Jedro

Navajanje pritožbe, da obdolženčevo ravnanje ni bilo takšne narave, da bi sploh ustrezalo kvalifikaciji po določbi četrtega odstavka člena 299 KZ-1, torej ogroženosti osebne varnosti uradnih oseb in njihovih bližnjih sorodnikov, kar je prvostopno sodišče pravilno opredelilo kot maščevanje obdolženca v sicer neprištevnem stanju, je napačno in tudi po oceni pritožbenega sodišča ne more vnesti nikakršnih pomislekov v prepričljivo presojo pravnih zaključkov prvega sodišča na podlagi skrbno ugotovljenih dejstev o tem, kako je potekalo procesuiranje obdolženca kritičnega dne že v obeh lokalih, nato pa še v prostorih PP Slovenske Konjice in v reševalnem vozilu, s katerim je obdolženec bil pripeljal v SB .... Zato so tudi nesprejemljivi pritožbeni očitki o tem, da je ugotovljeno ravnanje obdolženca ostalo le na nivoju abstraktne nevarnosti, ker je uradnim osebam le verbalno grozil in ni z ničemer izkazano, da se jim je dejansko maščeval, kajti v slednjem primeru bi šlo za drugo protipravno ravnanje ne pa za dejanje po določbi četrtega odstavka člena 299 KZ-1, ki je storjeno zaradi maščevanja uradni osebi zaradi dejanj, ki jih je ta opravila sama ali pa druga uradna oseba v okviru svojih pravic na ta način, da je ogroženo življenje, telo, osebna varnost ali premoženje osebe ali njenih bližnjih sorodnikov, za kar gre tudi v obravnavanem primeru.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom obdolžencu na podlagi določbe prvega odstavka člena 70.b Kazenskega zakonika (KZ-1) izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ker je ugotovilo, da je v neprištevnem stanju storil protipravno dejanje z zakonskimi znaki kaznivega dejanja maščevanja uradni osebi po določbi četrtega odstavka člena 299 KZ-1. V izreku izpodbijanega sklepa so navedene omejitve v zvezi s trajanjem in izrekom tega varnostnega ukrepa in opozorilom v primeru, če se storilec ne bo zdravil na prostosti ali pa če bo zdravljenje samovoljno opustil, oziroma če zdravljenje ni uspešno (četrti odstavek člena 70.b KZ-1). Oškodovanca A. V. in M. S. je s premoženjskopravnim zahtevkom za vsakega v višini 5.000,00 EUR napotilo na pravdo. Glede stroškov pa je odločilo, da se obdolženca oprosti plačila vseh stroškov kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka člena 92 ZKP.

2. S tako odločitvijo se obdolženec ne strinja in v pravočasno vloženi pritožbi po svoji zagovornici uveljavlja vse pritožbene razloge in prvostopnemu sodišču predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni in se postopek zoper obdolženca za izrek varnostnega ukrepa ustavi, podredno pa, da se sklep razveljavi in vrne zadeva prvemu sodišču v ponovljen postopek.

3. Pritožba je neutemeljena.

4. Pritožba najprej trdi, da v opisu obdolžencu očitana ravnanja ne vsebujejo znakov kaznivega dejanja po določbi četrtega odstavka člena 299 KZ-1, ki je ogrozitveno kaznivo dejanje, kot prepovedana posledica pa je določeno ogrožanje življenja, telesa, osebne varnosti ali premoženja uradne osebe. V opisu v izreka izpodbijanega sklepa obdolžencu očitanega ravnanja so po oceni pritožbe ostala na nivoju abstraktne nevarnosti, saj so bile grožnje izrečene le na verbalnem nivoju, z njimi pa obdolženec objektivno ni mogel ogroziti življenja oziroma varnosti uradnih oseb in njihovih družinskih članov, katerim se tudi nikoli niti kasneje ni maščeval, temveč jim je le grozil v neprištevnem stanju (uradnih oseb pri tem pa je bilo celo več in so bile oborožene). Počutje ogroženosti posameznih oškodovancev pa ne zadostuje za konkretizacijo objektiviziranega zakonskega znaka ogrozitve njihove varnosti, pri čemer ostali navzoči (policist L. in zdravnik D.), obdolženčevega ravnanja niso šteli za maščevanje in ogrozitev. Zato bi v obdolženčevem ravnanju po oceni pritožbe utegnili biti podani le zakonski znaki prekrška (določba prvega odstavka člena 6 ZJRM-1), za katerega pa je obdolženec že bil kaznovan. Pritožba v tem delu je neutemeljena.

