Jedro

Za izpodbitje zakonske domneve je treba trditve izkazati s stopnjo prepričanja, ki je dosežena v primeru, ko je izključen vsak razumen dvom oziroma ko o resničnosti trditev ne bi dvomil noben razumen, v življenjskih zadevah izkušen človek. Zgolj z verjetnostjo izkazan zakoniti vir sredstev drugo tožene stranke, ob neizpodbitih zaključkih prvostopenjskega sodišča, iz katerih izhaja, da je druga toženka verjetno razpolagala tudi z nezakonitimi sredstvi prvega toženca, ne izkazuje z zadostno stopnjo verjetnosti nakupa in obnove nepremičnine izključno z zakonitimi sredstvi, da bi bila odločitev o ugoditvi ugovoru materialnopravno pravilna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovor drugotožene stranke z dne 3. 6. 2021 zavrne.

II. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 20. 5. 2021 ugodilo predlogu tožeče stranke za odreditev začasnega zavarovanja in izdalo začasno odredbo, s katero je za čas do 30 dni po pravnomočni odločitvi o tožbenem zahtevku drugotoženi stranki ali komurkoli drugemu po njenem nalogu ali pooblastilu prepovedalo odtujiti in obremeniti nepremičnino ali stvarne pravice, ki so v njeno korist vknjižene na nepremičnini: stanovanjska hiša št. stavbe 00 k. o. ..., ki stoji na parc. št. 49/1 k. o. ... (ID 000; ID znak: parcela 0000 49/1), z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi. Z izpodbijanim sklepom pa je ugodilo ugovoru drugotožene stranke in navedeni sklep razveljavilo.

2. V pritožbi tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor drugotožene stranke zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 20. 5. 2021, podredno naj sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da je izpodbijana odločitev materialnopravno zmotna, nelogična, formalistična, neživljenjska in v bistvenem delu neobrazložena. Sodišče ni upoštevalo namena začasnega zavarovanja v postopkih po Zakonu o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI). Sporazum o delitvi skupnega premoženja z dne 3. 9. 1996, ki naj bi ga druga toženka sklenila z bivšim možem A. A. (v nadaljevanju Sporazum), je neverodostojen, po slovenski pravni ureditvi ničen, ker ni sklenjen v predpisani obliki, sklenjen je naknadno prav z namenom dokazovanja izvora premoženja. Sodišče prve stopnje se ni argumentirano opredelilo do navedb, s katerimi izpodbija verodostojnost sporazuma z dne 3. 9. 1996. Izpodbija dokazno oceno izpodbijanega sklepa glede verodostojnosti Sporazuma in glede ugotovitve, da je verjetno izkazano, da je drugotoženka kupila in prenovila predmetno nepremičnino s sredstvi, ki jih je pridobila ob delitvi skupnega premoženja. Zaslužki A. A. niso bili tako veliki, da bi lahko zakonca razpolagala s toliko sredstvi, kot je navedeno v Sporazumu. Dejstva, ki govorijo proti nakupu nepremičnine z domnevnimi sredstvi, pridobljenimi leta 1996, so šibkejša kot dejstva, ki govorijo v prid trditvi, da je gotovino za nakup in obnovo nepremičnine zagotovil prvi toženec z nadovoljeno trgovino z drogo. Pri izdaji začasne odredbe mora sodišče presoditi, ali so navedbe, s katerimi tožeča stranka utemeljuje izdajo začasne odredbe, izkazane s stopnjo verjetnosti. Sodišče prve stopnje je najprej presodilo, da so, nato pa na podlagi neverodostojnega in celo ničnega dokaza, ki ne dokazuje nikakršnega denarnega toka in prenosa denarja, spremenilo svojo odločitev. Izjava druge toženke z dne 27. 1. 2014 ne dokazuje resničnosti navedb o izvoru sredstev za nakup nepremičnine in je s stališča dokazovanja izvora gotovine neupoštevna. Glede na življenjski stil druge toženke, ki ni bil razkošen, ni verjetno, da je leta 1996 prejela takšno vsoto denarja. Luksuzen je življenjski stil njenega sina, prvega toženca, ki prebiva v luksuzni hiši na naslovu Cesta 4, hišo je obnovil prvi toženec, druga toženka je le formalna nosilka vseh transakcij. Druga toženka za svoje preživljanje vseskozi dela, živi pa v dvosobnem stanovanju v bloku, ne kupuje luksuznih in dražjih predmetov, medtem ko jih prvi toženec, ki doslej še ni bil zaposlen, kupuje. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da mora v postopku po ZOPNI tožena stranka dokazati, da je premoženje pridobila z zakonitimi dohodki oziroma na zakonit način. Absurdno je, da je sodišče prve stopnje potrdilo, da je prvi toženec razpolagal s sredstvi nezakonitega izvora, ki izvirajo iz trgovine z drogami, pa ga to ne prepriča (več), da bi verjelo, da je bil prvi toženec tisti, ki je zagotovil sredstva za nakup hiše. Ker je prvi toženec oseba, ki v finančnem smislu ne obstaja, je za nosilko vseh transakcij izbral svojo mamo, saj gre za osebo, kateri zaupa. V primeru razveljavitve začasnega zavarovanja bosta toženca lahko prosto razpolagala z nepremičnino in jo po vsej verjetnosti hitro odsvojila, saj se je že oglaševala na spletu z namenom prodaje. S tem bo dokončno odvzeta možnost odvzema premoženja in bi bilo postopek nesmiselno nadaljevati. Namen začasnega zavarovanja je ravno v odpravi nevarnosti, da premoženja po končanem pravdnem postopku ne bo mogoče več odvzeti.

