Jedro

Tožeča stranka ni dokazala dejanskih okoliščin, ki bi kazale na resničen obstoj pristnih in tesnih osebnih vezi med njo in zaročenko, ki bi kot take uživale varstvo v okviru pravice do družinskega življenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo prošnjo za dovolitev zadrževanja na podlagi 5. alineje drugega odstavka 93. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) in odločil, da tožeči stranki ne pripadajo pravice iz prvega in drugega odstavka 75. člena ZTuj-2 in da posebni stroški z izdajo te odločbe niso nastali. V obrazložitvi pojasnjuje, da se tožeča stranka v Sloveniji nahaja že od leta 2014 in da se je postopek za priznanje mednarodne zaščite pravnomočno zaključil z zavrnitvijo njene prošnje dne 6. 10. 2016. Tožeča stranka v prošnji dovolitev zadrževanja na podlagi 5. alineje 73. člena ZTuj - 2 zahteva zato, ker je njena navzočnost nujna zaradi sklenitve zakonske zveze na podlagi 29. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Prosi za dovolitev zadrževanja, saj bodo v nasprotnem primeru kršene njene pravice in pravice njene zaročenke do zakonske zveze in družine, kar določa 53. člen Ustave RS. V obrazložitvi prvostopenjski organ zaključuje, da sklenitev zakonske zveze ni upravni postopek. Gre za sporazumni postopek med dvema osebama in ne gre za oblastno dejanje, niti ta postopek nima narave upravnega postopka. Zakonska zveza se lahko sklene tudi po pooblaščencu, za sklenitev pa morajo biti izpolnjeni pogoji, ki jih ugotavlja za to pristojni organ. Trenutno ti pogoji v primeru tožeče stranke še niso izpolnjeni. Ob prijavi sklenitve zakonske zveze je namreč upravni organ ugotovil, da se podatki, ki jih je tožeča stranka podajala, ne ujemajo s podatki predloženega potnega lista. Njene originalne dokumente je sicer zasegla PP Škofja Loka, njihove kopije pa so bile poslane na analizo na veleposlaništvo Nigerije na Dunaj in v Budimpešto. Kolikor bi se izkazalo, je sum storitve kaznivega dejanja, zaradi katerega so bile tožeči stranki zasežene listine, potrjen, bi bil zoper njo lahko uveden postopek, v katerem bi upravna enota izdala odločbo o neizpolnjevanju pogojev za veljavno sklenitev zakonske zveze. Prvostopenjski organ zavrača prošnjo tožeče stranke za dovolitev zadrževanja iz razlogov po 5. alineji drugega odstavka 73. člena ZTuj-2, saj tožeča stranka ni izkazala, da je treba zagotoviti njeno udeležbo v postopku pred državnim organom Republike Slovenije. V zvezi z njenim družinskim življenjem pa je prvostopenjski organ navedel, da iz izjave njene zaročenke, dane na zapisnik v postopku za izrek milejšega ukrepa z dne 9. 1. 2018, sicer izhaja, da tožeča stranka prebiva pri njej, da pa ta ni niti garantka za osnovno oskrbo tožeče stranke niti ji ne zagotavlja prehrane. Prvostopenjski organ meni, da ni namen družinskega življenja, da partner drugemu partnerju ne nudi prehrane in sredstev za preživljanje, kolikor ta nima lastnih sredstev.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil kot neutemeljeno in dodatno obrazložil, da razmerja med tožečo stranko in njegovo zaročenko gotovo ni mogoče označiti kot dalj časa trajajočega razmerja, ki bi uživalo varstvo v okviru pravice do družinskega življenja.