5. S takimi pritožbenimi navedbami pritožba, ki sicer ne oporeka v opisu ugotovljenemu dejanskemu stanju glede oškodovancem izrečenih groženj, ne uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, temveč kršitev kazenskega zakona, vendar po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeno. Zmotno je razlogovanje pritožbe, da v opisu in po sodišču prve stopnje ugotovljene in s strani obdolženca izrečene grožnje policistom ni mogoče šteti kot njegovo maščevanje tem uradnim osebam, ki so v kritičnem času opravljale naloge policije, ker naj bi ravnanje obdolženca ostalo le na nivoju abstraktne nevarnosti, torej na verbalnem nivoju, zaradi česar naj ne bi izpolnjeni znaki kaznivega dejanja po določbi četrtega odstavka člena 299 KZ-1. Zato je povsem neprimerljiva obravnavana kazenska zadeva z zadevo po sodbi VS RS, opr. št. I Ips 44709/2012-181 z dne 19. 5. 2016, katere jedro pritožba povzema le deloma, ne pa v celoti. V tej zadevi je VS RS sicer pritrdilo vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti (ZVZ) in obdolženko po določbi 1. točke člena 358 oprostilo obtožbe zaradi storitve kaznivega dejanja maščevanja uradni osebi po določbi četrtega odstavka člena 299 KZ-1, vendar pa je to storilo iz razlogov, ker opis sodbenega izreka prvostopnega sodišča ni vseboval nikakršne opredelitve ogrozitve osebne varnosti oškodovanke, pri čemer pa je poudarilo, da je prepovedana posledica pri tem kaznivem dejanju ogroženost življenja, telesa, osebne varnosti ali premoženja uradne osebe (z razliko od kaznivega dejanja grožnje po določbi člena 135 KZ-1, pri katerem za obstoj kaznivega dejanja zadošča že resna grožnja, ki vzbudi občutek ogroženosti pri oškodovancu), vendar je istočasno v tej sodbi tudi zapisalo, da bi za obstoj zakonskega znaka ogrozitve osebne varnosti uradne osebe pri obravnavanem kaznivem dejanju morala obstajati in biti tudi v opisu dejanja v izreku sodbe konkretizirana dejanska nevarnost, ki konkretno grozi, da se bo sprevrgla v poškodbo zavarovane dobrine (del jedra). Razlog za izrek oprostilne sodbe v izpostavljeni odločbi je bil torej pomanjkljiv in nekonkretiziran opis, ne pa ugotovitev, da je ravnanje obdolženca ostalo na abstraktnem nivoju.

6. Prvostopno sodišče pa je v izpodbijanem sklepu na podlagi izpovedi policistov P. M., A. V. in M. S. vključno z razpoložljivimi listinskimi dokazi zanesljivo ugotovilo, kaj se je dogajalo 8. 12. 2014 že predhodno v obeh gostinskih lokalih in kasneje na PP Slovenske Konjice, kar so zaslišani policisti natančno in podrobno ter skladno opisali in pojasnili tudi svoje razloge za postopanje v skladu s policijskimi pooblastili, kjer so posebej poudarili, da so se zaradi intenzivnosti obdolženčevega ravnanja, ko se tudi po opozorilu glede uporabe prisilnih sredstev ni umiril in tudi ni nehal z grožnjami niti v reševalnem vozilu in teže izrečenih groženj počutili osebno ogroženi. Samo ravnanje obdolženca pa jim je vzbudilo občutek ogroženosti tudi glede njihovih družinskih članov, saj so policisti lokalne policijske postaje in se z obdolžencem tudi občasno srečujejo, tako službeno kot tudi sicer v kraju. Vse navedeno je prvostopnemu sodišču zadostovalo za sklep, da je obdolženec v ugotovljenih okoliščinah policistom izrekel v izreku opisane grožnje kot maščevanje zaradi tega, ker so kritičnega dne raziskovali storitev prekrškov s strani obdolženca, zaradi česar so kasneje tudi odredili in izvedli njihovo pridržanje. Tako ni nobenega dvoma, da takšno ravnanje obdolženca izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja po določbi četrtega odstavka člena 299 KZ-1, ne pa le kaznivega dejanja grožnje (člen 135 KZ-1).

