Jedro

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da zatrjevani alibi ni dokazan zato, ker ga vse priče obrambe niso potrdile, je pravilna. S kontrolnim dokazom je ugotovljena neresničnost razbremenilnega dejstva, ki je zatrjevan v zagovoru.

Izrek

Pritožbi obdolženih R. N. in A. P. se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženca sta dolžna kot strošek tega pritožbenega postopka plačati povprečnino: R. N. v znesku 400,00 EUR in A. P. v znesku 600,00 EUR.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženi R. N. spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po I. odstavku 133.člena KZ na škodo T. Š., obdolženi A. P. pa kaznivega dejanja grdega ravnanja po I. odstavku 146. člena KZ na škodo istega oškodovanca. Obema je bila izrečena pogojna obsodba; v njenem okviru je bila obdolženemu R. N. določena kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let, obdolženemu A. P. pa kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Obdolžencem je bilo naloženo še plačilo stroškov kazenskega postopka v znesku po 41.000,00 SIT (sedaj 171,50 EUR) vsakemu ter povprečnina: obdolženemu R. N. 130.000,00 SIT (sedaj 542,48 EUR) in obdolženemu A. P. v znesku 65.000,00 SIT (sedaj 271,24 EUR). Odločeno je še bilo, da bo sodišče prve stopnje o stroških oškodovančevega pooblaščenca izdalo poseben sklep.

Zoper to sodbo sta se pravočasno pritožila oba obdolženca z laičnima pritožbama smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Smiselno sta predlagala njeno spremembo v oprostilno sodbo.

Višji državni tožilec Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije, Zunanji oddelek v ... svétnik F. H. je v svojem pisnem stališču do pritožbe z dne 7.3.2007, številka Ktp (0)-II 45/07, predlagal zavrnitev obeh pritožb in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

To stališče je bilo vročeno obema obdolžencema, vendar nanj nista odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče druge stopnje v celoti sprejema prepričljivo dokazno oceno izpovedi posameznih prič, tako priče obtožbe, kakor tudi prič obrambe, ki je navedena v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Kar se tiče alibija, ki sta ga v zagovoru zatrjevala oba obdolženca, je tudi sodišče druge stopnje mnenja, da ta ni dokazan. Pri tem poudarja, da bi morale vse njune priče izpovedati, da sta bila v tej noči oba ves čas na zabavi na S. k., pa posamezne priče tega niso potrdile. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da sta bila oba obdolženca vendar v lokalu E. in da sta, glede na jasne izpovedi priče obtožbe, tam storila očitani kaznivi dejanji. Prav tako je prepričljivo s kontrolnim dokazom zavrnilo zagovor obdolženega R. N. glede nošenja longete na roki.

Kar se tiče ugovorov obeh obdolžencev v pritožbah glede izpovedb posameznih prič je treba povedati, da ugovarjata dejstva, ki sploh niso bila ugotovljena. Obrcanje na tleh ležečega oškodovanca sploh ni bilo pod obtožbo; enako velja za pretres možganov. Končno je izvedenec sodnomedicinske stroke jasno ugotovil, da so pri oškodovancu ugotovljene poškodbe posledica aktivnih udarcev. V spisu ni prav nobenega podatka, da bi vse to povzročila oškodovanca druga storilca in ne obdolženca, ki še sedaj zanikata udeležbo v tem dogodku, vendar neuspešno. Zato njunima pritožbama ni bilo mogoče ugoditi.

Sodišče druge stopnje je glede na uveljavljeni pritožbeni razlog ocenilo še primernost obdolžencema izrečene kazenske sankcije. Mnenje je, da je ta ustrezna vsem ugotovljenim okoliščina, zato je ni mogoče spremeniti v njuno korist. Zaradi neuspeha s pritožbama morata obdolženca plačati povprečnino, ki pomeni edini strošek tega pritožbenega postopka. Zneska sta odmerjena z upoštevanjem zapletenosti zadeve (dve pritožbi), trajanjem pritožbenega postopka ter različnih premoženjskih razmer obeh obdolžencev, kakor jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.