Jedro

Sodišče prve stopnje je v točki II izreka izpodbijane sodbe v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi), v točki I/3 izreka pa je tožniku del vtoževanih zneskov razlike v plači za isti čas prisodilo. S tem je zagrešilo nasprotje med odločitvijo v izreku, izpodbijana sodba pa je v točki II izreka obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je pritožbeno sodišče glede na njeno naravo ne more samo odpraviti.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba: a) delno spremeni: - v točki I/2 izreka tako, da se zavrne zahtevek za razvezo pogodbe o zaposlitvi z dnem 30. 11. 2010; - v tretji alineji prvega odstavka točke I/3 izreka tako, da se znesek plače 965,85 EUR nadomesti z 1.210,54 EUR; - v drugem odstavku točke I/6 izreka v zvezi s prvim odstavkom točke I/6 izreka tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska odškodnine 7.314,69 EUR, zmanjšanega za predpisane dajatve, tudi za obdobje od 8. 7. 2011 do dneva vročitve sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, b) delno razveljavi: - v drugem odstavku točke I/3 izreka glede odločitve, da se tožeči stranki v zvezi s prisojeno razliko plače v času od meseca januarja 2008 do decembra 2008 zmanjša plača za vsak mesec neto 500,00 EUR; - v točki II izreka (razen glede zavrnitve tožbenega zahtevka za priznanje trajanja delovnega razmerja do zaključka glavne obravnave 8. 7. 2011, za vpis delovne dobe v delovno knjižico za obdobje od 4. 1. 2008 do 8. 7. 2011, za prijavo v ustrezno pokojninsko zavarovanje z zavarovalno podlago 001 in ostala ustrezna zavarovanja za obdobje od 4. 1. 2008 do 8. 7. 2011; - v točki III izreka (odločitev o stroških postopka) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožeči stranki prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 4. 1. 2008 (točka I/2 izreka), pogodbo o zaposlitvi z dne 24. 11. 2007, sklenjeno med tožečo in toženo stranko, pa je razvezalo z dnem 30. 11. 2010 (točka I/2 izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki za čas od 4. 1. 2008 do 30. 11. 2010 obračunati razliko med bruto plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala pri toženi stranki in obračunano bruto plačo pri družbi M. d.o.o. za to obdobje, in sicer v bruto zneskih, razvidnih iz izreka sodbe, pri čemer je tožena stranka od posameznih mesečnih bruto razlik v plači obračunati in pristojnim organom plačati ustrezne davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto zneske, za mesece od januarja 2008 do vključno decembra 2008, zmanjšane za neto 500,00 EUR mesečno, za preostale mesece pa izračunane neto zneske, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni, pod izvršbo (točka I/3 izreka); da je dolžna tožena stranka obračunati tožeči stranki regres za letni dopust za leto 2008 v višini 947,00 EUR, od tega zneska obračunati in pristojnim organom plačati vse pripadajoče davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2008 do dneva plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (točka I/4 izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati 13. plačo za leto 2008 v bruto znesku 1.945,59 EUR, od tega zneska obračunati in pristojnim organom plačati vse pripadajoče davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2008 do dneva plačila; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati 13. plačo za leto 2009 v bruto znesku 1.123,80 EUR, od tega zneska obračunati in pristojnim organom plačati vse pripadajoče davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2009 do dneva plačila; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati 13. plačo za leto 2010 v bruto znesku 1.949,81 EUR, od tega zneska obračunati in pristojnim organom plačati vse pripadajoče davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2010 dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe (točka I/5 izreka); da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 7.314,69 EUR in plačati pristojnim organom vse pripadajoče prispevke, davke in druge javne dajatve iz tega naslova, v 8 dneh od dneva vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila, pod izvršbo (prvi odstavek točka I/6 izreka), medtem ko je višji tožbeni zahtevek iz tega naslova (za znesek 12.685,31 EUR) in višji obrestni zahtevek od prisojenega zneska zavrnilo (drugi odstavek točka I/6 izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dne 4. 