Jedro

Zaporedje izvršitve posameznih kaznivih dejanj je lahko pomembno za obrambo, če se, na primer, zatrjuje alibi za katero od kaznivih dejanj, ali uveljavlja neprištevnost pri izvršitvi katerega od kaznivih dejanj, ki jo je sprožil določen dogodek med posameznimi kaznivimi dejanji.

Izrek

Pritožbi obt. I.M. in njegovega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča druge stopnje.

Na podlagi 1. odstavka 98. člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obtoženec oprosti plačila stroškov tega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Višje sodišče v Mariboru kot sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo obt. I.M., njegovega zagovornika in pooblaščenca oškodovanke O.U. zoper sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 16.6.2004, s katero so bile obt. I.M. izrečene posamične kazni 15 let zapora zaradi kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena, 30 let zapora zaradi kaznivega dejanja umora na zahrbten način po 1. točki 2. odstavka istega člena, 12 let zapora zaradi poskusa enakega kaznivega dejanja po 1. točki 2. odstavka 127. člena v zvezi z 22. členom in 5 mesecev zapora zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ in nato enotna kazen 30 let zapora, v katero se všteje pripor od 30.12.2003 od 16.40 ure dalje. Na podlagi 69. člena KZ sta bili obtožencu odvzeti kladivi, ki ju je uporabil pri kaznivih dejanjih. Obtoženec je bil oproščen povrnitve stroškov postopka na prvi in drugi stopnji, razen plačila potrebnih izdatkov in nagrade pooblaščenca oškodovanke.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta obt. I.M. in njegov zagovornik pravočasno vložila pritožbi, ki sta glede na izrečeno enotno kazen ob upoštevanju določb 1. točke 1. odstavka 398. člena ZKP dovoljeni.

Zagovornik uveljavlja kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma glede takih dejstev obstaja precejšnje nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin. Sodišče naj bi v nasprotju z 2. in 13. točko mnenja izvedenke dr. K.D. sprejelo vrstni red dogodkov, kot jih je zatrjevalo državno tožilstvo in ugotovilo, da je obtoženec najprej umoril hčerki, nato pa poskusil umoriti O.U., zato sta izrek in razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju z vsebino tega izvedeniškega mnenja. Vprašanje, ali je bil obt. M. prišteven v času storitve kaznivih dejanj, ni bilo popolnoma razjasnjeno, ker izvedenca psihiater M.V. in psiholog B.Z. tej nalogi nista bila dorasla, obstaja dvom v strokovnost njunih izvedeniških mnenj, saj je z nestrokovnega gledišča jasno, da "nobena oseba ne pobije svojih otrok, oziroma to poskuša tudi pri svoji partnerici, ne da bi bilo z njim nekaj hudo narobe". Poudarja, da izjemna teža kaznivih dejanj narekuje, da se o duševnem stanju obtoženca izjasnijo "nevtralne inštitucije s področja psihologije in psihiatrije". Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno obravnavo "pristojnemu sodišču".

Obtoženec pa smiselno uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zmotno naj bi bilo stališče, da je kazniva dejanja načrtoval in si s tem namenom uredil zamenjavo v službi, telefonsko preverjal, kdaj se O.U. vrne z dela, v kopalnici pripravil nož, s katerim bi umoril to oškodovanko, izklopil magnetno uro in zvonec. Zmotna je ugotovitev sodišča, da dejanj ni obžaloval in da je egocentričen, saj je za vse otroke zelo vestno skrbel in jih imel rad. Priča T.U. je sovražna do njega in neobjektivna. Kritično stališče o izvedencih je utemeljil že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, poudarja pa še, da dr. V. ni hotel govoriti z obtožencem o usodnem dnevu. Trdi še, da je sodišče zavrnilo vse dokazne predloge obrambe, sprejelo pa tožilske, torej je bilo pristransko. Zagovornik se ni dovolj potrudil, da bi izpodbil naklep obtoženca, čeprav je to od njega ves čas zahteval, dokazni predlog zagovornika, da se postavi izvedence iz B. in Z., pa je "norčevanje iz sodišča".