3. Tožeča stranka se z izpodbijano odločbo ne strinja. V tožbi navaja, da je prošnjo za dovolitev zadrževanja v Republiki Sloveniji na podlagi 5. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 vložila konec novembra 2017, in sicer iz razloga, ker sta z zaročenko želela skleniti zakonsko zvezo na matičnem uradu v Škofji Loki. Ob prijavi poroke je matičarka posumila v pristnost predloženih osebnih dokumentov in o tem obvestila policijo, ki jih je ob pogojih iz 148. in 164. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zasegla. Zakonske zveze zato ne more skleniti, dokler so dokumenti zaseženi. Šele po sklenitvi zakonske zveze bo imela možnost urejanja dovoljenja za prebivanje in je zato pristojni organ zaprosila za dovolitev zadrževanja za šest mesecev, oziroma do vrnitve zaseženih dokumentov, s čimer se bo ponovno vzpostavila možnost za sklenitev zakonske zveze. Če se ji zadrževanja ne dovoli, bo prišlo do razdružitve njene bodoče družine, kar predstavlja nesorazmeren poseg v njeno pravico do družinskega življenja, ki mu jo jamči Evropska konvencija o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). ZTuj-2 implementira Direktivo 2008/115/ES, (v nadaljevanju Direktiva o vračanju), ki v 5. členu določa, da države članice pri izvajanju te direktive ustrezno upoštevajo - poleg največje koristi otroka in zdravstvenega stanja tujca - tudi družinsko življenje in spoštujejo načelo nevračanja. V 14. členu določa, da se v obdobju, za katerega je odstranitev tujca odložena, praviloma upošteva načelo ohranitve enotnosti družine z družinskimi člani, prisotnimi na ozemlju države članice. Zakonodajalec sicer pri ureditvi zadrževanja spoštovanja družinskega življenja v 73. členu ZTuj-2 ni izrecno in jasno implementiral, pristojni organ pa pri zavrnitvi njene vloge zmotno razlaga, da mu pri odločanju o zadrževanju zato ni treba upoštevati družinskega življenja, saj tega razloga ni med taksativno naštetimi razlogi za dovolitev zadrževanja. Zaradi zagotavljanja učinkovitosti evropskega prava tudi prek ustrezne razlage nacionalnih pravnih norm, je po mnenju tožeče stranke treba razlagati razloge za dovolitev zadrževanja iz ZTuj-2 tudi v povezavi s 5. členom Direktive o vračanju. Ta pa države članice obvezuje, da pri izvajanju direktive ustrezno upoštevajo tudi družinsko življenje.