7. Zato pritožba nima prav, da bi za obstoj tega kaznivega dejanja morala obstajala konkretna nevarnost, in da gre v obravnavanem primeru zgolj za subjektivne občutke uradnih oseb. Za storitev obdolžencu očitanega kaznivega dejanja preprečitev uradnega dejanja namreč ni potrebno, kot nepravilno razloguje pritožba, da bi storilec kumulativno tudi ogrozil življenje, telo, osebno varnost ali premoženje uradne osebe ali njenih bližnjih, temveč za storitev tega kaznivega dejanja zadošča že uresničitev ene od alternativno naštetih posledic.(1) Navajanje pritožbe, da obdolženčevo ravnanje ni bilo takšne narave, da bi sploh ustrezalo kvalifikaciji po določbi četrtega odstavka člena 299 KZ-1, torej ogroženosti osebne varnosti uradnih oseb in njihovih bližnjih sorodnikov, kar je prvostopno sodišče pravilno opredelilo kot maščevanje obdolženca v sicer neprištevnem stanju je napačno in tudi po oceni pritožbenega sodišča ne more vnesti nikakršnih pomislekov v prepričljivo presojo pravnih zaključkov prvega sodišča na podlagi skrbno ugotovljenih dejstev o tem, kako je potekalo procesuiranje obdolženca kritičnega dne že v obeh lokalih, nato pa še v prostorih PP Slovenske Konjice in v reševalnem vozilu, s katerim je obdolženec bil pripeljal v SB .... Zato so tudi nesprejemljivi pritožbeni očitki o tem, da je ugotovljeno ravnanje obdolženca ostalo le na nivoju abstraktne nevarnosti, ker je uradnim osebam le verbalno grozil in ni z ničemer izkazano, da se jim je dejansko maščeval, kajti v slednjem primeru bi šlo za drugo protipravno ravnanje (npr. po določbi drugega odstavka člena 299 KZ-1, člen 300 KZ-1 …), ne pa za dejanje po določbi četrtega odstavka člena 299 KZ-1, ki je storjeno zaradi maščevanja uradni osebi zaradi dejanj, ki jih je ta opravila sama ali pa druga uradna oseba v okviru svojih pravic na ta način, da je ogroženo življenje, telo, osebna varnost ali premoženje osebe ali njenih bližnjih sorodnikov, za kar gre tudi v obravnavanem primeru. Po povedanem se torej pritožbeni očitek o nepravilni uporabi materialnega prava s strani prvega sodišča izkaže za neutemeljen.

8. V nadaljevanju pritožba problematizira potrebo za izrek varnostnega ukrepa v skladu z določbo prvega odstavka člena 70 b KZ-1 in trdi, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni potrebni zakonski pogoji. Trdi, da obdolženec že od zadnje hospitalizacije dalje (od 22. 9. 2015) abstinira od alkohola in prepovedanih substanc, kar je po oceni pritožbe v nasprotju z zaključki sodišča, da naj bi bil obdolženec do alkohola nekritičen, kajti v takem primeru obdolženec ne bi sam poiskal zdravniške pomoči v bolnišnici v ... in samoiniciativno hodil na redne terapije in odvajanje. Po tem dogodku pri obdolžencu niso zaznane ponovitve ravnanj, ki so predmet tega postopka, kar zopet govori v prid pritožbeni trditvi, da ukrep ni potreben. Po datumu 8. 12. 2014 obdolženec tudi ni prišel v konflikt na način, ki ga izkazuje obravnavani dogodek, zato ukrep tudi ni sorazmeren, zato tudi ne vzdrži sklepanje sodišča, da bi obdolženec lahko ponovil kazniva dejanja, če mu sodišče ne bi izreklo predlaganega varnostnega ukrepa. Noben dokaz tudi ne potrjuje, da naj bi bil obdolženec v opitem stanju nasilen do naključnih ljudi v gostinskem lokalu, saj besedno zmerjanje in neprimerno obnašanje v opitem stanju še ne izkazuje sprejetega zaključka o nasilju, pri katerem se predpostavlja uporaba fizične prisile, aktivnega ravnanja z uporabo sile, ki je obdolženec ni uporabil niti proti policistom, katerim je le grozil z besedami. Tudi takim pritožbenim navedbam prav tako ni priznati uspeha.

9. Prvo sodišče je pravilno izhajalo iz materialnopravne podlage za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po določbah člena 70 b KZ-1, ki se izreče storilcu, ki stori protipravno dejanje v stanju neprištevnosti takrat, če se ugotovi, da je to potrebno in da zadostuje za to, da storilec ne bo ponavljal hujših kaznivih dejanj. Pri tem je pravilno dokazno ocenilo izvedensko mnenje v tem postopku angažiranega izvedenca psihiatrične stroke prim. A. P., ki je na podlagi vseh podatkov o obdolženčevem zdravljenju in pregleda obdolženca ugotovil, da je obdolženec v kritični fazi ravnal v akutni opitosti v sklopu svoje kronične odvisnosti od alkohola, zlorabljal je tudi prepovedane droge in zaradi prepleta njegove osebnostine motnje, akutne opitosti s součinkovanjem drog in alkohola, ki so še intenzivirale njegovo osebnostno motnjo, v času dogodka (8. 12. 2014) tudi ni bil sposoben razumeti pomena svojega dejanja in jih imeti v oblasti (dejanje je storil v neprištevnem stanju). Drži, kar pritožba opozarja, da je takšen ukrep mogoče izreči le v primeru, če se ugotovi, da je to potrebno in da zadostuje za to, da storilec ne bo več ponavljal hujših kaznivih dejanj, v skladu z načelom sorazmernosti pa se upošteva težo storjenega dejanja in dejanj, za katera se utemeljeno sklepa, da bi jih storilec lahko storil, če mu predlaganega varnostnega ukrepa ne bi izreklo.