3. Druga toženka je na pritožbo odgovorila. Obrazloženo nasprotuje navedbam, s katerimi tožeča stranka utemeljuje svoje trditve, da je Sporazum ničen oziroma simuliran pravni posel in glede zaslužka A. A. Glede pritožbenih navedb o odločanju s stopnjo verjetnosti odgovarja, da dejstva, ki jih navaja tožeča stranka, sploh niso dejstva ampak hipoteze o tem, da je prvi toženec dejanski lastnik predmetne nepremičnine in da jo je kupil z denarjem iz kriminalne dejavnosti. Prava dejstva izhajajo iz ugovora: A. A. je igral košarko kot profesionalni igralec v več znanih klubih, del sredstev, ki jih je pri tem pridobil, je pripadal ženi, o tem obstoji Sporazum, druga toženka je že pred uvedbo tega postopka, in sicer leta 2014, v izjavi o poreklu sredstev navedla, da izhajajo iz sporazuma o delitvi skupnega premoženja. Glede razkošnega ali nerazkošnega načina življenja ne misli dodajati ničesar. Iz prej navedenega jasno izhaja, da so dejstva v prid trditvi, da gre za zakonito pridobljena sredstva druge toženke, močnejša kakor nasprotna. Zgrešeno je stališče pritožbe, da mora tožena stranka dokazati, da je premoženje pridobila z zakonitimi dohodki, ker da to, da tožeča stranka poda trditveno podlago, zadostuje za prevalitev dokaznega bremena. V tem postopku se smiselno uporablja Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), po določbah ZIZ pa tožeča stranka ni uspela dokazati bistvenega, to je verjetnosti obstoja terjatve. Dokazno breme ima tudi tožeča stranka, kadar oporeka temu, kar zatrjuje tožena stranka v prid zakonitemu poreklu sredstev. Breme dokazovanja se premešča v odvisnosti od tega, kdo dejstva zatrjuje. Da je hišo dala v uporabo svojemu sinu, ki v njej živi z izvenzakonsko partnerico, ne zmanjšuje verjetnosti dejstva, da je lastnica nepremičnine ona in da jo je kupila z zakonito pridobljenimi sredstvi. Tožeča stranka pozablja, da mora uspeti dokazati verjetnost obstoja svoje terjatve v večji meri kakor nasprotna stran o zakonitost sredstev. Tožeča stranka tega ni storila, navaja zgolj hipoteze. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 350. člena ZPP) je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz zmotnih materialnopravnih izhodišč glede pogojev za izdajo začasne odredbe zaradi začasnega zavarovanja po ZOPNI. V drugem odstavku 28. člena ZOPNI določa, da se v postopku začasnega zavarovanja v pravdnem postopku za odvzem premoženja nezakonitega izvora (prvi odstavek 26. člena ZOPNI) smiselno uporabljajo določbe III. poglavja ZOPNI in zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje. ZOPNI v III. poglavju v 20. členu predpisuje pogoje za začasno zavarovanje. Ker gre za specialni zakon, se pogoji za začasno zavarovanje presojajo po 20. členu ZOPNI in ne po 272. členu ZIZ, kot jih je sodišče prve stopnje. ZIZ se uporablja glede teka postopka1 (predpisan je ugovorni postopek) in ker je začasno zavarovanje po ZOPNI po namenu in vsebini primerljivo z začasno odredbo po ZIZ in je bistvena hitrost postopka, se smiselno uporablja pravilo o odločanju na podlagi verjetnosti.

