Jedro

Elementi sile, grožnje ali zvijače dajejo položaj upravičenca do denacionalizacije (po 5. členu ZDen) le osebi, katere premoženje je na podlagi pravnega posla prešlo v last države.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote Ljubljana št. ... z dne 22.3.1995. Upravni organ prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrgel zahtevo tožeče stranke za denacionalizacijo nepremičnin, vpisanih pri vl. št. 346 in 682, k.o. A. (prej k.o. K.p.). Tožena stranka je svojo odločitev obrazložila s tem, da predmetne nepremičnine niso prešle v državno last, temveč so bile vrnjene zavarovalni družbi. Tožena stranka ugotavlja, da je predmetno premoženje pridobila družina M. na podlagi kupne pogodbe z dne 23.4.1942 od splošne zavarovalne družbe "J." s sedežem v Beogradu. Z odločbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. ... z dne 13.10.1945, je bilo premoženje, ki je bilo v tem času v lasti B.P., roj. M., vrnjeno zavarovalni družbi "J." in to novo stanje vpisano v zemljiško knjigo. Zavarovalni družbi je bilo to premoženje kasneje z odločbo z dne 23.11.1948 zaplenjeno in je prešlo med splošno ljudsko premoženje. Zakon o denacionalizaciji - ZDen ureja vračanje premoženja, ki je bilo podržavljeno lastnikom s predpisi ali načini iz 3., 4. oziroma 5. člena tega zakona. S podržavljenim premoženjem pa je izenačeno tudi splošno ljudsko premoženje, državna, zadružna ali družbena lastnina. Tožena stranka je ugotovila, da premoženje, ki je bilo odvzeto z odločbo z dne 13.10.1945, ni prešlo iz zasebne lastnine v državno lastnino, temveč je bilo vrnjeno zavarovalni družbi, ki je na tem premoženju pridobila lastninsko pravico. Navedena odločba pa je temeljila na Zakonu o ravnanju z imovino, katero so lastniki morali zapustiti med okupacijo, ter z imovino, katero so jim odvzeli okupator ali njegovi pomagači. Denacionalizacija na podlagi tega predpisa je možna le takrat, ko je bilo premoženje po tem zakonu prenešeno v državno last, ne pa vrnjeno bivšim lastnikom. Upravni organ v postopku denacionalizacije ne more ocenjevati zakonitosti odločbe sodišča, s katero je bilo premoženje vrnjeno zavarovalni družbi. Na podlagi tega, tožena stranka ocenjuje, da v obravnavanem primeru ni podana pravna podlaga za denacionalizacijo v korist pravne prednice tožeče stranke.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je bila predmetna nepremičnina pridobljena z nakupom v času okupacije, ko je zavarovalno družbo "J." v Ljubljani upravljal italijanski pooblaščenec. Kupnina je bila normalna tržna cena v takratnih razmerah. Po koncu vojne je bila z različnimi odločbami zaplenjena vsa imovina članov družine M. V primeru nepremičnin, ki so predmet tega postopka, pa so bile najprej razveljavljene pogodbe o nakupu, nepremičnine vrnjene zavarovalni družbi, neposredno za tem pa podržavljene. Pri tem je šlo za nelegitimen poseg v lastnino, pridobljeno po pošteni poti in za podržavljenje brez vsake odškodnine. V danem primeru je državni organ ob odvzemu sicer navedel pravni naslov, vendar ta zakon ni bil pravilno uporabljen. Prav ta okoliščina pa bistveno vpliva na presojo, ali je bilo upravičenki premoženje odvzeto s pravnoveljavnim naslovom ali ne. Tožena stranka je kot pritožbeni organ opustila preverjanje okoliščin, ki bi mogle vplivati na odločitev o stvari. To pa bi morala storiti v skladu z določbo 242. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, preden je izdala odločbo o pritožbi. Tožena stranka tudi ni upoštevala dveh momentov, ki sta v danem primeru bistvena, in sicer glede na določbo 5. člena ZDen, da je premoženje prešlo v državno last in torej ne, da je bilo premoženje podržavljeno, kar kaže da pot prehoda iz zasebne v državno last ni bistvena ter da zakon govori o zvijači, torej tudi o ravnanju, ki ima videz zakonitosti. V zvezi z uporabo 5. člena ZDen tožnica še pripominja, da so bile okoliščine ob odvzemu premoženja take, da so imele vse elemente grozeče nevarnosti za lastnike tega premoženja. Zaradi tega tudi ni uveljavljala svojih pravic v zvezi z nepremičninami ali vsaj vračilom kupnine. Tožeča stranka opozarja tudi na absurdnost stališča tožene stranke, da bi bilo možno vračanje nepremičnin, če bi bila zavarovalna družba podržavljena neposredno po vojni, preden je bilo premoženje odvzeto. Tožeča stranka podrejeno tudi predlaga, da sodišče naloži toženi stranki, da preuči ali so, ob odvzemu nepremičnin prednici tožeče stranke, obstajale okoliščine, ki jih je mogoče kvalificirati kot ukrep državnega organa brez pravnega naslova.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je bilo premoženje, ki je predmet tega denacionalizacijskega zahtevka, vrnjeno splošni zavarovalni družbi "J." v Beogradu, na podlagi Zakona o ravnanju z imovino, katero so lastniki morali zapustiti med okupacijo, ter z imovino, katero so jim odvzeli okupator ali njegovi pomagači. Konkretno je bilo to izvedeno z odločbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. ... z dne 13.10.1945. S to odločbo je bilo vzpostavljeno lastninsko stanje kot pred letom 1942 in ponovno vknjižena lastninska pravica na vložkih št. 346 in 682 k.o. K.p. za Splošno zavarovalno družbo "J." v Beogradu. Z navedeno odločbo nepremičnina ni bila podržavljena, temveč vrnjena lastniku v skladu z določbo 1. člena navedenega zakona, ki določa, da se vsa imovina fizičnih in pravnih oseb vrača lastnikom takoj in ne glede na morebitne zahteve, ki bi jih uveljavljal imetnik imovine proti lastniku glede te imovine. ZDen v 1. členu določa, da ta zakon ureja denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini, navedenimi v tem zakonu. Temeljni pogoj za denacionalizacijo je podržavljenje premoženja. Po določbi 2. odstavka 8. člena ZDen pa je z izrazom "podržavljeno premoženje" mišljeno zasebno premoženje, ne glede na to, ali je z aktom o podržavljenju prešlo v splošno ljudsko premoženje, državno, družbeno ali zadružno lastnino. V obravnavanem primeru pa, kot ugotavlja tožena stranka, predmetno premoženje ni prešlo v nobeno od navedenih lastnin, torej ni bilo podržavljeno, temveč le vrnjeno nekdanjemu lastniku. Premoženje je sicer bilo odvzeto pravni prednici tožeče stranke na podlagi predpisa, navedenega v 22. točki 3. člena ZDen, pri tem pa ni bilo podržavljeno v smislu ZDen, temveč le vrnjeno Splošni zavarovalni družbi "J.". Kasnejše podržavljenje premoženja zavarovalnice v letu 1948 zaradi časovnega odmika nima vpliva na predmetno zadevo in ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da je bilo s podržavljenjem premoženja zavarovalnice dejansko podržavljeno premoženje prednice tožeče stranke.