Vrhovni državni tožilec je v pisnem odgovoru na pritožbo predlagal, da se pritožbi zavrneta. Navaja, da sodišče ni ugotovilo zaporedja izvršitve kaznivih dejanj dne 13.12.2003 drugače, kot se je zagovarjal obtoženec; ugotovilo je, da izvedeni dokazi ne izključujejo nobene od obeh različic, namreč, da je potem, ko je ubil psička, bodisi najprej umoril obe hčerki in nato poskusil umoriti O.U., ali pa obratno. Zato tudi ni nasprotja med izvedenskim mnenjem dr. K.D. ter izrekom in obrazložitvijo sodbe in razlogi o teh okoliščinah niso pomanjkljivi. Izvedenski mnenji psihiatra M.V. in kliničnega psihologa B.Z. sta strokovni, prepričljivi, na vprašanja sta dala ustrezna pojasnila in ni strokovnih razlogov za dvom vanju. Tudi ni razlogov za dvom, da je obtoženec kazniva dejanja načrtoval in sodišče je pravilno ugotovilo in ocenilo dokaze za tak zaključek. Očitek, da je predsednica senata sodišča prve stopnje pristransko vodila postopek in neupravičeno zavrnila dokazne predloge obrambe, ni utemeljen.

Pritožbi obt. I.M. in njegovega zagovornika nista utemeljeni.

Zmotna je trditev v pritožbi zagovornika, da sta sodišči prve in druge stopnje sprejeli časovno zaporedje izvršitve umorov hčerk oziroma poskusa umora O.U., kot ga je zatrjevalo državno tožilstvo, ne pa kot ga je prikazal obtoženec in potrdila izvedenka dr. K.D.Sodišče prve stopnje na 36. strani sodbe nedvoumno pojasnjuje, da "nima razloga, da bi izključilo možnost, da je obtoženec najprej napadel O.U., nato pa odšel v kuhinjo po kladivo in umoril obe deklici" in da "okoliščina, ali sta že bili mrtvi, ko je njuna mati vstopila v stanovanje ali pa sta umrli kratek čas po tistem, ko je mati pobegnila iz stanovanja, ni bistvena". Na 28. strani iste sodbe sodišče ugotavlja, da je obtoženec "očitno tudi do oškodovanke O.U. ravnal enako kot prej ali pozneje do hčerk". S temi ugotovitvami in stališči v celoti soglaša tudi sodišče druge stopnje (4. stran sodbe tega sodišča). Sodišče se torej ni določno opredelilo do zaporedja umorov hčerk oziroma poskusa umora O.U. in je štelo, da to zaporedje ni odločilnega pomena. Zaradi tega se pokaže kot neutemeljena tudi trditev pritožbe zagovornika, da so razlogi sodbe o bistvenih okoliščinah v nasprotju z izvedeniškim mnenjem dr. K.D. S tem vprašanjem se izpodbijana sodba ukvarja na 6. in 7. strani, kjer ugotavlja, da sled obtoženčeve krvi na zgornjem delu čevlja O.U., ne pa tudi na podplatu, ni bistvenega pomena za ugotovitev dejanj obtoženca, posledic njegovega ravnanja ali za vzročno zvezo med njimi, pa tudi ne na njihovo pravno opredelitev.