1. 2008, do dneva zaključka glavne obravnave dne 8. 7. 2011, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, kot če bi delala, še zlasti ji obračunati in izplačati bruto plačo delavca za 8. tarifni razred, katerega 1. plačni razred ima izhodiščni količnik 2,6 in za 10. napredovalni razred s količnikom 5,2, povečano za pripadajoči dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % za vsako leto delovne dobe, torej skupaj za 12 let delovne dobe 6 % ter drugimi pripadajočimi dodatki po veljavni podjetniški pogodbi, ki v skupnem bruto znesku znaša 81.791,99 EUR in sicer v posameznih bruto zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka sodbe, kot če bi delala, obenem pa ji tudi vpisati delovno dobo v delovno knjižico, jo prijaviti v obvezno pokojninsko zavarovanje z zavarovalno podlago 001, obvezno zdravstveno zavarovanje ter druga ustrezna zavarovanja, vse na podlagi 001 za vse obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva zaključka glavne obravnave dne 8. 7. 2011, ker v nasprotnem primeru ta sodba nadomesti takšne prijave, in obračunati ter plačati pristojnim organom vse pripadajoče prispevke, davke in druge dajatve v skladu s predpisi, vse pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega obroka do plačila in ji priznati tudi vse druge pravice, ki izhajajo iz sklenjenega razmerja, ter ji predložiti dokazila o obračunu plač v predmetnem obdobju in plačilu prispevkov, davkov in drugih javnih dajatev iz naslova pogodbe o zaposlitvi (točka II. izreka). Sodišče prve stopnje je v skladu z uspehom v sporu odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 2.910,73 EUR v 8 dneh od dneva vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku tega roka do plačila, pod izvršbo (točka II. izreka – pravilno točka III. izreka).

Zoper sodbo sta se pritožila tožnik in tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem.

Tožnik izpodbija sodbo v delu zavrnitve tožbenih zahtevkov in zaradi odločitve o stroških v točki I/1, 2, 3 in v drugem odstavku točke I/6 ter v točkah II in III izreka. Navaja, da iz sodbe ni razvidno, da gre za nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi in da bi ga morala tožena stranka prijaviti v obvezna zavarovanja za vse obdobje do dneva sodne razveze. Sodišče je z odločitvijo v točki I/1 izreka sodbe že poseglo v pravnomočno sodbo Pd 278/2007. Datum prenehanja delovnega razmerja in razveze pogodbe o zaposlitvi se morata ujemati. Ne strinja se z datumom razveze pogodbe o zaposlitvi z dnem 30. 11. 2010, ko mu je tožena stranka ponudila, da se ponovno zaposli pri njej. Izrek sodbe je nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi, nadalje razlogom v sodbi ter listinam. Odločitve v točkah I/3 in II izreka sodbe sta vsebinsko povezani. Sodišče mu je v točki I/3 izreka sodbe zmotno prisodilo razliko bruto plače za mesec marec 2008 v znesku 965,85 EUR, saj je po predloženih podatkih pravilna razlika 1.210,54 EUR. Poleg tega mu je nepravilno odštelo za mesece od januarja do decembra 2008 neto 500,00 EUR za vsak mesec iz naslova poslovodenja družbe. Navaja, da je že pred letom 2008 prejemal takšen znesek ter dohodke iz naslova drugih pogodbenih del poleg rednega dela pri toženi stranki. Ker mu je nezakonito prenehalo delovno razmerje, ima pravico do popolne reparacije, v kar spada tudi prijava po zavarovalni podlagi 001. Glede tega je navedel pravno podlago iz določb 15. in 25. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 in spremembe). Sodišče se ni opredelilo, iz katerih razlogov je zavrnilo dajatveni zahtevek v točki II izreka sodbe. Sodišče bi mu moralo priznati takšen zahtevek v skladu z določbo 164. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe). Od prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki dalje ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi. To kar je prejemal v denarni obliki, ni bila plača. Sodišče je zmotno ugotovilo, da sta družbi M. in B. dobro poslovali. Gre za čas gospodarske krize, zaradi česar družbi ne poslujeta pozitivno. V tej zvezi ni v ničemer zlorabil pravice, oz. da si ni prizadeval, da bi zmanjšal škodo. Ne strinja se z odločitvijo o prisojeni odškodnini, saj sodišče pri določitvi njene višine ni pravilno izhajalo iz povprečja bruto plač za čas od meseca avgusta do oktobra 2007. Poleg tega je zmotno upoštevalo kriterije za določitev odškodnine, saj med ostalim ni pravilno upoštevalo čas zaposlitve pri toženi stranki. Star je 52 let, poročen in oče dveh otrok, pri čemer je po zakonu dolžan preživljati ženo, ki je ostala v letu 2011 brez zaposlitve pri družbi V.. Sodišče bi moralo upoštevati možnost njegovega napredovanja in kariere pri toženi stranki, ki je finančno močna gospodarska družba. Prisojena odškodnina je manjša, kot bi znašala odpravnina zaradi odpovedi pogodbe iz poslovnih razlogov. Poleg tega se ne strinja tudi z višino prisojenih stroškov postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo v izpodbijanem delu tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka izpodbija sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov in zoper odločitev o stroških v točki I/2, 3, 4, in 6. izreka ter v točkah II. in III. izreka. Navaja, da je sodišče zmotno razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dnem 30. 11. 2010, saj ima tako tožnik v istem časovnem obdobju priznano zaposlitev pri dveh delodajalcih. Tožnik je bil po prenehanju delovnega razmerja pri njej zaposlen kot poslovodja v svoji družbi ter prejemal plačo, zaradi česar ni upravičen do prisojenih razlik plače. Tožnik zahtevka za odškodnino ni postavil pravočasno. Poleg tega se ne strinja z višino prisojene odškodnine. Po prenehanju delovnega razmerja namreč prejema več dohodkov, kot jih je imel v času zaposlitve pri njej. V tej zvezi ni utrpel nikakršne škode, njegova socialna varnost ni bila ogrožena, saj je bil ves čas deležen pripadajočih pravic iz delovnega razmerja. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da v celoti zavrne tožnikove zahtevke oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je odgovorila na tožnikovo pritožbo. Navaja, da tožnik nima nobenega namena, da bi z njo ponovno sklenil delovno razmerje. Neutemeljeno je sklicevanje tožnika na recesijo in slab gospodarski položaj. Če bi bilo temu tako in bi ga skrbelo za preživljanje njegove družine, bi gotovo sprejel ponudbo, da se ponovno zaposli pri njej. Sodišče mu je prisodilo odškodnino v previsokem znesku. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne njegovo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov ter po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je v sporu že drugič odločilo. Pred tem je s sodbo in sklepom Pdp 537/2009 z dne 8. 4. 2010 delno potrdilo, delno pa razveljavilo prvostopenjsko sodbo Pd 278/2007 z dne 17. 3. 2009 in v razveljavljenem delu vrnilo zadevo v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je potrdilo odločitev o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika s ponudbo nove pogodbe z dne 21. 11. 2007 tako, da je postala takšna odločitev pravnomočna. Poleg tega je ugotovilo zmotno odločitev sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo zahtevke za reintegracijo in reparacijo, pri čemer je v tej posledici preuranjeno odločilo o višini odškodnine iz določbe 118. člena ZDR. Tožnik je v ponovljenem postopku s pripravljalno vlogo (listovna št. 210 – 214) ustrezno modificiral zahtevke ter med ostalim zahteval priznanje pravic in dajatvene zahtevke od prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki 4. 1. 2008 do dneva zaključka glavne obravnave 8. 7. 2011. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo o takšnih tožbenih zahtevkih razsodilo.

