Jedro

Stranka, s katero je bila pogodba sklenjena lahko zahteva povrnitev škode ali tistega, ki jo je kot pooblaščenec brez pooblastila sklenil, če ob sklenitvi pogodbe ni vedela in tudi ni mogla vedeti, da ta ni imel pooblastila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sta toženi stranki F. V. in R. B. dolžna nerazdelno plačati tožeči stranki J. B. s.p. znesek 209.500,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, od 15.7.1996 dalje do plačila, nerazdelno pa sta tudi dolžna plačati tožeči stranki 112.677,00 SIT stroškov pravdnega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. V ostalem delu je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zoper drugo in tretjetoženo stranko ter v celoti zoper Krajevno skupnost Š. zavrnilo. Zoper navedeno sodbo sta se drugo in tretjetožena stranka pravočasno pritožili iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in v obrazložitvi navedli, da sta bila drugo in tretjetožena stranka na Svetu KS Š. imenovana za predsednika oz. blagajnik gradbenega odbora za izvedbo rekonstrukcije ceste Šmartno-Gradišče, ki je imel vsa pooblastila od KS za naročanje in odobritev dodatnih del ter posredovanje denarja tožniku. To bi lahko potrdil tudi F. M., takratni predsednik KS, ki pred sodiščem prve stopnje ni bil zaslišan. S strani KS ni bilo pisnega naročila, saj sta imela drugo in tretjetožena stranka vsa pooblastila za posredovanje naročil v imenu KS. Drugo in tretjetožena stranka bi bila pripravljena plačati tožniku vtoževani znesek, če bi jima tožnik izstavil račun in specificiral dela, na podlagi katerih je upravičen do vtoževanega zneska. Tako drugo in tretjetožena stranka in tudi prvotoženec ne vedo, katera dela je tožnik opravil za vtoževano terjatev in ali je tožnik sploh upravičen do navedenega zneska. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo ugovor drugo in tretjetožene stranke glede tega, da sta izjavo z dne 24.5.1996 podpisala pod prisilo, ker sta se bala, da bo sicer prišlo do ustavitve asfaltiranja. Glede na to, da sta imela drugo in tretjetoženec vsa potrebna pooblastila, sodišče ne bi smelo uporabiti 88. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Krajevna skupnost je odklanjala plačilo tožniku iz razloga, ker tožnik ni izdal računa in ga specificiral. Iz istega razloga sta tudi drugo in tretje tožena stranka odklonili plačilo, saj sta morala glede na svoja pooblastila varovati korist KS. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da je prvotožena stranka, Krajevna Skupnost Š., s plačilom zneska 809.000 SIT poravnala tožniku se obveznosti iz sklenjene pogodbe z njim. 6. člen te pogodbe določa, da se vse spremembe v ponudbi na zahtevo naročnika ter dopolnilna dela smatrajo kot dodatna dela in jih naročnik zahteva pismeno, obračunajo pa se po veljavnih cenah iz te pogodbe. Dodatna dela v tem primeru niso bila dela v okviru pogodbe in v obseg pogodbe niso spadala, saj po sami naravi ni šlo za rekonstrukcijo ceste, temveč je šlo za ureditev dovozov do posameznih hiš. Krajevna skupnost je za rekonstrukcijo ceste v okviru sklenjene pogodbe namenila 909.000,00 SIT in je tožniku tudi vsa opravljena dela v znesku 809.000 SIT plačala (ker ni izvršil vseh del po pogodbi, je dobil ustrezno manjšo plačilo). Krajevna skupnost ni dala pismenega naročila v skladu s 6. členom pogodbe in tako ni bila naročnik dodatnih del. Tožnik se je o teh delih ves čas dogovarjal z drugo in tretjetoženo stranko, ki sta bila predstavnika gradbenega odbora. Drugo in tretjetožena stranka sta bila kot predstavnik tega odbora pooblaščena od Krajevne skupnosti za dogovarjanje le v zvezi z deli, ki spadajo v okvir pogodbe, zato sta pri dogovarjanju v zvezi z dodatnimi deli presegla okvir poslov, za katera sta bila pooblaščena. Pravica zastopanja za te posle zato ni obstajala. Drugo in tretjetožena stranka sta se tako v zvezi z dodatnimi deli dogovarjala s tožnikom brez pooblastila Krajevne skupnosti. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo 88. člen ZOR ter pravilno zaključilo, da sta drugo in tretjetožena stranka odgovorni za nastalo škodo, ki je tožniku nastala s tem, da mu KS ni hotela plačati še preostanka njegove terjatve, ki izvira iz dodatno opravljenih del. Navedbe drugo in tretjetožene stranke, da sta izjavo z dne 24.5.1996, v kateri sta tožniku priznala dolg v višini 266.000 SIT s tem, da sta plačilo zneska 56.600 SIT pogojila s plačilom dveh sovaščanov, podpisalo pod prisilo tudi pritožbeno sodišče ne sprejema, saj prisile z ničemer ne dokazujeta. Pritožba je zato neutemeljena in ker tudi niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker drugo in tretjetožena stranka s pritožbo nista uspeli, nosita sami stroške pritožbenega postopka (165. čl. ZPP v zvezi z 154. čl. ZPP).