Jedro

Stališča SEU se ne nanašajo neposredno na nacionalno zakonsko ureditev, ampak povedo, kako je treba razlagati evropsko pravo. Sodišče države članice je dolžno upoštevati tako oblikovano pravilo in z razlago domačega prava zagotoviti, da bo učinek skladen z evropskim pravom, kot ga je razložilo SEU.

Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni, da se na podlagi zatrjevanih pojasnil povprečen potrošnik (in torej tudi tožnica) ni mogel zavedati, da so valutna razmerja povsem nestabilna, da so nihanja lahko zelo visoka in da v dolgoročnem pogodbenem razmerju do tega lahko kadarkoli dejansko pride. Glede na to, da velika nihanja lahko privedejo do bistvenega zvišanja tako posameznih obrokov kot končne cene kredita, bi šele pojasnilo, ki bi tožnici predočilo realnost ti. črnega scenarija, zadostovalo za sklep, da se je tožnica mogla zavedati razsežnosti tveganj, povezanih s sklenitvijo pogodbe.

Kot je Vrhovno sodišče utemeljilo v (javno dostopni) sodbi II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025, vsebina dolžnega pojasnila (dolžnost razkritja bistvenih značilnosti pogodbe, ki so bila njej kot strokovnjakinji znana, kreditojemalcu kot potrošniku pa ne) korenini v načelu vestnosti in poštenja, ki ga je bila toženka dolžna spoštovati že ob sklenitvi obravnavane pogodbe.

V sodni praksi utrjeno je stališče, da je neopravljena ali pomanjkljivo opravljena pojasnilna dolžnost v neskladju z profesionalno skrbnostjo banke in pomeni ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (4. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot), kar vodi k presoji o nepoštenosti pogodbenega pogoja in ničnosti kreditne pogodbe.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Tožnica je s toženkino pravno prednico v letu 2007 sklenila kreditno pogodbo v višini 135.000 CHF z odplačilno dobo 240 mesecev in notarski zapis s sporazumom o hipotekarnem zavarovanju. S tožbo zahteva ugotovitev ničnosti kreditne in zastavne pogodbe, ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke in njen izbris ter plačilo 39.660,83 EUR. Hkrati je predlagala izdajo začasne odredbe z začasnim zadržanjem učinkovanja spornih pogodb.

2.Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 26. 2. 2024 izdalo predlagano začasno odredbo. Z izpodbijanim sklepom je zavrnilo toženkin ugovor zoper navedeni sklep.

3.Toženka v pritožbi zoper sklep uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni ter ugovoru ugodi in začasno odredbo razveljavi, podrejeno pa, naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

4.Tožnica ni odgovorila na pritožbo.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Odločitev o zavrnitvi toženkinega ugovora zoper izdano začasno odredbo temelji na presoji, (1) da je verjetno izkazano, da pojasnilna dolžnost ni bila opravljena v skladu z zahtevami profesionalne skrbnosti, kar pomeni, da je banka ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, da je sporni pogoj bistvena sestavina pogodbe in je zato pogodba nepoštena in posledično nična, (2) da tožnica še vedno odplačuje kredit in zato denarni zahtevek še ni zastaral, posledično pa je podan tudi pravni interes za ugotovitveni zahtevek, (3) da je tožnica toženki na podlagi sporne pogodbe plačala 39.294,85 EUR več, kot je prejela, in je zato verjetno izkazano, da je začasno zadržanje potrebno za zagotovitev polnega učinka končne odločbe o ničnosti (sodba SEU C-287/22), s čimer je v primeru neizdaje začasne odredbe verjetno izkazan nastanek težko nadomestljive škode.

7.Neutemeljeno je pritožbeno stališče o neuporabljivosti stališč iz sodbe SEU C-287/22, ker so bila zavzeta na podlagi poljske pravne ureditve, ki ni dopuščala vložitve predloga za izdajo začasne odredbe. To ne drži. Táko je bilo le stališče pretežne sodne prakse na Poljskem (ki je bila tudi v razlogih precej raznolika).

Sicer pa se stališča SEU ne nanašajo neposredno na nacionalno zakonsko ureditev, ampak povedo, kako je treba razlagati evropsko pravo. Sodišče države članice je dolžno upoštevati tako oblikovano pravilo in z razlago domačega prava zagotoviti, da bo učinek skladen z evropskim pravom, kot ga je razložilo SEU. Pravilno (in v sodni praksi utrjeno) je stališče, da besedilo 2. odst. 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) omogoča razlago, skladno z bistveno vsebino sodbe C-287/22.