Pritožba tožnika utemeljeno opozarja na neskladje med odločitvijo o priznani razliki plače (v točki I/3 izreka) in med odločitvijo o zavrnitvi zahtevka za plačilo razlike plače (v točki II izreka). Poleg tega utemeljeno opozarja na zmotno odločitev o višini razlike plače za mesec marec 2008 v tretji alineji 1. odstavka točke I/3 izreka sodbe, saj bi mu moralo sodišče priznati namesto 965,85 EUR, pravilno 1.210,54 EUR. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča sta odločitvi v točkah I/3 in II izreka sodbe vsebinsko povezani, saj se nanašata na prikrajšanje pri plači od 4. 1. 2008 do 30. 11. 2010 oz. do glavne obravnave 8. 7. 2011. Sodišče prve stopnje je namreč v točki II izreka sodbe v celoti zavrnilo zahtevke za izplačilo razlike v plači za obdobje od 4. 1. 2008 do 8. 7. 2011, medtem ko je tožniku v točki I/3 izreka sodbe del vtoževanih zneskov razlike v plači za čas od 4. 1. 2008 do 30. 11. 2010 prisodilo. Gre za nasprotje v navedenih odločitvah, zaradi česar je odločitev v točki II izreka obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšne bistvene postopkovne kršitve glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, zato je odločitev v točki II izreka sodbe, ki se nanaša na nominalno določene zneske mesečnih razlik v plači, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo tožniku v točki I/3 izreka sodbe, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je sprejelo odločitev o priznanih razlikah v plači v prvem odstavku točke I/3 izreka sodbe kot pravilno, razen v delu odločitve o priznani razliki plače za mesec marec 2008, ki po predloženih podatkih znaša namesto 965,85 EUR, pravilno 1.210,54 EUR, zaradi česar je v tem delu ustrezno spremenilo odločitev, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Pritožbeno sodišče se kljub odločitvi o razveljavitvi sodbe v izpodbijanem delu oz. njeni delni spremembi v nadaljevanju opredeljuje tudi do dejstev in pravnih naziranj, ki so pomembna za ponovno odločanje o dajatvenih zahtevkih. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v sporu najprej zahteval ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove z dne 21. 11. 2007, poleg tega pa tudi nezakonitost prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki dne 4. 1. 2008, ugotovitev, da mu to še vedno traja, vrnitev na delo in dajatvene zahtevke. Kot je navedeno, je bilo v sporu že pravnomočno ugotovljeno o nezakonitosti redne odpovedi v sodbi opr. št. Pd 278/2007 v zvezi s sodbo opr. št. Pdp 537/2009, zaradi česar ne more biti sprejemljiv pritožbeni očitek tožnika, da o tem zahtevku takrat ni bilo pravnomočno razsojeno. Prav tako ne drži njegov očitek, da v izpodbijani sodbi ni bilo odločeno, da ga je tožena stranka dolžna prijaviti v zavarovanje, saj je takšen zahtevek sodišče prve stopnje zavrnilo (točka II izreka sodbe). Poleg tega ni bilo z odločitvijo o prenehanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki z dne 4. 1. 2008 (točka I/1 izreka sodbe) v ničemer poseženo v pravnomočno sodbo Pd 276/2007. Zato glede takšne odločitve ni podana v pritožbi zatrjevana postopkovna kršitev iz določbe 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 7. 7. 2011 (listovna št. 210 – 214) dokončno modificiral tožbene zahtevke tako, da je od tožene stranke uveljavljal zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja od 4. 1. 2008 do datuma zaključka glavne obravnave 8. 7. 