Tudi po mnenju Vrhovnega sodišča zaporedje umorov hčerk oziroma poskusa umora O.U. v tej zadevi ni odločilnega pomena. Sodišče mora, če to razpoložljivi dokazi omogočajo, še posebej pri tako izjemno hudih kaznivih dejanj, čimbolj natančno in popolno ugotoviti vse okoliščine, tudi vrstni red izvršitve kaznivih dejanj, ki so krajevno in časovno tesno povezana. Zaporedje izvršitve posameznih kaznivih dejanj je lahko pomembno za obrambo, če se, na primer, zatrjuje alibi za katero od kaznivih dejanj, ali uveljavlja neprištevnost pri izvršitvi katerega od kaznivih dejanj, ki jo je sprožil določen dogodek med posameznimi kaznivimi dejanji. Pritožba ne zatrjuje, da bi prav določeno zaporedje izvršitve posameznih kaznivih dejanj v obravnavanem primeru imelo takšen pomen. Sodišče je na podlagi skladnih izvedenskih mnenj psihiatra mag. M.V. in kliničnega psihologa doc. B.Z. ugotovilo, da so bile v času storitve kaznivih dejanj obtoženčeve sposobnosti razumeti pomen svojih dejanj in imeti v oblasti svoje ravnanje v celoti ohranjene, saj ni imel nobene duševne bolezni, začasne ali trajne, ni bil pod vplivom alkohola ali kakšnih drugih psihotropnih substanc, torej ni bilo nobenih razlogov za sum, da bi lahko prišla v poštev uporaba določb 16. člena KZ.Dejanja je storil zaradi svojih osebnostnih posebnosti, zaradi katerih ni bil sposoben rešiti zunanjih stresnih dejavnikov, ne pa zaradi okoliščin, ki bi vplivale na njegove psihične sposobnosti zaznavanja, razumevanja in obvladovanja (stran 37 do 41 sodbe sodišča prve stopnje ter 5. in 6. stran sodbe sodišča druge stopnje).Obtoženec je bil pri pojasnjevanju vzgibov, ki so ga privedli do storitve dejanj, nedoločen, ne ve, "kaj mu je bilo", da je s pepelnikom udaril O.U. po glavi, saj ga ni z ničemer izzvala. Trdil je, da je bil na koncu z živci, ker je cel dan razmišljal o denarnih težavah pred prazniki, še huje je postalo, ker je ubil psička, nič ni razmišljal, prišlo je do "nekega kratkega stika" (list. št. 467).Potem, ko mu je O.U. pobegnila, hčerka A. pa je videla, kaj je storil, se mu je "vse odklopilo" (list. št. 515), se mu je "čisto film utrgal" (list. št. 464). Tudi iz teh opisov obtoženčevega psihičnega stanja ne izhaja, da bi bilo bistveno drugačno takrat, ko se je odločil napasti O.U. ali takrat, ko je umoril hčerki.

Ker časovno zaporedje dejanj v obravnavani zadevi ni bistvenega pomena, morebitna pomanjkljiva obrazložitev o tem vprašanju, ali nasprotje med razlogi sodbe in vsebino izvedenskega mnenja dr. K.D., ne morejo biti napake sodbe v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker ne gre za odločilno okoliščino. Zato tudi ni pravilna trditev, da v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ker se sodba o pomenu krvnih sledov obtoženca na čevlju O.U. in do časovnega zaporedja kaznivih dejanj naj ne bi opredelila. Sicer pa po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ni bistvena kršitev postopka, če je nasprotje "med razlogi sodbe in vsebino listin", ampak, če bi sodba v obrazložitvi trdila, da je vsebina listin drugačna, kot to izhaja iz listine same. Takega nasprotja med izvedenskim mnenjem dr. K.D. in sodbama Vrhovno sodišče ni ugotovilo in ga pritožba niti ne zatrjuje.

Neutemeljena je tudi trditev v pritožbi zagovornika, da sodišče ni z zadostno gotovostjo razčistilo, ali je obtoženec storil kazniva dejanja prišteven. Sodišče se je s tem vprašanjem ukvarjalo s potrebno pozornostjo, upoštevajoč izredno težo kaznivih dejanj in druge posebnosti, ki nanje opozarja pritožba. Postavilo je izvedenca psihiatra in kliničnega psihologa, ki sta dala pisni mnenji, dopolnjeni z odgovori na dodatna pisna vprašanja obrambe z dne 13.5. in 8.6.2004, dvakrat pa sta bila zaslišana tudi na glavni obravnavi. Pritožba ne navaja nobenih konkretnih razlogov, ki bi vzbujali dvom v strokovnost in objektivnost izvedencev. Utemeljuje jo zgolj z laičnim pogledom, da nobena duševno zdrava oziroma nemotena oseba ne bi pomorila svojih najbližjih, ki jih je imela rada. Tak nestrokoven argument seveda ne more omajati ugotovitve sodišča o prištevnosti obtoženca, ki temelji na omenjenih ugotovitvah in mnenjih izvedencev.