8.Neutemeljeni so pritožbeni očitki o zmotnosti zaključka, da je tožničina terjatev verjetno izkazana. Drži, da je toženka v ugovoru zatrjevala, da sta A. A. in B. B. opozarjali komitente, da nihče ne more predvideti gibanja obrestne mere in deviznega tečaja, da ni mogoče napovedati mejnih deviznih tečajev in ne predvideti končnega donosa ali izgube oziroma ali bo kredit v CHF cenejši ali dražji od kredita v EUR in da lahko sprememba tečaja ali obrestne mere bistveno vplivata tako na spremembo obroka kot na odplačilo glavnice. Ne glede na to je pravilen zaključek v izpodbijanem sklepu, da iz njenih navedb ne izhaja, da je posebej opozorila na možnost drastične spremembe obveznosti in da se obveznost lahko spremeni do te mere, da bo postalo izpolnjevanje mesečnih obveznosti oteženo ali onemogočeno in je zato zelo verjetno, da so dana pojasnila ostala na abstraktni ravni. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni, da se na podlagi zatrjevanih pojasnil povprečen potrošnik (in torej tudi tožnica) ni mogel zavedati, da so valutna razmerja povsem nestabilna, da so nihanja lahko zelo visoka in da v dolgoročnem pogodbenem razmerju do tega lahko kadarkoli dejansko pride. Glede na to, da velika nihanja lahko privedejo do bistvenega zvišanja tako posameznih obrokov kot končne cene kredita, bi šele pojasnilo, ki bi tožnici predočilo realnost ti. črnega scenarija, zadostovalo za sklep, da se je tožnica mogla zavedati razsežnosti tveganj, povezanih s sklenitvijo pogodbe. Izvedba dokazov v zvezi s trditvami o obsegu danega pojasnila zato ni bilo potrebna in v pritožbi uveljavljeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

9.Ugotovitev v izpodbijanem sklepu, da iz stališč toženke o zadostnosti podanih pojasnil implicitno izhaja prelaganje toženkine odgovornosti na tožnico, je postranskega pomena za odločitev. Pritožbena polemika o njeni zmotnosti zato ne more vplivati na pravilnost sprejete odločitve.

10.Do drugačne odločitve ne more privesti niti pritožbeno sklicevanje na odločbi VSL II Cp 1740/2024 in II Cp 567/2025, v katerih naj bi bilo na podlagi bistveno enakih trditev ugotovljeno, da so njene ugovorne navedbe sklepčne in je zato sodišče prve stopnje dolžno izvesti (vsaj nekatere) predlagane dokaze. Pritožnica je zanemarila vsaj dve odločitvi pritožbenega sodišča, v katerih je bil sklep o zavrnitvi njenega ugovora v podobnih zadevah zavrnjen (II Cp 1820/2024 in II Cp 266/2025). Odstop od utrjene sodne prakse že zato ni izkazan. Sicer pa pritožbeno sodišče odloča na podlagi procesnega gradiva v posamezni zadevi.

11.Neutemeljeni so očitki o nedopustni retroaktivni uporabi zahtevanega standarda pojasnilne dolžnosti. Kot je Vrhovno sodišče utemeljilo v (javno dostopni) sodbi II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025, vsebina dolžnega pojasnila (dolžnost razkritja bistvenih značilnosti pogodbe, ki so bila njej kot strokovnjakinji znana, kreditojemalcu kot potrošniku pa ne) korenini v načelu vestnosti in poštenja, ki ga je bila toženka dolžna spoštovati že ob sklenitvi obravnavane pogodbe.

12.Neutemeljen je očitek o zmotni presoji, da verjetno izkazana neizpolnjena pojasnilna dolžnost ob sklepanju kreditne pogodbe v CHF utemeljuje ničnost pogodbe. V sodni praksi utrjeno je stališče, da je neopravljena ali pomanjkljivo opravljena pojasnilna dolžnost v neskladju z profesionalno skrbnostjo banke in pomeni ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (4. alineja 1. odst. 24. čl. ZVPot), kar vodi k presoji o nepoštenosti pogodbenega pogoja in ničnosti kreditne pogodbe. Očitki o pomanjkljivih razlogih v izpodbijanem sklepu in posledični kršitvi iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP so neutemeljeni.

13.Neutemeljena je tudi pritožbena polemika s stališčem v izpodbijanem sklepu, da povračilni zahtevki nastanejo šele z ugotovitvijo ničnosti pogodbe. Začasna odredba je bila izdana v zvezi z ugotovitvenim zahtevkom, za obstoj pravnega interesa za uveljavljanje ugotovitvenega zahtevka pa zadostuje ugotovitev, da tožnica še ni izpolnila obveznosti iz obravnavane kreditne pogodbe. Z odločitvijo o morebitni ničnosti pogodbe bo odpravljena negotovost o veljavnosti pravnega razmerja in obstoju njenih nadaljnjih obveznosti.

14.Razlogi v zvezi z verjetno izkazanostjo težko nadomestljive škode in nerelevantnostjo toženkinih navedb v zvezi s predpostavkama tehtanja neugodnih posledic in reverzibilnosti, podani v izpodbijanem sklepu, so pravilni in popolni. Gre za enotna in že mnogokrat ponovljena in obrazložena stališča v odločbah pritožbenega sodišča, s katerimi je toženka seznanjena. Ponoven izčrpnejši odgovor zato ni potreben.

15.Neutemeljeni so tudi očitki o nekonkretiziranih navedbah in prešibkih dokaznih predlogih tožnice. Ni izkazano, da bi sodišče prekoračilo trditveno podlago oz. kršilo razpravno načelo. V gornjih razlogih pa je pritožbeno sodišče že zavrnilo očitke o zmotni presoji glede obstoja predpostavk za izdajo začasne odredbe. Argument o pomenu narave spora za odločitev v zadevi ni v nasprotju z zahtevo po enakopravnem obravnavanju strank v postopku. Je sestavni del pravilno argumentiranega stališča o vplivu Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah na razlago določb ZIZ.

16.Po presoji, da niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

17.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na ugotovitvi, da postopek še ni končan.

-------------------------------

1Glej 20. točko obrazložitve navedene sodbe.

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.