2011, obračun in izplačilo bruto plače za delavca 8. tarifnega razreda in za 10. napredovalni razred s količnikom 5,2 z dodatki za delovno dobo ter drugimi pripadajočimi dodatki po veljavni podjetniški kolektivni pogodbi in sicer v konkretnih posameznih mesečnih zneskih, nadalje vpis delovne dobe v delovno knjižico, prijavo v pokojninsko zavarovanje z zavarovalno podlago 001 ter v ostala ustrezna zavarovanja. Poleg tega je zahteval izplačilo regresa za letni dopust za leto 2008 ter za čas od leta 2008 do 2010 vsakokratno 13. plačo, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Tožnik ni več zahteval vrnitve nazaj na delo k toženi stranki, temveč zgolj odškodnino po določbi 118. člena ZDR v višini 20.000,00 EUR, ki jo je s podrednim zahtevkom uveljavljal že v prvem postopku.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki 4. 1. 2008 prostovoljno odločil, da bo nadaljeval zaposlitev v družbi M. d.o.o., poleg tega je bil skupaj z bivšima sodelavcema tudi družbenik družbe B. d.o.o.. Tožnik si je v zvezi z delovnim razmerjem v novi družbi obračunaval plačo in odvajal predpisane prispevke (priloga A23 in A34). Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da si je tožnik v nadaljevanju s takšnim ravnanjem zagotovil socialno varnost, pri čemer si je na dohodkovni strani ustrezno zmanjšal škodo, ki mu je nastala z nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ne glede na takšne razloge je v skladu z določbo 1. odstavka 118. člena ZDR zahteval trajanje delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje, priznanje delovne dobe in vse druge pravice iz delovnega razmerja za sporno obdobje, vključno z obračunom in izplačilom plače, ki bi jo bil deležen za delo pri toženi stranki.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da delavec ne more biti istočasno v delovnem razmerju za polni delovni čas pri dveh delodajalcih. O tem vprašanju se je že izrekla sodna praksa, ko je bilo odločeno v podobnih primerih(1). Tožnik v skladu z navedenimi razlogi v času, ko je bil od prenehanja zaposlitve pri toženi stranki dalje zaposlen v svoji družbi, ni upravičen niti do priznanja obstoja oz. trajanja delovnega razmerja pri toženi stranki niti do vpisa delovne dobe v delovno knjižico oz. od 1. 1. 2009 dalje do ustrezne prijave v matično evidenco ZPIZ. Odločilno za presojo tega vprašanja je dejstvo, da ne more biti delavec hkrati prijavljen v socialno zavarovanje na dveh podlagah. Vpis delovne dobe v delovno knjižico nastane v posledici obstoja delovnega razmerja, tega pa, kot je že ugotovljeno, delavec ne more imeti istočasno pri dveh delodajalcih. Zato je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, ko je (v točki II izreka sodbe) zavrnilo del tožbenega zahtevka za ugotovitev trajanja delovnega razmerja pri toženi stranki od 4. 1. 2008 dalje, pri čemer je enako pravilno razsodilo, ko mu za ta čas ni priznalo zahtevane prijave v pokojninsko zavarovanje z zavarovalno podlago 001 in v tej posledici prijave v ostala socialna zavarovanja. Delavec, ki ima status zavarovanca po določbah ZPIZ-1, in ki pridobi lastnost zavarovanca ob pogojih 47. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/2000 in spremembe), ne more biti zavarovan za isto časovno obdobje na podlagi dveh pravnih naslovov, pri čemer morebitna sprememba zavarovalne podlage ne more biti predmet odločanja v individualnem delovnem sporu. Zato je pritožbeno sodišče v tem obsegu zavrnilo tožnikovo pritožbo in glede takšnih odločitev (v točki II izreka) potrdilo sodbo, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča pa tožnik v posledici ugotovljene nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi kljub sklenitvi delovnega razmerja pri družbi M. d.o.o. ni izgubil možnosti uveljavljati preostalih pravic iz delovnega razmerja v skladu z določbo 1. odstavka 118. člena ZDR. Po navedeni določbi je delavec upravičen do pravic iz delovnega razmerja najdalj do odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč sprejelo stališče, da je tožnik upravičen do pravic iz delovnega razmerja do 30. 