6. Skladno z 20. členom ZOPNI se začasno zavarovanje odvzema premoženja nezakonitega izvora odredi na predlog državnega tožilca, če: - je bilo v predkazenskem ali kazenskem postopku ugotovljeno, da so podani ali so bili podani razlogi za sum, da je osumljenec, obdolženec, obsojenec ali zapustnik storil katološko kaznivo dejanje, - iz zbranih podatkov in dokazov za obdobje, za katero se opravlja oziroma je bila opravljena finančna preiskava, izhaja očitno nesorazmerje med dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke, ki jih je osumljenec, obdolženec, obsojenec ali zapustnik plačal, ter vrednostjo premoženja, ki ga ima v lasti, posesti, ga uporablja, uživa ali z njim razpolaga ali je razpolagal, oziroma ga je prenesel na povezane osebe ali je prešlo na njegove pravne naslednike, - obstaja nevarnost, da bi lastnik, sam ali preko drugih oseb, to premoženje uporabil za kriminalno dejavnost ali da bi ga skril, odtujil, uničil ali kako drugače z njim razpolagal, tako, da bi onemogočil ali precej otežil njegov odvzem in - premoženje, ki je predmet predloga za začasno zavarovanje, ni predmet zavarovanja odvzema premoženjske koristi, pridobljene s kataloškim kaznivim dejanjem ali zaradi njega po določbah zakona, ki ureja kazenski postopek.

7. Upoštevajoč v postopku zavarovanja podane, pa neprerekane trditve tožeče stranke, ki se na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP štejejo za priznane, ter neizpodbite dejanske ugotovitve izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so podani pogoji za začasno zavarovanje po ZOPNI.

8. Neizpodbitno dejstvo je, da je bil prvi toženec obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1, v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, ki je kataloško kaznivo dejanje po 10. točki 4. člena ZOPNI. Tožeča stranka je v tožbi, v kateri je predlagala tudi začasno zavarovanje, pojasnila česa je bil prvi toženec obsojen, ter v spis vložila sodbo, ki njene navedbe dokazuje.

9. Iz tožbenih navedb, podkrepljenih s podatki finančne preiskave izhaja, da prvi toženec ni zaposlen in v obdobju finančne preiskave od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2019 ni imel obdavčljivih dohodkov, je lastnik motornega kolesa Ducati, ki ga je plačal prek bančnega računa druge toženke s transakcijama v znesku 9.000,00 EUR 3. 5. 2013 in 2.885,00 EUR dne 6. 5. 2013, leta 2012 je v ZDA za najem apartmaja nakazal 1.385 USD, leta 2013 pa v Veliko Britanijo 3.366 britanskih funtov. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča iz točke 15 izpodbijanega sklepa, da se je prvi toženec ukvarjal z nedovoljeno trgovino z drogami, da je kljub temu, da je bil uradno brez zaposlitve, po vsej verjetnosti posloval z denarjem (verjetno pretežno z gotovino), da je kljub bivanju v nadstandardno opremljeni hiši v R., še dodatno najel stanovanje in plačeval najemnino zanj, kar vse kaže, da je verjetno razpolagal z denarjem nezakonitega izvora, ne prvi toženec (ni podal ne ugovora ne pritožbe) ne druga toženka nista niti izpodbijala. Druga toženka pritrjuje, da sin živi (s partnerko) v predmetni hiši. Torej prvi toženec, za katerega je sodišče prve stopnje s stopnjo verjetnosti ugotovilo, da razpolaga z denarjem nezakonitega izvora, uporablja hišo, ki je zemljiškoknjižno last druge toženke, njegove mame, to je povezane osebe (8. točka 4. člena ZOPNI). Pogoj iz 2. alineje 20. člena ZOPNI je podan.