4. V zvezi z ugotovitvijo, da njena zaročenka ni hotela biti garant za njeno osnovno oskrbo, je tožeča stranka navedla, da je Center za tujce brez zakonske podlage od nje zahteval, da predloži izjavo garanta, to je izjavo slovenskega državljana, da bo jamčil za njeno osnovno oskrbo, za kar v ZTuj-2 ni nobene podlage. Zaročenka ni hotela garantirati za njeno osnovno oskrbo, saj za to ni zakonske podlage. Na podlagi tega dejstva zato ni utemeljeno in primerno sklepati o čustvenih, finančnih ter drugih dimenzijah njunega odnosa. Zaključek drugostopenjskega organa, da razmerje z zaročenko ni pristno, je pavšalen. Njeno družinsko življenje je namreč njena zasebna pravica, katero ni želela izpostavljati. EKČP v 8. členu nalaga, da države pogodbenice ne smejo posegati v obstoječe družinsko življenje in se morajo vzdržati poseganja v razvoj prihodnjega družinskega življenja. Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je tako odločilo dne 29. 6. 1999 v zadevi Nylund proti Finski. Zadeva se nanaša na odnos med očetom in otrokom, kar pa ne pomeni, da ni pomembna v primeru para, ki želi skleniti zakonsko zvezo, a je zaradi posega oblastnega organa začasno ne more skleniti. Nadalje navaja, da je dne 8. 1. 2018 pri Sektorju za pritožbe Direktorata za policijo in druge varnostne naloge zaradi protipravnega zasega dokumentov vložila pritožbo zoper delo A.A. in B.B. iz Centra za tujce ter neznane policiste iz PP Škofja Loka. O njeni vlogi za začasno zadrževanje sta odločila prav A.A. in B.B., obvestilo o neobravnavanju pritožbe, št. 2600-11/2018/3 z dne 12. 1. 2016, pa je prejela na začetku februarja in so zato izpolnjene okoliščine iz 36. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki opravičujejo izločitev obeh uradnih oseb. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in samo reši zadevo tako, da ugodi prošnji za zadrževanje, podrejeno pa, da tožbi ugodi in izpodbijani akt odpravi ter zadevo vrne pristojnemu organu v ponoven postopek.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo podrobno povzema potek celotnega postopka in povzema vsebino prvostopne in drugostopne odločbe, v kateri je organ druge stopnje obširno navedel razloge za zavrnitev prošnje za dovolitev zadrževanja iz razloga neobstoja družinskega razmerja. V zvezi z izločitvijo uradnih oseb pa je navedla, da mora skladno s prvim odstavkom 37. člena ZUP stranka izločitev zahtevati že v postopku. Nova dejstva in nove dokaze lahko sodišče upošteva le, če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Ne glede na to, pa tožena stranka vztraja, da tožeča stranka tudi sicer ni uspela izkazati, da bi obstajale okoliščine, ki bi zbujale dvom v nepristranskost uradnih oseb.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporno, ali je upravni organ upravičeno zavrnil prošnjo tožeče stranke za dovolitev zadrževanja v Republiki Sloveniji na podlagi 5. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2. Iz upravnega spisa, izpodbijane odločbe in odgovora na tožbo tožene stranke, ki je bil vročen tožeči stranki in zoper njega ni ugovarjala, izhaja, da je Policijska postaja za izravnalne ukrepe Policijske uprave Kranj dne 19. 10. 2016 tožeči stranki izdala odločbo o vrnitvi, št. 225-130/2016/4 (3 C 651-01), s katero ji je bila izrečena odstranitev iz države in prepoved vstopa v Republiko Slovenijo za čas šest mesecev. Dne 14. 11. 2016 je odločba postala dokončna ter izvršljiva in, glede na to da tožeča stranka zoper njo ni vložila tožbe, tudi pravnomočna. Center za tujce (v nadaljevanju CT), kamor je bila tožeča stranka nastanjena, je zato pričel s postopkom odstranitve. Dne 12. 2. 2016 je tožeča stranka vložila prošnjo za dovolitev zadrževanja iz razlogov iz 1. in 2. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2, ki je bila v ponovnem postopku z odločbo, št. 2253-524/2016/49 z dne 10. 8. 2017, zavrnjena, zoper to odločbo pa se je tožeča stranka pritožila. Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 19. 9. 2017, ki je bila tožeči stranki vročena dne 5. 10. 2017, pritožbo zavrnil. Tožeča stranka je zoper to odločitev dne 7. 11. 2017 vložila tožbo, ki jo je Upravno sodišče RS s sodbo, št. I U 2455/2017-9 z dne 20. 2. 2019, zavrnilo. Kot izhaja iz vpisnika Upravnega sodišča RS je sodba istega dne postala pravnomočna. Tožeča stranka je bila z odločbo CT, št. 2253-524/2016/62 z dne 28. 11. 2017, nastanjena v CT, s sodbo Upravnega sodišča RS, št. I U 2645/2017-5 z dne 1. 12. 2017, pa je bila ta odločba odpravljena, tožeča stranka pa spuščena iz CT.

8. Ugovor tožeče stranke, da bo v posledici izdaje izpodbijane odločbe prišlo do razdružitve njene bodoče družine, kar naj bi predstavljalo nesorazmeren poseg v njeno pravico do družinskega življenja, ni utemeljen. Predmet odločanja v tej zadevi ni zatrjevano protipravno dejanje oblastnega organa, ki naj bi bilo storjeno s tem, da so ji bili dokumenti, ki jih je predložil Upravni enoti Škofja Loka ob prijavi poroke, zaseženi in posredovani veleposlaništvu Nigerije v Budimpešti in na Dunaju zaradi njihove analize. Zaradi tega dejanja je tožeča stranka dne 29. 11. 2017 pri Upravnem sodišču RS vložila tožbo zaradi varstva ustavnih pravic, ki je bila s sklepom, št. I U 1/2018-5 z dne 8. 1. 2018 zavržena, po pritožbi pa je bil ta sklep s sklepom Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 51/2018 razveljavljen in zadeva vrnjena sodišču v ponovno odločanje.