11. 2010, čeprav je bilo o njegovih zahtevkih razsojeno na glavni obravnavi 8. 7. 2011. Glede tega je upoštevalo dejstvo, da mu je tožena stranka (s pripravljalno vlogo 26. 11. 2010) zaradi spremenjenih pogojev, ki so nastali v tem času, ponudila, da se pri njej ponovno zaposli v oddelku, kjer je delal pred odpovedjo. Ker tožnik ponudbe ni sprejel, je moral sam prevzeti odgovornost za posledice svoje odločitve, vključno s prikrajšanjem pri plači in drugih prejemkih iz naslova delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje mu je tako za čas od 4. 1. 2008 do 30. 11. 2010 utemeljeno priznalo razliko v plači in pri tem upoštevalo podatke iz predloženih obračunov plače v družbi M. d.o.o. ter podatke o plači, ki bi jo imel obračunano pri toženi stranki. Poleg tega mu je pravilno priznalo regres za letni dopust za leto 2008 in za sporna leta od 2008 do 2010 vsakokratno 13. plačo, saj takšnih prejemkov v svoji družbi ni bil deležen.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je pogoj za uporabo določbe 1. odstavka 118. člena ZDR tudi v tem, da se delavec ne želi vrniti na delo k delodajalcu, ki mu je podal nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pravico do izbire ali bo delavec zahteval reintegracijo ali pa le pravice, ki mu gredo po določbi 1. odstavka 118. člena ZDR, je zakonodajalec dal delavcu, pri čemer ni določil, da delavec do te izbire ni upravičen, če mu delodajalec ponudi ponovno zaposlitev pri njemu. Po stališču pritožbenega sodišča zgolj navedba tožene stranke o ponudbi nadaljevanja delovnega razmerja, ne utemeljuje razloga, da tožnik ne bi bil upravičen do pravic iz delovnega razmerja vse do datuma glavne obravnave oz. odločitve sodišča o tožbenih zahtevkih. V konkretnem primeru je tako tožnik upravičen do razlike v plači tudi v času od 1. 12. 2010 do 8. 7. 2011. Sodišče prve stopnje za to obdobje ni ugotovilo pripadajočih razlik, zaradi česar je ostalo v tem delu sodbe dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Iz tega razloga je bilo potrebno delno ugoditi tožnikovi pritožbi in za preostali del (v točki II izreka sodbe) razveljaviti odločitev ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Neutemeljena je pritožba tožene stranke, da bi moralo sodišče pri odločitvi o pripadajoči plači tožniku v času od meseca januarja do decembra 2008 upoštevati tudi prejemke, ki jih je (po lastni izpovedbi) dobil kot eden od družbenikov B. d.o.o.. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča takšni prejemki (neto 500,00 EUR mesečno) v konkretnem primeru niso pomembni, saj izvirajo iz korporacijskih pravic lastnikov gospodarskih družb, ki na dajatvene pravice, ki pripadajo delavcu iz delovnega razmerja, nimajo vpliva. Prav tako na višino tožnikove plače, če ne bi prišlo do nezakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne morejo vplivati prejemki, ki jih je tožnik pridobival poleg rednega dela pri toženi stranki iz naslova avtorskih pogodb ali drugih pogodb o delu, oz. da bi se v tej zvezi upošteval kakršenkoli zaslužek izven redne zaposlitve pri toženi stranki. Tudi sicer se takšna vprašanja v dosedaj izvedenem dokaznem postopku niso preizkušala. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni nobenega dokaza o tem, da je tožnik kot poslovodja lastne družbe že prej dobival dohodke iz različnih podlag.

