Jedro

Plačevanje provizije za dobavljeno blago je značilno za komisijsko pogodbo in ne za prodajo.

Drugačna pravna razlaga pogodbe od tiste, ki si jo želi stranka, ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je sodišče izvedlo revizijski postopek po določbah ZPP 1977. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi stvarnih napak na vžigalnikih in tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe za plačilo dela kupnine in zamudnih obresti.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožeča stranka z revizijo.

Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da razveljavi drugo- in prvostopenjsko sodbo in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno razsojanje.

Revizija je bila vročena toženi stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka nanjo ni odgovorila; Državno tožilstvo se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti (386. člen ZPP 1977) najprej preizkusilo izpodbijano sodbo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977. Ugotovilo je, da ta procesna kršitev ni bila storjena.

Tožeča in tožena stranka sta dne 16.9.1996 sklenili pogodbo, katere pogodbeni predmet je bila dobava vžigalnikov. Drugostopenjsko sodišče je bilo mnenja, da sta pogodbeni stranki sklenili komisijsko pogodbo brez del credere jamstva tožene stranke za izpolnitev dobaviteljevih obveznosti (prvi odstavek 781. člena ZOR). Revizija je bila drugačnega mnenja, in sicer da je dne 16.9.1996 sklenjena pogodba bodisi kupna pogodba bodisi komisijska pogodba z del credere jamstvom.

S pogodbo z dne 16.9.1996 se je tožena stranka zavezala priskrbeti vžigalnike. V 8. točki pogodbe je bilo določeno, da je tožena stranka upravičena do provizije, kar je značilnost komisijske pogodbe. Poleg tega je komisijska pogodba sama pogodbene stranke označevala kot komitenta in komisionarja in je tudi vsebovala različne določbe o medsebojnih zavezah, ki so značilne za komisijsko pogodbo. Tudi 2. in 13. točka pogodbe vsebujeta določbe, značilne za komisijsko pogodbo. Drugostopenjsko sodišče je na temelju teh dejstev pravilno sklepalo, da sta tožeča in tožena stranka dne 16.9.1996 sklenili komisijsko in ne kupne pogodbe. Revizija nima prav, kolikor meni drugače. Drugostopenjsko sodišče pravilno meni, da bi moralo biti glede na določbe 9. in 13. točke pogodbe z dne 16.9.1996 del credere jamstvo posebej dogovorjeno. To izhaja tudi iz prvega odstavka 781. člena ZOR. Takšno jamstvo ni bilo dogovorjeno, tožena stranka pa po ugotovitvi pritožbenega sodišča tudi ni dokazala, da bi se v letu 1996 običajno zaračunavala petodstotna provizija za istovrstni komisijski posel z del credere jamstvom. Na temelju omenjenih dejstev tožeča stranka na revizijski stopnji ne more uspeti z zatrjevanjem del credere jamstva.

Tožena stranka je menila, da je bila dne 16.9.1996 sklenjena pogodba nična, ker je bila podpisana potem, ko so bili vžigalniki že dobavljeni. Nične so pogodbe le, če so v nasprotju z ustavnimi načeli družbene ureditve, prisilnim predpisom ali moralo (prvi odstavek 103. člena ZOR). Zapis pogodbe potem, ko je bilo blago že dobavljeno, ni ničnostni razlog. Tožeča stranka ni niti zatrjevala, da bi obstajal kakšen ničnostni razlog iz prvega odstavka 103. člena ZOR, zato pogodba ni nična. Tudi nima prav revizija, kolikor meni, da je pisna oblika pogoj za veljavnost pogodbe. Pisna oblika je pogoj za veljavnost le, če zakon to določa. Za komisijsko pogodbo ZOR tega ne določa. Zato na presojo pravnih razmerij med tožečo in toženo stranko ne vpliva oblika, v kateri je bila pogodba sklenjena, niti okoliščina, da je bila zapisana že po izpolnitvi.

Revizija uveljavlja revizijski razlog po 13. točki drugega odstavka 354. člena v povezavi z 1. točko prvega odstavka 385. člena ZPP 1977. Drugostopenjska sodba naj ne bi vsebovala razlogov za odločitev, da je bila 16.9.1996 sklenjena komisijska in ne kupna pogodba. Poleg tega uveljavlja revizija, da naj bi bili razlogi sodbe v nasprotju sami s seboj. Drugostopenjska sodba je namreč navedla, da je bil dobavitelj vžigalnikov podjetje CP., poleg tega pa je potrdila sodbo prvostopenjskega sodišča, ki meni, da gre za nakupno komisijo, čeprav niso bili izpolnjeni pogoji za to, da bi bila pogodba z dne 16.9.1996 pravno okvalificirana kot komisijska pogodba.

Sodba pritožbenega sodišča vsebuje pravni sklep, da je bila sklenjena komisijska pogodba in ne kupoprodajna pogodba. Takšen sklep je oprt na pravno razlago pogodbe. Drugačna pravna razlaga pogodbe od tiste, ki si jo želi tožeča stranka, pa ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodba pritožbenega sodišča tudi vsebuje razloge, ki so vodili do sklepanja drugostopenjskega sodišča, da del credere jamstvo ni bilo dogovorjeno. Zaslišanje prič bi kvečjemu lahko pripeljalo do drugače ugotovljenega dejanskega stanja. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 385. člena ZPP 1977).

Drugostopenjska sodba je ugotovila, da je kot dobavitelj v 2. točki pogodbe z dne 16.9.1996 naveden CM. .. To ustreza listini, razen kolikor pritožbena sodba pomotoma zapiše firmo CM. namesto (kot bi bilo pravilno) CP.. Okoliščina, da je sodišče druge stopnje navedlo kot dobavitelja firmo CM., sodišče prve stopnje pa firmo G. S. pa ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Vprašanje, katero od obeh podjetij je bil dobavitelj, je dejansko vprašanje, ki pa v obravnavanem primeru sploh ni odločilno za odločitev zlasti glede na to, da je po 2. točki komisijske pogodbe za dobavitelja določeno podjetje CP..

Pritožbeno sodišče je obrazložilo, zakaj meni, da je bila dne 16.9.1996 sklenjena komisijska pogodba za nakup vžigalnikov. V reviziji zatrjevano nasprotje med razlogi sodbe drugostopenjskega sodišča ne obstaja. Če pa obstaja nasprotje med razlogi prvostopenjske sodbe, pa to ni upoštevno, ker njihovega morebitnega obstoja revizija ne zatrjuje. Očitana kršitev 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977 torej ne obstaja.

Revizija navaja tudi vrsto dejstev, ki naj bi kazala na to, da je tožena stranka ravnala kot prodajalec vžigalnikov. Med drugim naj bi na to kazalo tudi dejstvo, da je tožena stranka iskala blago pri drugem dobavitelju kot je bil tisti, ki ga je določila tožeča stranka. Te navedbe se vse nanašajo na dejansko stanje, katerega pravilnost revizijsko sodišče ne sme preizkušati (3. odstavek 385. člena ZPP 1977).

Iz navedenega sledi, da na podlagi uveljavljenih revizijskih razlogov reviziji ni mogoče ugoditi. Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo obstoja revizijskih razlogov, na katere mora po 386. členu ZPP 1977 paziti po uradni dolžnosti, je revizijo tožeče stranke zavrnilo (393. člen ZPP 1977).