranka uveljavlja svoje zahtevke zoper toženi stranki, in da tudi ni presojalo pogojev za eventualni tožbeni zahtevek (192. člen ZPP), ki ga tožeča stranka uveljavlja zoper drugo toženo stranko, pravno naslednico poslovne banke, ki je izdala izbrisane finančne instrumente. Utemeljen je tudi očitek o nasprotju med izrekom in obrazložitvijo oz. o pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih, saj iz izreka sklepa izhaja, da se je sodišče prve stopnje izreklo za nepristojno za odločanje o celotni tožbi (tako o primarnem zahtevku zoper prvo toženo stranko kot tudi o podrejenem zahtevku zoper drugo toženo stranko), v obrazložitvi pa je navedlo le razloge, zaradi katerih se je izreklo za nepristojno za odločanje o tožbi zoper prvo toženo stranko. Zakaj se šteje za nepristojno za odločitev o podrejenem zahtevku zoper drugo toženo stranko, ni pojasnilo. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. čl. ZPP, ki pa je takšne narave, da jo višje sodišče lahko samo odpravi.

9.Ker je tožeča stranka primarni zahtevek zoper prvo toženo stranko uveljavljala na različnih dejanskih in pravnih podlagah (350.a čl. ZBan-1, 26. člen Ustave RS), podrejeni zahtevek zoper drugo toženo stranko pa na podlagi določil OZ in ZFPPIPP, je skladno z razlogi, navedenimi v 6. in 7. točki obrazložitve, Okrožno sodišče v Mariboru pristojno le za tisti del tožbenega zahtevka zoper prvo toženo stranko, ki ga je mogoče subsumirati pod pravno podlago ZPSVIKOB-1. Predpostavke za obravnavanje podrejenega zahtevka zoper drugo toženo stranko, ki jih določa drugi odstavek 192. člen, niso izpolnjene, saj ni podana pristojnost istega sodišča za drugo toženo stranko. Tudi, če bi bila, specialna ureditev po ZPSVIKOB-1 izključuje uporabo 192. člena ZPP na način, da bi se eventualni zahtevek zoper poslovno banko oz. njeno pravno naslednico lahko obravnaval v istem postopku, oz. v nadaljevanju istega postopka pred istim sodnikom, ki je po določilih ZPSVIKOB-1 tekel zoper prvo toženo stranko.

10.Pritožba v pretežnem delu izpodbija ustavnost relevantne zakonske ureditve. Meni, da sta 6. člen in prvi odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 v neskladju s 155. členom Ustave, drugim odst. 23. člena Ustave v zvezi z 22. členom Ustave in predlaga pritožbenemu sodišču, da na podlagi 23. člena ZUstS-1 prekine ta postopek in vloži zahtevo za oceno ustavnosti 6. čl. in prvega odstavka 48. člena ZPSVIKOB-1. S citiranimi določili ZPSVIKOB-1 se po pritožbenem stališču pravilno (v skladu s ZPP) vložena tožba deli na dva dela, ki se bosta vodila v dveh različnih postopkih pred različnimi sodišči, kar strankam ne zagotavlja z ustavno odločbo zapovedanega učinkovitega sodnega varstva, pač pa jim nasprotno nalaga nove obveznosti in bistveno povečuje sodne stroške. Nova ureditev ZPSVIKOB-1 je naknadno retroaktivno posegla v pravni položaj tožeče stranke in njeno pravico, da se njeni zahtevki obravnavajo enotno, pred istim sodiščem in po zakonitem sodniku.