10. Obstoj nevarnosti iz 3. alineje 20. člena ZOPNI, da bi toženca nepremičnino, ki je predmet zavarovanja, lahko odtujila ali z njo kako drugače razpolagala tako, da bi se onemogočil ali precej otežil njen odvzem, je sodišče prve stopnje ugotovilo v točki 17 sklepa z dne 20. 5. 2021. Pojasnilo je, da obstoj nevarnosti potrjuje celotno dosedanje ravnanje tožencev, ki očitno med seboj sodelujeta in sta si vlogi porazdelila tako, da je druga toženka nosilka finančnih transakcij in prevzemnica lastniških upravičenj, prvi toženec pa uradno ostaja brez premoženja in mu ni mogoče ničesar odvzeti, kar kaže, da se poslužujeta prenosa premoženja očitno prav z namenom zakrivanja dejanskega lastništva in izvora sredstev, da bi s tem preprečila odvzem premoženja. Glede na takšno ravnanje obstaja nevarnost, da bosta skušala v prihodnje, prav zaradi teka predmetnega postopka, izvesti takšne ali podobne aktivnosti, s katerimi bi onemogočila odvzem nezakonito pridobljenega premoženja, če zavarovanje ne bi bilo odrejeno. Prvi toženec ugovora ni podal, zato se šteje, da ugotovitve sodišča priznava. Druga toženka pa je v ugovoru navajala, da ni logične povezave med nepojasnjenim virom premoženja, ki glede na predloženi Sporazum ni več nepojasnjen, in vedenjem o izsledkih finančne preiskave in nevarnostjo, da bo uveljavljana terjatev onemogočena ali precej otežena. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu zmotno uporabilo materialno pravo tudi zato, ker je zmotno porazdelilo dokazno breme. Ob pravilni uporabi materialnega prava z navedbami o sklenjenem Sporazumu kljub predložitvi Sporazuma ni uspela z zadostno stopnjo izpodbiti navedb tožeče stranke o premoženju nezakonitega izvora. Drugo tožena stranka v ugovoru nadalje navaja, da se začasno zavarovanje nanaša zgolj na eno nepremičnino, ne pa tudi na njeno ostalo premoženje, katerega vrednost presega vrednost premoženja, na katerega se nanaša začasno zavarovanje, tako da bi tudi v primeru odtujitve tega premoženja ostalo več premoženja kakor je vrednost zavarovanega premoženja. Na te ugovorne navedbe sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni odgovorilo, vendar pa to lahko stori pritožbeno sodišče, saj ima v obravnavanem primeru enake spoznavne možnosti kot prvostopenjsko sodišče, ki je ugovorne navedbe presojalo le na podlagi listinskih dokazov v spisu in navedb pravdnih strank. V postopku zavarovanja po ZOPNI ne gre za zavarovanje terjatve zaradi bodoče izvršbe, kjer je možno poplačilo iz kateregakoli premoženja dolžnika, pač pa za preprečitev možnosti odsvojitve tistega premoženja, ki bo v primeru uspeha tožeče stranke v pravdnem postopku odvzeto. Nadaljnje ugovorne navedbe se nanašajo na obrazložitev objektivne nevarnosti, ki zadostuje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Te navedbe so brezpredmetne, saj v obravnavani zadevi ne gre za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ.

11. Da stanovanjska hiša, ki stoji na parc. št. 49/1 k. o. ... in je predmet predloga za začasno zavarovanje, ni predmet zavarovanja odvzema premoženjske koristi pridobljene s kataloškim kaznivim dejanjem ali zaradi njega po določbah zakona, ki ureja kazenski postopek, ni sporno. Podan je torej tudi pogoj po 4. alineji 20. člena ZOPNI.

12. Materialnopravno pravilna so stališča pritožnice glede porazdelitve dokaznega bremena. Pravila o dokaznem bremenu ZOPNI posebej ureja v 27. členu. Tožeča stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, iz katerih izhaja domneva nezakonitosti izvora premoženja tožene stranke po določbah ZOPNI. Domneva se, da premoženje ni bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način, če je podano očitno nesorazmerje med njegovim obsegom in dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke, ki jih je oseba, zoper katero teče postopek po ZOPNI, plačala v obdobju, v katerem je bilo premoženje pridobljeno (drugi odstavek 5. člena ZOPNI). Domneva se tudi, da je bilo premoženje nezakonitega izvora preneseno brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti, če je bilo preneseno na ožje družinske člane (6. člen ZOPNI).

