Jedro

V nepravdnem postopku je sodišče dolžno presojati, ali je predlagani med staršema sklenjeni sporazum v korist otrok. Če ugotovi, da s sporazumom dogovorjena preživnina ne ustreza otrokovim koristim, mora predlog za potrditev sporazuma zavrniti. Nepravdno sodišče nima pooblastila samo določati višine preživnine, ki bi bila v otrokovo korist.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog predlagatelja za izdajo sklepa o potrditvi sporazuma o preživnini, po katerem naj bi nasprotna udeleženka za vsakega od dveh mladoletnih skupnih otrok plačevala po 5.000,00 SIT mesečne preživnine od 1.6.2006 dalje, ker je ocenilo, da ta sporazum ni v skladu s koristijo mladoletnih otrok.

Sklep predlagatelj pritožbeno izpodbija. Najprej navaja, da po čl. 23/II Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) umika predlog, ki ga je vložil dne 11.9.2006 in hkrati takoj vlaga nov predlog in sicer, da naj sodnica sama določi ustrezno preživnino, ki naj ne bo manjša od minimalne zakonsko določene preživnine (za oba otroka skupaj okoli 41.000,00 SIT), pri čemer prepušča sodnici, da lahko določi tudi več, vendar ne manj od navedenega, da ne bi prišlo do zavrnitve iz razloga, da je predlagana preživnina prenizka in zato ni v korist otrok. Navaja še, da sodišče vidi njegov predlog za plačilo 10.000,00 SIT kot grožnjo za dobrobit otrok, ki sedaj, po sodnem sklepu, ne dobijo niti tolarja. Strinja se, da je 10.000,00 SIT preživnine za oba otroka res premalo, vendar meni, da bolje toliko, kot nič, zato naj sodišče določi dve minimalni preživnini ali še malo več. Navaja, da sam svojo resnost in skrb za otroke izkazuje s tem, ker že dela in se ob tem tudi šola, enako pa si delo lahko poišče tudi nasprotna udeleženka in plačuje več kot 40,00 EUR preživnine, kot je sodišče pravilno ugotovilo. Pritožnik si želi pametno, zakonito in pravično rešitev za vse, tudi za nasprotno udeleženko, mater obeh otrok, pri čemer naj po navedbi pritožbe skrb sodišča ne pripelje do novega in novega zavračanja njegovih predlogov, kar je tudi v škodo otrok, saj dokler sodišče ne pride do primernega sklepa, je potrditvi pritožbe logično, da ni treba plačevati ničesar. Predlaga pravično razsojo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnikova pritožbena navedba o umiku predloga za potrditev sporazuma ni predmet pritožbenega preizkusa, ker je pritožnik že po pozivu sodišča prve stopnje vlogo - pritožbo izrecno opredelil kot pritožbo zoper sklep z dne 10. 1. 2007. Ob nadaljnjih pritožbenih navedbah pritožnika, ko predlaga, da naj sodišče samo določi preživnino, pa je ugotoviti, da je bilo pritožniku z dopisom sodišča prve stopnje z dne 2.3.2007 že pravilno pojasnjeno, da sodišče v nepravdnem postopku ne določa preživnine in zato tudi samo ne more določiti drugačne preživnine in bo, v kolikor med staršema ne bo dosežen sporazum o takšni višini preživnine, ki bo ustrezala koristim otrok, moral predlagatelj določitev preživnine uveljaviti s tožbo v pravdnem postopku. Sodišče mora postopati v skladu z zakonsko predpisanimi postopkovnimi pravili in po določilu čl. 130 ZZZDR (Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih) lahko v primeru, kot je obravnavani, ko se starša sporazumeta o višini preživnine in predlagata, da sodišče v nepravdnem postopku o tem izda sklep, odloča le o tem, ali je v potrditev predlagani sporazum v skladu z koristmi otrok in v tem primeru predlagani sporazum s sklepom potrdi, v kolikor pa ugotovi, da sporazum ni v skladu s koristjo otrok, pa mora predlog zavrniti in v tem primeru v tem postopku nima pooblastila samo določati otrokovim koristim ustrezne preživnine. Zato tudi pritožbenemu predlogu o določitvi nove preživnine po sodišču v predmetnem nepravdnem postopku ni mogoče slediti.