11.Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbenih razlogov in meni, da so napadene določbe ZPSVIKOB-1 kljub očitkom, ki jih uveljavlja pritožba, ustavnopravno skladne. Pravica do učinkovitega sodnega varstva imetnikov kvalificiranih pravic ne pomeni pravice do vseobsegajočega sodnega varstva imetnikov v razmerju do vseh možnih udeležencev v postopku izbrisa na vseh možnih podlagah niti pravice do (enotnih) postopkov zoper vse možne udeležence. To izhaja že iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-295/13, ki je zavzelo jasno stališče, da je bilo sodno varstvo imetnikov kvalificiranih pravic lahko ustavnopravno skladno zagotovljeno le z odškodninskim varstvom po 350.a členu ZBan-1, t.j. s sodnim varstvom v razmerju do Banke Slovenije kot izdajateljice odločb o izbrisu, le da ga je potrebno zagotoviti na učinkovit in za imetnike čim manj obremenjujoč način. Ustavno sodišče je presojalo tudi ustavnopravno skladnost takrat veljavnega 261.a člena ZBan-1, ki je v prvem odstavku določal, da upniki in druge osebe, katerih pravice so prizadete zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije, niso upravičeni od banke (izdajateljice) zahtevati povračila škode ali uveljavljati drugih zahtevkov, ki so pogodbeno dogovorjeni za primer kršitve ali neizpolnitve pogodbenih obveznosti banke, če je kršitev ali neizpolnitev pogodbenih obveznosti banke posledica izrednega ukrepa na podlagi tega zakona. Ustavno sodišče tega materialnopravnega določila, ki izključuje odškodninsko odgovornost poslovnih bank za sledenje ukrepom svojega nadzornika, ni štelo za neskladnega z Ustavo. Banka Slovenije ni bila zadolžena samo za opravljanje nadzora nad poslovanjem konkretne banke v ožjem pomenu, pač pa so njene pristojnosti mnogo širše, odgovorna je za zagotovitev stabilnosti in vzdržnosti celotnega finančnega sistema in za preprečitev sistemskih tveganj.

12.V ustavni odločbi zapovedanemu cilju učinkovitega in za stranke čim manj obremenjujočega sodnega varstva je ZPSVIKOB-1 zadostil z določitvijo posebnega postopka s številnimi specifičnostmi in kavtelami glede dostopa do informacij, načina pridobivanja relevantnih podatkov, možnostmi vlaganja kolektivnih tožb, združevanja zadev, določitve poravnalnih shem in vzorčnega postopka, določitve obrnjenega dokaznega bremena in objektivne odgovornosti BS ipd., s čimer naj bi se zagotovila gospodarnost, ekonomičnost in hitrost teh postopkov in vzpostavilo ravnovesje med šibkejšim položajem imetnikov podrejenih finančnih instrumentov v primerjavi z Banko Slovenije. Pritožba nasprotnega, (da sodno varstvo imetnikov podrejenih obveznic v razmerju do Banke Slovenije na pravni podlagi ZPSVIKOB-1 ni ustrezno ali da je še vedno ustavnopravno sporno), ne trdi. S pritožbenimi razlogi meri na to, da bi moralo biti sodno varstvo imetnikov na enak oz. enoten način (v istem postopku pred istim sodiščem/sodnikom) urejeno tudi v "pridruženih" zadevah, v katerih imetniki uveljavljajo odškodninsko odgovornost drugih subjektov (zaradi izbrisa), predvsem poslovnih bank, izdajateljic podrejenih finančnih instrumentov in v primerih, v katerih imetniki uveljavljajo odškodninsko varstvo zoper Banko Slovenije na drugih podlagah, (in da so določila ZPSVIKOB-1 prav iz razloga, ker te druge postopke izključujejo, ustavnopravno neskladna). A, kot že rečeno, ustavna odločba št. U-I-295/13, na katero se sklicuje pritožba, na nujnost oz. potrebnost tako širokega sodnega varstva ne napotuje.

