Jedro

Ugotovitev, kakšna je bila vsebina storilčeve zavesti in volje v trenutku izvršitve kaznivega dejanja, je ugotovitev dejanske narave in kot taka ne more biti predmet izpodbijanja z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Obsojeni K. U. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Trbovljah spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Sodišče je obsojenemu izreklo pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, v kateri mu je določilo kazen zapora šestih mesecev, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja, ter mu odredilo navodilo prepovedi približevanja oškodovancu J. R. na razdaljo manjšo od 100 metrov za dobo treh let, oprostilo pa ga je plačila stroškov postopka. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbo državne tožilke, pritožbi zagovornice obdolženega pa je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da je prepoved približevanja v okviru navodil pri varstvenem nadzorstvu znižalo na šest mesecev.

2. Zoper sodbo sodišča prve in druge stopnje je zagovornica obsojenega vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi zmotne uporabe kazenskega zakonika in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter predlagala, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojencu izreče oprostilno sodbo ter mu prizna povračilo stroškov zagovornice za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno. Navaja, da izrek sodbe vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja nasilništva, medtem ko v ugotovljeno dejansko stanje Vrhovno sodišče ne more posegati. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca sodišči prve in druge stopnje tudi nista zagrešili kršitev postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj so navedbe izvedenca pravilno upoštevane in navedene v obeh sodbah, sodbi pa imata tudi vse razloge o odločilnih dejstvih.

4. Odgovor Vrhovnega državnega tožilstva je bil vročen obsojencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Glede na vsebino zahteve je potrebno uvodoma pojasniti, da je Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP), in ne presoja pravilnosti zaključkov sodišča prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev.

6. Obsojenčeva zagovornica v zahtevi izraža nestrinjanje z ugotovitvijo obstoja obsojenčevega naklepa, ki naj bi bil izključen, med drugim zaradi afektivnega stanja. Naklep je temeljna oblika in element krivde, ki je podan, kadar se storilec zaveda svojega dejanja in ga hoče storiti, pa tudi, kadar se zaveda, da lahko zaradi njegovega ravnanja nastane prepovedana posledica, pa privoli, da takšna posledica nastane. Vrhovno sodišče poudarja, da je ugotovitev, kakšna je bila vsebina storilčeve zavesti in volje v trenutku izvršitve kaznivega dejanja, ugotovitev dejanske narave in kot taka ne more biti predmet izpodbijanja z zahtevo za varstvo zakonitosti. Navedeno velja tudi glede izpodbijanja prištevnosti. Vpliv duševne motnje ali manjrazvitosti na voljne in razumske sposobnosti storilca sodi na področje ugotavljanja empiričnih prvin kaznivega dejanja, torej v sfero pravilne ugotovitve dejanskega stanja. Slednje je sodišče prve stopnje ugotavljalo s pomočjo izvedenca psihiatrične stroke ter ugotovilo, da se je storilec v času izvršitve kaznivega dejanja nahajal v stanju močne razdraženosti oziroma afekta, zaradi česar je bila njegova zmožnost razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana. Na podlagi navedenega je sodišče napravilo pravilen materialnopravni zaključek, da prištevnost storilca ni bila izključena, pač pa bistveno zmanjšana, zato je njegova krivda podana. Prištevnost in oblika krivde (naklep, malomarnost) sta različni, med seboj neodvisni sestavini krivde, zato bistveno zmanjšana prištevnost v smislu tretjega odstavka 29. člena KZ-1 ne izključuje naklepa po 25. členu KZ-1 (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 69/2008).

7. Prav tako neutemeljene so navedbe zagovornice, da je obsojenčev naklep izključen, saj obsojenec ni imel namena oškodovanca poškodovati, pač pa je dejanje izvršil zato, da bi ga oškodovanec upošteval in poslušal ter da bi se lahko z njim pogovoril. Medtem ko je obstoj naklepa povezan z vprašanjem subjektivnega odnosa storilca do dejanja, ki izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja, gre pri namenu oziroma motivu za vprašanje zavestne usmerjenosti k cilju, ki ga storilec zasleduje z izvršitvijo kaznivega dejanja in ki je sicer lahko identičen s prepovedano posledico, praviloma pa seže onkraj biti inkriminacije (storilec s povzročitvijo posledice iz zakonskega opisa kaznivega dejanja namerava uresničiti drugo, bolj oddaljeno posledico). Motiv, ki ga v zahtevi opisuje zagovornica, tako ne izključuje obsojenčevega naklepa, pač pa lahko njegov obstoj le potrjuje, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje (5. stran sodbe). Ker pri kaznivem dejanju nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1 specifičen namen storilca tudi ni konstitutiven ali kvalifikatoren znak kaznivega dejanja (ti. dolus coloratus), je z vidika pravilne materialnopravne presoje povsem odveč razpravljati o tem, s kakšnim motivom je obsojenec očitano kaznivo dejanje izvršil. 8. Vlagateljica nadalje navaja, da bi sodišče prve stopnje dejanje moralo kvalificirati kot kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe in ne kot kaznivo dejanje nasilništva, saj obsojenec oškodovanca ni spravljal v podrejen položaj. Vrhovno sodišče ugotavlja, da dejstveni opis v izreku sodbe vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1, kolikor pa zagovornica trdi, da je bil oškodovanec fizično močnejši in večji od obsojenca ter da je obsojenec oškodovanca udaril samo dvakrat, s tem izraža nestrinjanje z dejanskim stanjem, ugotovljenim v pravnomočni sodbi.

9. Neutemeljene pa so tudi navedbe zagovornice, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka iz 11. točke prvega odstavka 370. člena ZKP, saj naj bi bilo o odločilnih dejstvih podano precejšnje nasprotje o tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov in med samimi temi listinami in zapisniki (ti. protispisnost). Navedene kršitve zagovornica v nadaljevanju zahteve ne konkretizira, pač pa navaja, da je sodišče prve stopnje določenim dejstvom dalo premajhen poudarek, s čimer ponovno nakazuje na zmotno ugotovljeno dejansko stanje in s tem uveljavlja razlog, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti.

C.

10. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, v pretežnem delu pa je zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Obsojenec je, po podatkih, ki izhajajo iz sodbe sodišča prve stopnje, brez zaposlitve in premoženja, zato ga je Vrhovno sodišče na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.