Neutemeljena je pritožba tožene stranke, da tožnik zahtevka za plačilo odškodnine ni postavil pravočasno. Sodišče prve stopnje je glede tega ugotovilo, da je tožnik zahteval od tožene stranke odškodnino po določbi 1. odstavka 118. člena ZDR v višini 20.000,00 EUR že v prvem postopku, pri čemer je pri enakem zahtevku vztrajal tudi v pripravljalni vlogi 7. 7. 2011, ko je dokončno modificiral zahtevke. Sodišče prve stopnje je priznalo tožniku odškodnino v višini treh povprečnih bruto plač v času pred odpovedjo pogodbe po predloženih podatkih. V tej zvezi sicer tožnikova pritožba opozarja, da bi se moralo pravilno upoštevati povprečje plač od meseca avgusta do oktobra 2007, vendar takšno navajanje ne more biti sprejemljivo, saj je tožnik glede tega (v skladu s trditvenim bremenom) predložil zgolj plačilne liste o plači pri toženi stranki v času od septembra do novembra 2008 (priloge A16, A17 in A18). Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine odškodnine upoštevalo kriterije starosti tožnika in izobrazbe ter čas zaposlitve pri toženi stranki, pri čemer zmotna ugotovitev 8 let (namesto 12 let kot to zatrjuje tožnik) ne vpliva na drugačno presojo. Tožnik ima pridobljen poklic, za katerega se ne more smatrati, da je težko zaposljiv, saj je po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki nadaljeval z delovnim razmerjem v lastni družbi, poleg tega pa s sodelavcema ustanovil še drugo družbo. Dejstvo, da je njegova žena izgubila zaposlitev zaradi stečaja delodajalca, ne more doprinesti k odločitvi o višji odškodnini, saj imajo takšni delavci v primeru izgube zaposlitve pravico do ustreznega denarnega nadomestila iz naslova brezposelnosti. Poleg tega sodišče prve stopnje pri višini odškodnine utemeljeno ni upoštevalo tudi preostalih okoliščin in kriterijev, na katere sta se sklicevali obe stranki: tožena stranka da je odškodnina previsoka, tožnik pa, da je prenizka, na izgubo možnosti napredovanja in nadaljevanja delovne kariere ter primerljivost prisojene odškodnine z višino odpravnine iz določbe 109. člena ZDR. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča gre pri odškodnini zaradi razveze pogodbe za dajatev, ki pomeni odmeno za reintegracijo delavca k delodajalcu kot nadomestilo za izgubo zaposlitve kljub predhodno ugotovljeni nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.(2) Takšna odškodnina predstavlja bodočo ocenjeno škodo, ki nastane delavcu iz razloga, ker se ne vrne na delo k delodajalcu. Zato tudi po stališču pritožbenega sodišča na njeno višino ne morejo vplivati okoliščine, na katere sta se sklicevali stranki v vloženih pritožbah.

Delno je utemeljena pritožba tožnika, ki izpodbija odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine (v točki I/6 izreka sodbe). Sodišče prve stopnje mu je priznalo od zneska odškodnine 7.314,69 EUR zakonske zamudne obresti od izteka 8 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je bila takšna odškodnina odmerjena ob upoštevanju škode, ki jo je ocenilo sodišče prve stopnje na dan izdaje sodbe, zato tečejo od tega dne dalje tudi zakonske zamudne obresti. Sodna praksa je takšno stališče že sprejela v sodbah, ko je bilo odločeno v podobnem primeru.(3) Zato je pritožbeno sodišče v tem obsegu izpodbijanja sodbe delno spremenilo odločitev o teku zamudnih obresti, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi odločitev o stroških postopka. Ugotovilo je, da so ti odmerjeni strankam skladno z dejansko potrebnimi opravili zastopanja po pooblaščencih in veljavno odvetniško tarifo ter naloženi v plačilo toženi stranki skladno s sorazmernim uspehom tožnika v sporu.

V preostalem pa je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbi tožnika in tožene stranke in v nespremenjenem ter nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku o zahtevkih, glede katerih je bila sodba razveljavljena, ponovno razsoditi, pri čemer bo moralo upoštevati, da je postala odločitev o delu tožbenega zahtevka o prisojeni razliki v plači do 30. 11. 2010 pravnomočna, zaradi česar bo moralo po tem datumu odločiti še o preostali pripadajoči razliki ter v tej zvezi od družbe Matulec d.o.o. pridobiti podatke o obračunani plači v spornem času do 8. 7. 2011. Ko bo dopolnilo postopek v nakazani smeri, bo lahko o zahtevkih ponovno razsodilo, kot tudi o nastalih postopkovnih stroških, glede katerih je odločitev je pridržana za končno sodbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

Sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 69/2003 z dne 12. 3. 2004, Pdp 93/2006 z dne 11. 1. 2007 in Pdp 1112/2007 z dne 30. 5. 2008. Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 26/2007 z dne 9. 9. 2008 in VIII Ips 431/2009 z dne 7. 3. 2011. Sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 796/2009 z dne 5. 11. 2009.