Zakonsko podprti in zato tudi povsem pravilni so poudarki prvostopnega sodišča o dolžnosti staršev, da preživljajo svoje mladoletne otroke v skladu s svojimi premoženjskimi zmožnostmi in tudi sposobnostmi in jim zagotavljajo ustrezne življenjske razmere za njihov zdrav psihofizični razvoj, med katere pa sodi tudi preživnina, ki mora biti ustrezna tako zmožnostim staršev, pa tudi potrebam mladoletnih otrok. Pravilna je tudi opredelitev sodišča prve stopnje, da je za otroka koristna takšna preživnina, ki v smislu določila čl. 129a ZZZDR zagotavlja sredstva za otrokov uspešen telesni in duševni razvoj in mora zajemati in zagotavljati sredstva za zadovoljitev življenjskih potreb otroka, zlasti stroškov bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in tudi drugih posebnih potreb otroka.

Kot je že navedeno, 130. čl. ZZZDR nalaga sodišču dolžnost, da v nepravdnem postopku po starših dosežen sporazum o preživnini preizkusi s stališča varstva koristi otrok. Varstvo otrokovih koristi pa zajema tudi primerna in ustrezna preživnina za zagotavljanje potreb otrok.

Pritožnik ne prereka dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o premoženjskih in socialnih razmerah vsakega od staršev mladoletnih otrok, ki jih je sodišče ugotovilo in opisalo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, kot tudi ne ocenjenih potreb mladoletnih otrok. Pritožnik se tudi strinja, da je s sporazumom dogovorjena preživninska obveznost nasprotne udeleženke v višini 5.000,00 SIT za vsakega od mladoletnih otrok, ki živita z očetom, pritožnikom, prenizka in nadalje ne prereka zaključkov sodišča prve stopnje, kot to zaključuje, da bi nasprotna udeleženka, ki je sicer prejemnica socialne pomoči in že deset let nezaposlena, glede na to, da ni izkazanih zdravstvenih omejitev, bila dolžna polno angažirati svoje zmogljivosti, da si priskrbi zaposlitev, četudi le priložnostno in tako zaslužiti dodatna sredstva, da bo lahko več prispevala k preživljanju svojih obeh dveh mladoletnih otrok, kot pa se je zavezala s predlaganim sporazumom. Ob takšnih, tudi pritožbeno neprerekanih ugotovitvah, pa je pritrditi odločitvi sodišča prve stopnje, da med staršema sporazumno dogovorjena preživninska obveznost nasprotne udeleženke ni v korist mladoletnih otrok, saj v konkretnem primeru ne predstavlja takšne preživnine, ki bi v smislu zgoraj že poudarjene dolžnosti staršev, da otrokom zagotovijo sredstva za ustrezen psihofizični razvoj in zagotavljanje življenjskih potreb, predstavljala takšno preživnino, ki bi ob ugotovljenih premoženjskih in socialnih razmerah ter pridobitnih sposobnostih obeh staršev in ugotovljenih potrebah otrok, varovala koristi obeh mladoletnih otrok. Zato je sodišče prve stopnje predlog za potrditev predlaganega sporazuma staršev utemeljeno zavrnilo.

Ob navedenem je pritožba neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče moralo zavrniti ter potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (čl. 365/II ZPP v zv. s čl. 37 in 33 ZNP), pri čemer pritožbeno sodišče ob pritožbenem preizkusu sklepa tudi ni ugotovilo tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (čl. 350/II ZPP v zv. s čl. 37 ZNP).