10. Izrek tega ukrepa je razumen torej v tistih situacijah, ko ni mogoče drugače zagotoviti varnosti ljudi. Ob ugotovitvah, da je bil obdolženec sicer vključen v program zdravljenja bolezni od odvisnosti (kjer je aktiven še ves čas tega postopka), da je bil do septembra 2015 kar šest krat hospitaliziran SB ..., po zadnji trimesečni hospitalizaciji 7. 6. do 22. 9. 2015 pa je vzpostavil abstinenco od alkohola in ostalih psihoaktivnih snovi, da je bil celo po zadnji znani hospitalizaciji od 22. 9. 2015 hospitalno zdravljen še trikrat in sicer nazadnje od 23. 8. 2016 pa do 27. 8. 2016 ter ob dejstvu, da je že izvedenec ocenil, da zgolj lastna pobuda obdolženca za celovito ozdravitev na zadošča, ker je imel obdolženec v zadnjem obdobju več recidivov in ker nima ustrezne samokontrole pri vzdrževanju, je prvo sodišče po oceni pritožbenega sodišča vse te dokaze, vključno z izvedenskim mnenjem dokazno pravilno ocenilo in skladno z upoštevanjem načela sorazmernosti ter teže storjenega kaznivega dejanja (z zakonskim minimumom najmanj enega leta zapora) utemeljeno zaključilo, da bi obdolženec v primeru, če mu ne bi bil izrečen varnostni ukrep zdravljenja na prostosti, lahko tovrstna ali podobna (hujša) kazniva dejanja ponovil, saj je zaradi svojega komorbidnega stanja osebnostno moten, zaradi česar je tudi nujno potrebno nadaljevati psihiatrično zdravljenje s prostosti, kajti pri obdolžencu se še vedno kažejo zavedeni recidivi in obdolženec še vedno ne sprejema dovolj kritično svoje odvisnosti. Po povedanem torej ne vzdržijo pritožbeni očitki o tem, da je prvo sodišče spregledalo ključne okoliščine, ki so potrebne za presojo o tem, ali je izrek varnostnega ukrepa zdravljenja na prostosti potreben in sorazmeren. Zato se kot netočne izkažejo pritožbene navedbe o tem, da je obdolženec bil nazadnje hospitaliziran 22. 9. 2015, kajti zadnja hospitalizacija pri obdolžencu se je zgodila še v jesenskem času 2016, torej kratek čas pred izrekom varnostnega ukrepa z izpodbijanim sklepom, kar je očitno tudi prvostopno sodišče še dodatno utrdilo v prepričanju, da ni nobene dileme o tem, da je izrek tovrstnega varnostnega ukrepa brezpogojno potreben izključno iz razloga, da obdolženec v bodoče ne bo ponavljal istovrstnih oziroma (hujših) kaznivih dejanj.

11. Ker torej pritožbeno uveljavljani razlog napačne uporabe materialnopravne določbe člena 70 b KZ-1 ni utemeljen (drugih pritožbenih razlogov pa pritožba ni obrazložila), je bilo potrebno pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrniti kot neutemeljeno (določba tretjega odstavka člena 402 ZKP), pri čemer pa pritožbeno sodišče še dodaja, da pa pri obravnavanju pritožbe tudi ni zasledilo kršitev, ki jih v zvezi z obravnavanim sklepom ugotavlja uradoma (določba petega odstavka člena 402 ZKP).

12. Obdolženec sicer ni uspel s pritožbo, zato bi skladno z določbo prvega odstavka člena 98 ZKP v zvezi s prvim odstavkom člena 95 ZKP moral plačati sodno takso za pritožbo. Že prvostopno sodišče je obdolženca ob dejstvu, da je brez zaposlitve, da se je uspel zaposliti le za mesec dni, je brez premoženja, oče dveh mladoletnih otrok, za katera je dolžan plačevati preživnino v višini 180,00 EUR ocenilo, da bi s plačilom stroškov tega kazenskega postopka in sodne takse bilo ogroženo njegovo vzdrževanje in vzdrževanje mladoletnih oseb, za katere je dolžan poskrbeti in ga je posledično na podlagi določbe četrtega odstavka člena 95 ZKP oprostilo plačila navedenih stroškov postopka, iz istih razlogov pa je storilo to tudi pritožbeno sodišče, zato obdolžencu ne bo potrebno plačati stroška pritožbenega postopka - sodne takse.

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VSC RS, opr.št. I Ips 26381/2011-135 z dne 6. 9. 2012.