13. Izsledki finančne preiskave kažejo, da prvi toženec nima dohodkov, pa je kljub temu nakazoval denar na bančni račun druge toženke. Druga toženka pa je imela v preiskovalnem obdobju precej nižje dohodke, kot znaša vrednost premoženja, ki ga je pridobila; izsledki finančne preiskave pokažejo, da se je premoženje druge toženke povečalo za vrednost 342.358,93 EUR nepojasnjenega izvora. Zato se skladno z določili ZOPNI domneva, da so sredstva, s katerimi je bila kupljena in prenovljena predmetna nepremičnina, nezakonitega izvora. Vse to je tožeča stranka v tožbi, v kateri je predlagala tudi začasno zavarovanje, navedla, kot ji nalaga drugi odstavek 27. člena ZOPNI.

14. Dokazno breme za izpodbitje domnev iz drugega odstavka 5. člena in iz 6. člena ZOPNI je na toženi stranki (tretji odstavek 27. člena ZOPNI). Za izpodbitje zakonske domneve je treba trditve izkazati s stopnjo prepričanja, ki je dosežena v primeru, ko je izključen vsak razumen dvom oziroma ko o resničnosti trditev ne bi dvomil noben razumen, v življenjskih zadevah izkušen človek.2 Ravno temu, da se da toženi stranki možnost izpodbiti zakonsko domnevo, je namenjen kontradiktorni pravdni postopek. Tudi v postopku zavarovanja je treba upoštevati, da je za izpodbitje zakonske domneve potreben visok dokazni standard. Višji dokazni standard je potreben že v postopku zavarovanja, kar pomeni, da mora tožena stranka izkazati svoje trditve z tako visoko stopnjo verjetnosti, da se vzbudi utemeljen dvom v trditve in dokaze tožeče stranke. Ob neizpodbijanih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, da prvi toženec, ki je (verjetno res) dejanski uporabnik predmetne nepremičnine in živi nadstandardno, čeprav je brez zaposlitve, pa še obsojen je bil zaradi kaznivega dejanja nedovoljene trgovine z drogami, kar vse kaže, da je razpolagal z denarjem nezakonitega izvora, je presoja izpodbijanega sklepa, da z verjetnostjo izkazano dejstvo, da je druga toženka ob razvezi zakonske zveze leta 1996 prejela nekaj več kot 1.000.000 USD in je ob nakupu nepremičnine v banki navedla, da denar izvira iz sporazuma o delitvi skupnega premoženja z bivšim možem, pretehta v korist tožene stranke, materialnopravno zmotna. Zgolj z verjetnostjo izkazan zakoniti vir sredstev drugo tožene stranke, ob neizpodbitih zaključkih prvostopenjskega sodišča, iz katerih izhaja, da je druga toženka verjetno razpolagala tudi z nezakonitimi sredstvi prvega toženca, ne izkazuje z zadostno stopnjo verjetnosti nakupa in obnove nepremičnine izključno z zakonitimi sredstvi, da bi bila odločitev o ugoditvi ugovoru materialnopravno pravilna. Še vedno je vsaj s stopnjo verjetnosti izkazano, da je sin lastnice nepremičnine, katere zaseg predlaga tožeča stranka, posloval z nezakonito pridobljenimi sredstvi. Namen postopka zavarovanja po ZOPNI pa je, kot pravilno opozarja pritožnica, prav v tem, da se omogoči zaseg z nezakonito pridobljenimi sredstvi pridobljenega premoženja.

15. Ker je glede na za razsojo o začasnem zavarovanju relevantna dejstva in zaključke prvostopenjskega sodišča izpodbijana odločitev materialno pravno zmotna, je višje sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP ugodilo pritožbi tožeče stranke in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovor druge toženke zoper izdano začasno odredbo zavrnilo. Na ostale navedbe pritožbe in odgovora na pritožbo ne bo odgovarjalo, ker za odločitev pritožbenega sodišča niso relevantne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Ker so stroški postopka zavarovanja del pravdnih stroškov (prvi odstavek 151. člena ZPP), o njih pa se odloča s končno odločbo (šesti odstavek 163. člena ZPP), je višje sodišče izrek o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

1 Gl. sklep VSL I Cp 3337/2016, kjer je to izrecno navedeno, izhaja pa to tudi iz sklepov VSL II Cp 1785/2015, I Cp 1033/2015, I Cp 790/2015, I Cpg 736/2019. 2 Gl. komentar J. Zobca v uvodu k 18. poglavju v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, izdala GV Založba v Ljubljani leta 2006.