Pritožba obtoženca nasprotuje zaključkom sodbe, da je kazniva dejanja načrtoval. Pritožba ne nasprotuje ugotovitvam sodišča, da si je obtoženec uredil zamenjavo v službi, da je O.U. zvečer klical v službo, da bi izvedel, kdaj se bo kritičnega večera vrnila z dela, da je dal kuhinjski nož v kopalnico in da je izključil zvonec, nasprotuje le sklepu sodišča, da te okoliščine kažejo, da se je obtoženec že vnaprej odločil in se pripravil za izvršitev kaznivih dejanj. Tak zaključek sodišča je podprt tudi z mnenjem izvedencev, da je pri obtožencu prišlo do predhodne odločitve za uničenje družinskih članov, da iz njegovega opisa dogodkov izhaja, da je bil pri izvedbi te odločitve temeljit in prav nič zmeden ali zamračen. Pritožba zanika le izključitev magnetne ure, češ da je padla s hladilnika in se razbila. Ne glede na to, ali je zagovor v tem delu resničen (pri ogledu kraja kaznivih dejanj je sicer poškodovana ura visela na steni v kuhinji), Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodbi zaključka o vnaprejšnji odločitvi obtoženca nista oprli na to okoliščino.

Pritožba obtoženca ugovarja tudi stališču sodbe, da je obtoženec egocentričen. Sodišče je to značajsko potezo obtoženca povzelo iz mnenja izvedenca dr. Z. za prikaz vedenjskega profiliranja oseb, ki imajo takšne karakterne posebnosti kot obtoženec. Ta značilnost ne izključuje skrbi in pozornosti do obtoženčevih otrok in se sodišče s temi razmerji ni podrobneje ukvarjalo. Po stališču Vrhovnega sodišča ta okoliščina tudi ni bistvenega pomena ne za ugotovitev kazenske odgovornosti obtoženca ne za odločbo o kazni, zlasti upoštevaje težo kaznivih dejanj.

Razlogi, s katerimi pritožba obtoženca izpodbija verodostojnost priče T.U., so neprepričljivi. Priča tudi sicer ni izpovedovala o bistvenih ali pomembnih okoliščinah kaznivih dejanj ali kazenske odgovornosti obtoženca, razumljivo pa je, da je bila globoko prizadeta, saj ji je obtoženec umoril polsestri in ji poskusil umoriti mater, ki jih je priča imela oziroma ima zelo rada.

Svoje stališče o strokovnosti in nepristranskosti izvedencev mag.M.V. in doc. B.Z. ter njunih mnenj je Vrhovno sodišče obrazložilo, ko je zavrnilo enake ugovore v pritožbi zagovornika. Mag. V. je na glavni obravnavi dne 15.6.2004, ko je bil ponovno zaslišan, pojasnil potek razgovorov z obtožencem in nepripravljenost obtoženca, da bi podrobneje pojasnil svoje ravnanje v usodnem času. Na ta pojasnila dr. V. obtoženec ni imel pripomb, čeprav je na obravnavi dne 3.6.2004 trdil, da mu ta izvedenec "ni postavil nobenega pametnega vprašanja". Po mnenju Vrhovnega sodišča zato tudi ta pritožbena navedba ne more omajati ocene, da je izvedenec opravil svojo nalogo strokovno in objektivno.

Sodišče je imelo za svojo oceno iskrenosti obtoženčevega obžalovanja kaznivih dejanj in resnosti namena, da si vzame življenje, trdno podlago v izvedeniških mnenjih psihiatra in kliničnega psihologa.Vrhovno sodišče nima pomislekov v pravilnost zaključkov sodišč prve in druge stopnje o teh vprašanjih.