13.Prav ima sicer pritožba, da ureditev po ZPSVIKOB-1 posega v splošna določila ZPP o kumulaciji zahtevkov (182. člen, 182.a člen ZPP), sosporništvu (191. in 192. člen ZPP) in o atrakciji pristojnosti (17. člen ZPP). ZPSVIKOB-1 je določil nova pravila postopka, po katerih se obravnavajo in vodijo spori imetnikov izbrisanih finančnih instrumentov v razmerju do Banke Slovenije zaradi učinkov njenih odločb o izbrisu (na pravni podlagi iz 4. čl.). Pritožba sama ugotavlja, da se novi procesni zakon lahko uporablja takoj, tudi za tekoče postopke, in da ni ustavne zahteve, da bi se sodni postopek moral končati po procesnih pravilih, po katerih se je začel. Še toliko manj v konkretnem primeru, ko je bila zaradi neustavne ureditve sodnega varstva imetnikov po ZBan-1 s citirano ustavno odločbo retroaktivnost dejansko zaukazana. Ker se nova pravila ZPSVIKOB-1 za razmerja imetnikov izbrisanih obveznic do poslovnih bank oz. do Banke Slovenije na drugih podlagah ne uporabljajo, je posledica te specialne zakonske ureditve res naknadno ločevanje postopkov in ločenega odločanja o zahtevkih, ki izvirajo iz istega historičnega dogodka, in ki bi se sicer po splošnih pravilih ZPP lahko vodili v istem postopku.

14.A za takšen poseg (v že pridobljene) pravice strank je imel zakonodajalec upravičene razloge, ki po mnenju pritožbenega sodišča prestanejo test sorazmernosti, na katerega opozarja pritožba. Poseg je bil nujen, saj je Ustavno sodišče z zgoraj citirano odločbo ugotovilo neskladnost z Ustavo 350.a člena ZBan-1 in 265. člena ZZRPPB, ker navedena ureditev imetnikom kvalificiranih pravic ni zagotavljala učinkovitega sodnega varstva, in je zakonodajalcu izrecno naložilo, da sprejme zakon, ki bo nadomestil postopek iz 350.a člena ZBan-1, t.j postopek zoper Banko Slovenije v skladu z že v ZBan-1 določenim merilom "noben upnik na slabšem kot v stečaju". To merilo, ki ga je ZPSVIKOB-1 v 4. členu opredelil kot pravno podlago, zahteva pridobivanje številnih strokovnih in občutljivih podatkov o finančnem položaju poslovnih bank- izdajateljic hibridnih finančnih instrumentov, o njihovi kapitalski ustreznosti in plačilni sposobnosti v času izrečenega ukrepa BS, in ugotavljanje konkretnih dejstev o tem, kolikšno plačilo bi imetniki izbrisanih finančnih instrumentov prejeli v stečaju banke, če bi do njega prišlo namesto izrečenega ukrepa. Načinu zbiranja dokaznega gradiva in ugotavljanju dejstev "noben upnik na slabšem" je posvečen pretežni del ZPSVIKOB-1, ki je poleg tega moral (in tudi je) upoštevati kot bistveno okoliščino, da je šlo za sistemski poseg BS v bančni sistem in v posledici v položaje številnih imetnikov podrejenih instrumentov, da se njihovo število meri v deset tisočih, kar zahteva ustrezno prilagoditev postopkov na način, da jih bo obstoječi sodni sistem zmogel obdelati. ZPSVIKOB-1 je tako v bistvu uniformen zakon, ki določa uniformno vodenje postopka in uniformno odločanje (združevanje postopkov, enotno sosporništvo na aktivni strani, kolektivnost postopka, vzorčni postopek, sodbo o temelju, poravnalne sheme ipd) po čim bolj objektiviziranih merilih in ob odsotnosti subjektivnih oz. individualnih elementov (osebne okoliščine strank so nerelevantne, krivda in skrbnost ravnanja se ne ugotavlja, odgovornost BS je objektivna). Ocena zakonodajalca, da bo le na tak način oškodovancem mogoče zagotoviti učinkovito sodno varstvo, je bila po mnenju pritožbenega sodišča pravilna. Uveljavljanje drugih dejanskih in pravnih podlag zoper Banko Slovenije oz. uveljavljanje zahtevkov zoper poslovne banke iz naslova splošne neposlovne odškodninske odgovornosti iz drugih razlogov (odgovornost poslovnih bank na dejanski in pravni podlagi ZPSVIKOB-1 je, kot že rečeno, v celoti izključena) ter pridruževanje teh dodatnih dejanskih in pravnih podlag zahtevkov oz. pridruževanje dodatnih tožencev kot sospornikov v postopek po ZPSVIKOB-1, bi cilje in namene ZPSVIKOB-1 v celoti izničilo, saj bi ti postopki postali popolnoma neobvladljivi, njihovo trajanje pa nepredvidljivo. Tudi pravica do naravnega sodnika bi bila na tak način povsem izvotljena, saj je nerealno in nerazumno pritožbeno pričakovanje, da bi en sodnik lahko odločil najprej v enotnem postopku zoper BS po ZPSVIKOB-1, (ki že sam predvideva združevanje postopkov), podrejeno pa še o vseh pridruženih podlagah (Ustava, OZ, ZFPPIPP) zoper BS in pridružene tožence. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bil naknaden zakonodajni poseg v pridobljene procesne pravice tožeče stranke, ki ji je onemogočil uveljavljanje zahtevka zoper prvotoženo stranko na drugi podlagi v istem postopku, oz. ji je onemogočil uveljavljanje eventualnega zahtevka zoper drugo toženo stranko v nadaljevanju tega postopka, primeren za dosego zasledovanega cilja (učinkovito sodno varstvo imetnikov) in da so koristi od ustavnopravno skladne ureditve po ZPSVIKOB-1 znatno večje od posledic (dvojnega oz. ločenega postopka, ki ga bi bilo treba v vsakem primeru voditi po drugih procesnih in materialnopravnih pravilih). ter da oškodovancem ne nalagajo prekomernega oz. koristim nesorazmernega bremena.