9. Tudi po mnenju sodišča tožeča stranka ni dokazala dejanskih okoliščin, ki bi kazale na resničen obstoj pristnih in tesnih osebnih vezi1 med njo in zaročenko. Kot dokaz ESČP v takem primeru upošteva dejavnike, kot so: čustvena vez pri posameznikih, ki skrbijo drug za drugega,2 trajanje razmerja,3 dokaz pripadnosti drug drugemu s skupnimi otroki,4 ekonomsko soodvisnost ali dodatne elemente, ki kažejo na medsebojno odvisnost. Tudi po mnenju sodišča za izpodbijano odločitev obstajajo v upravnem spisu dejstva in dokazi, glede katerih se je tožeča stranka imela možnost izreči v posebnem ugotovitvenem postopku pri organu prve stopnje in dejstva, s katerimi je organ druge stopnje že razpolagal in so izhajala iz več postopkov, v katerih je obravnaval različne pritožbe tožeče stranke. V postopku je bilo pravilno ugotovljeno, da za tožečo stranko in njeno zaročenko ne obstajajo okoliščine, ki bi kazale na resničen obstoj pristnih in tesnih osebnih vezi. Tožeča stranka ob vložitvi prošnje za dovolitev zadrževanja, ki je predmet tega postopka, tudi po mnenju sodišča ni bila v razmerju z zaročenko že več mesecev, kot zatrjuje. Ob vložitvi tožbe zoper odločbo CT, št. 2253-524/2016/49 (216-05) z dne 10. 8. 2017, vloženo dne 7. 11. 2017, je namreč tožeča stranka dokazovala razloge za dovolitev zadrževanja na podlagi 1. in 2. alineje 73. člena ZTuj-2 in to, da naj bi bilo v tej zadevi kršeno načelo nevračanja po 72. členu ZTuj-2. Kolikor bi bilo zatrjevano dlje časa trajajoče razmerje med tožečo stranko in njeno zaročenko resnično, bi se tožeča na pravico do družinskega življenja gotovo sklicevala že prej. Kakor izhaja iz upravnega spisa, je prvostopenjski organ prvič izvedel, da ima tožeča stranka zaročenko, ki je slovenska državljanka, šele 28. 11. 2017, ko se je tožeča stranka v skladu z odločbo o izrečenem milejšem ukrepu, št. 2253-524/2016/20 (216-06) z dne 8. 11. 2017, javila na izpostavi organa prve stopnje v Ljubljani in pristojni osebi organa povedala, da namerava skleniti zakonsko zvezo s slovensko državljanko. Tožeča stranka je do tedaj bivala na drugem naslovu, ki je tudi naveden v odločbi o milejšem ukrepu. Tudi po mnenju sodišča zatrjevanega razmerja med tožečo stranko in njeno zaročenko ni mogoče označiti kot dalj časa trajajočega razmerja, ki bi kot tako uživalo varstvo v okviru pravice do družinskega življenja.

10. Med tožečo in toženo stranko ni sporno, da je tožeča stranka v času vložitve predmetne vloge bivala na naslovu njegove zaročenke, kar izhaja iz njene izjave, izdane v postopku izdaje odločbe o milejšem ukrepu. V zadevi prav tako ni sporno, da zaročenka tožeči stranki ne zagotavlja osnovne oskrbe, kljub temu da bi v skladu z 12. členom ZZZDR, ki izvenzakonsko zvezo izenačuje z zakonsko zvezo, to morala zagotavljati, ko partner nima lastnih sredstev za preživljanje (za kar pri tožeči stranki nesporno gre), torej tožeči stranki v okviru svojih zmožnosti nuditi osnovne materialne dobrine, česar pa, kot izhaja iz njene izjave, potrjene tudi s tožbenimi navedbami, tožeči stranki ni zagotavljala. Tudi po mnenju sodišča torej tožeča stranka ni izkazala soodvisnosti z zaročenko, kar je vsekakor sporno z vidika dejavnikov, ki jih ESČP upošteva kot dokaz tesnih in pristnih vezi med posameznikoma. V obravnavanem primeru pa tožeča stranka in zaročenka takih vezi nimata, razen skupnega prebivališča v zelo kratkem obdobju, in to šele po tem, ko je tožeča stranka že izrabila druge pravne možnosti za dovolitev zadrževanja v Republiki Sloveniji na drugih pravnih podlagah.

11. Ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na bistvene kršitve pravil postopka iz 36. in 37. člena ZUP, ni utemeljen. Kakor izhaja iz upravnih spisov in odgovora na tožbo, ki mu tožeča stranka ni ugovarjala, je tožeča stranka vložila pritožbo zoper delo A.A. in B.B. ter neznane policiste PP Škofja Loka zaradi očitka o protipravnem zasegu njenih dokumentov. O tem, da je bila zoper delo uradnih oseb vložena pritožba, CT pisno ni bil obveščen. Pritožba je bila posredovana v reševanje na PP Škofja Loka, kar izhaja iz odgovora Direktorata za policijo in druge varnostne naloge, št. 2600-11/2018/7 z dne 31. 5. 2018. Uradni osebi, ki sta odločali v zadevi, ki je predmet tega postopka, s pritožbo na njuno delo, kot izhaja iz odgovora na tožbo, nista bili nikoli seznanjeni in v zvezi z vloženo pritožbo tudi nista bili nikoli zaslišani in glede navedb v pritožbi tudi nista podajali nobenih izjav. Vložena pritožba zanju tudi ni imela nobenih posledic. Upoštevaje okoliščine primera, tudi po mnenju sodišča vložitev pritožbe v konkretni zadevi sama zase še ne zbuja objektivnega dvoma v nepristransko ravnanje uradnih oseb, ki sta vodili postopek in odločali na prvi stopnji, tožeča stranka pa ni uspela izkazati, da bi obstajale kakršnekoli okoliščine, ki bi vzbujale dvom v nepristranskost uradnih oseb in zaradi katerih bi se uradni osebi, ki sta odločali v postopku na prvi stopnji, morali izločiti oziroma predlagati svojo izločitev. Pri tem sodišče dodaja, da bi morala tožeča stranka, če je menila, da obstajajo okoliščine, ki zbujajo dvom v nepristranskost uradnih oseb, skladno s prvim odstavkom 37. člena ZUP njuno izločitev zahtevati že v postopku, ki je tekel pred toženo stranko, vendar tega ni storila niti v postopku pred upravnim organom prve stopnje niti v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo. Ugovor tožeče stranke in v zvezi s tem navedena dejstva so tudi tožbena novota v smislu 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj tožeča stranka v tožbi niti ne izkazuje niti ne zatrjuje razlogov, zakaj takega ugovora ni uveljavljala že v upravnem postopku.

12. Izpodbijana odločba, dopolnjena z odločbo drugostopenjskega organa, je po mnenju sodišča zakonita in pravilna, izhaja iz podatkov v upravnih spisih in ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje, zato v ostalem delu sodišče sledi razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi in odločbi drugostopenjskega organa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

13. Na podlagi vsega navedenega, je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločalo brez glavne obravnave, saj odločitev temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), drugih dokazov in izvedbe glavne obravnave pa tožeča stranka v tožbi niti ni predlagala, medtem ko pravna stališča, na katera se sklicuje v tožbi, po naravi niso dejstva, ki se dokazujejo v sodnem postopku.

1 sodba ESČP, opr. št. 45071/09-Ahrems proti Nemčiji, 22. 3. 2012, 58. odstavek ali sodba ESČP, opr. št. 3976/05-Serife Yight proti Turčiji, 2. 11. 2010, 25. odstavek 2 sodba ESČP, opr.št. 1598/06-Kopf in Liberda proti Avstriji, 17. 1. 2012, 37. odstavek 3 sodba ESČP, opr. št. 42857/05-Van der Haijden proti Nizozemski, 3. 4. 2012, 51. odstavek 4 sodba ESČP, opr. št. 3976/05-Serife Yight proti Turčiji, 2. 11. 2010, 96. odstavek