Vrhovno sodišče ne pritrjuje stališču obtoženca, da je bilo sodišče pristransko, ker je zavrnilo dokazne predloge obrambe, izvedlo pa vse dokaze tožilstva. Sodišče je zavrnitev dokazov, ki jih je predlagala obramba, ustrezno obrazložilo in ni arbitrarno onemogočalo učinkovite obrambe obtoženca. Obtoženec v svoji pritožbi pritrjuje sodišču, da postavitev tujih izvedencev s področja psihologije in psihiatrije ni bila potrebna. Sodišče je kot nepotrebno zavrnilo soočenje prič M. in P. o tem, kako je obtoženec poskušal najti zamenjavo za svoje delo. Ti priči sta bili tudi o tej okoliščini že zaslišani. Pritožba ne pojasnjuje, zakaj bi bilo to soočenje nujno za popolno razjasnitev odločilnih ali pomembnih okoliščin. Sicer pa je sodišče izvedlo obširen dokazni postopek, sprejelo je dokazne pobude obrambe za dopolnilno neposredno zaslišanje izvedencev, za dopolnitev pisnih izvedeniških mnenj in za poizvedbe o določenih telefonskih klicih, zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče ravnalo v skladu s pravili pravičnega in poštenega postopka ter obtoženčeva pravica do obrambe zato po mnenju Vrhovnega sodišča ni bila okrnjena ali omejena.

Obtoženec je šele v obravnavani pritožbi izrazil nezadovoljstvo s postavljenim zagovornikom, ker ni uspel prepričati sodišča, da je obtoženec storil kazniva dejanja v neprištevnem stanju. Vrhovno sodišče pa ugotavlja, kot je že zgoraj povedano, da je zagovornik aktivno sodeloval v dokaznem postopku, ko je sodišče izvajalo dokaze, pomembne za ugotovitev prištevnosti obtoženca: postavljal je vprašanja izvedencema psihiatru in psihologu (pisno in ustno), predlagal je dodatna izvedenska mnenja in sodišče je temu predlogu ugodilo, predlagal je izvedence iz tujine (iz Švice in Hrvaške), česar sodišče ni sprejelo. Očitek pritožbe v tej smeri zato ni utemeljen. Sicer pa mora po določbah 4. odstavka 72. člena ZKP obtoženec, ki misli, da zagovornik ne opravlja v redu svoje dolžnosti, zahtevati, da mu predsednik sodišča postavi drugega zagovornika. Senat Vrhovnega sodišča, ki odloča o pritožbi obtoženca, torej ni upravičen za odločanje o zamenjavi postavljenega zagovornika.

Po določbi 386. člena ZKP pritožba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je vložena v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazni, zato je Vrhovno sodišče preizkusilo tudi primernost izrečenih posamičnih in enotne kazni, čeprav je obtoženec v pritožbi izrečno poudaril, da je ne vlaga zaradi kazni. Vrhovno sodišče pritrjuje sodiščema prve in druge stopnje, da so kazni za posamezna kazniva dejanja in enotna kazen zakonita in ustrezna sankcija, upoštevaje določbe 1.odstavka 47. člena KZ ter okoliščine, ki jih je na podlagi 2.odstavka 41. člena KZ upoštevalo sodišče prve stopnje in so navedene na 47. strani sodbe tega sodišča. Po določbah 1. odstavka 383. člena ZKP pritožbeno sodišče preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, vendar pa mora po uradni dolžnosti preizkusiti tudi, ali je bil v škodo obtoženca kršen kazenski zakon ali določbe kazenskega postopka iz 1., 5., 6. ter 8. do 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče ni ugotovilo takih kršitev kazenskega zakona ali postopka, zato je zavrnilo pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika ter je potrdilo sodbo sodišča druge stopnje.

Po določbah 1. odstavka 98. člena ter 1. in 4. odstavka 95. člena ZKP mora obtoženec, ki je bil spoznan za krivega, povrniti stroške pritožbenega postopka, sodišče pa ga sme oprostiti povrnitve stroškov, če bi bilo zaradi tega ogroženo vzdrževanje obtoženca ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati. Vrhovno sodišče pritrjuje razlogom, ki jih navaja sodba sodišča prve stopnje na 48. strani za odločitev, da se obtoženca oprosti plačila stroškov postopka in je iz istih razlogov odločilo tudi, da se ga oprosti stroškov tega pritožbenega postopka (povprečnine) ter izdatkov in nagrade postavljenega zagovornika.