15.Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo tako, da je izpodbijani sklep ustrezno spremenilo. V nadaljevanju postopka bo treba upoštevati, da je Vrhovno sodišče v zgoraj citiranih odločbah, (izdanih v sporu o pristojnosti, ki ga je sprožilo Okrožno sodišče v Mariboru po tem, ko mu je bila tožba zoper Banko Slovenije in poslovno banko odstopljena) opozorilo, da se tožnik, (kar velja za tudi za tožečo stranko v tem postopku) o specialni ureditvi, pomembni za pristojnost, na podlagi določb ZPSVIKOB-1, ni imel možnosti izjaviti, oz. ni imel možnosti že pri zasnovi tožbe in oblikovanju tožbenega zahtevka upoštevati te specifične zakonske ureditve. Kot izhaja iz citiranih odločb VSRS, je treba tožeči stranki omogočiti, da v luči nove zakonodaje o pristojnosti, sprejete po vložitvi tožbe, revidira oz. na novo oblikuje in utemelji tožbene zahtevke tako zoper prvotoženo Banko Slovenije, če jih uveljavlja na različnih podlagah, kot zoper poslovne banke, saj specialna ureditev narekuje njihovo ločeno obravnavanje. ZPSVIKOB-1 je v 48. čl. to nezmožnost oz. neseznanjenost tožnikov že sam upošteval in tožnikom omogočil, da tožbo ustrezno spremenijo brez privolitve tožene stranke tako v razmerju do Banke Slovenije (v skladu s specialnimi pravili ZPSVIKOB-1) kot v razmerju do poslovnih bank (po postopkih, ki se vodijo po ZPP). To lahko storijo po pravnomočnosti sklepa, s katerim se je sodišče izreklo za nepristojno. Sodišče prve stopnje naj zato tožečo stranko pozove k preoblikovanju tožbe (zahtevka in trditvene podlage) tako, da bo mogoče samostojno obravnavanje njenega zahtevka na podlagah, za katere se ZPSVIKOB-1 ne uporablja.

16.Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, ker gre za naključje, ki se ji je primerilo (165. člen ZPP v zvezi s 156. čl. ZPP)

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 23, 23/2, 26, 155 Zakon o bančništvu (2006) - ZBan-1 - člen 223, 223/2, 253, 253/1, 261a Zakon o reševanju in prisilnem prenehanju bank (2016) - ZRPPB - člen 265 Zakon o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (2019) - ZPSVIKOB - člen 45 Zakon o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (2024) - ZPSVIKOB-1 - člen 3, 3/3, 4, 6, 48 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 17, 17/3, 182, 182a, 191, 192, 192/2, 339, 339/2-14

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.