Neutemeljeno je stališče tožeče stranke, da ni bila pravilno uporabljena določba 5. člena ZDen glede grožnje, sile ali zvijače. Po določbi 5. člena ZDen se za upravičenca do denacionalizacije šteje oseba, katere stvari ali premoženje so prešle v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. V obravnavanem primeru sploh ni prišlo do prehoda premoženja v državno last, sam prehod premoženja na prejšnjega lastnika pa je bil izveden s sodno odločbo na podlagi zakona in ne s pravnim poslom. Elementi grožnje, sile ali zvijače dajejo položaj upravičenca do denacionalizacije le osebi, katere premoženje je na podlagi pravnega posla prešlo v last države. S tem v zvezi je potrebno tudi pritrditi stališču tožene stranke, da upravni organ v denacionalizacijskem postopku ne more ocenjevati zakonitosti odločbe sodišča, s katero je bilo predmetno premoženje vrnjeno zavarovalni družbi.

Upoštevajoč navedeno in ugotovitve tožene stranke, ki so utemeljene z listinami v spisu, ni mogoče ugoditi zahtevi tožeče stranke, da so ob odvzemu nepremičnin pravni prednici tožeče stranke obstajale okoliščine, ki jih je mogoče kvalificirati kot ukrep državnega organa brez pravnega naslova.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77).

Določbo tega zakona je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).