Jedro

Tožnik je odpotoval na teritorij države, ki je bila v vojni in bi moral računati z možnostjo, da se na delo ne bo mogel vrniti pravočasno. Zato je treba šteti, da je izostal z dela neopravičeno.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku. Razveljavilo je sklepa pristojnih organov toženca, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje, vzpostavilo delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi ter odločilo, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Sodišče druge stopnje je na pritožbo toženca odločbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožnikov zahtevek glede prenehanja delovnega razmerja zavrnilo, vzdržalo pa je v veljavi izrek o stroških postopka. Odločilo je tudi, da trpi pritožnik svoje stroške pritožbenega postopka.

Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je vložil tožnik pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, na podlagi 6. točke prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 14/90, 5/91). Predlagal je, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi tako, da spremeni izpodbijano odločbo, zavrne pritožbo toženca, potrdi odločbo sodišča prve stopnje in naloži tožencu plačilo tožnikovih stroškov postopka. Med drugim je navajal, da je imel namen, da se pravočasno vrne k tožencu na delo, da je bil s silo zadržan, ko se je vračal na delo, kar je potrdil tudi voznik avtobusa, ki so ga ustavili oboroženi neznanci, da je ta avtobus vozil na isti relaciji od leta 1991 do konca leta 1993, da okrožnice o prepovedi potovanj v Bosno toženec ni izdal in da ni bil navzoč, ko naj bi šef potniškega prometa delavcem govoril o tem, da so odhodi delavcev v Bosno omejeni. Za sklep o prenehanju delovnega razmerja ni bilo pravne podlage tudi glede na Konvenciji številka 158 in 166 Mednarodne organizacije dela, kjer je določeno, da lahko delavcu delovno razmerje preneha le, če obstaja veljaven razlog za to, vezan za sposobnost ali obnašanje delavca. Takega razloga v obravnavani zadevi ni bilo.

Revizija je bila v skladu z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencu, ki na revizijo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

ZPP v 386. členu določa, da preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Kršitve navedene točke 354. člena ZPP revizijsko sodišče pri preizkusu izpodbijane odločbe ni ugotovilo.

Sodišče druge stopnje je tudi pravilno uporabilo določilo 6. točke prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR- Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) in je svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Tožnik je očitno res izostal z dela zaradi neurejenih razmerj v Bosni in Hercegovini, vendar te razmere ne morejo vplivati na dejstvo, da obstajajo razlogi za prenehanje delovnega razmerja po omenjenem zakonskem določilu. Delavec kot delodajalec sta dolžna spoštovati pravice in obveznosti, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Tožnik je po lastni presoji odšel v Bosno, kjer so v tem času že obstajale vojne razmere. Toženec mu je le odobril dopust, ni pa ga tja napotil. Delavčeva dolžnost je, da redno hodi na delo in če na delo ni mogel priti zaradi razmer, ki so že obstajale v državi, kamor je odšel, in jih je mogel predvideti, je z dela izostal neopravičeno. Za drugačno razlago omenjenega zakonskega določila tudi ni pravne podlage v obeh omenjenih konvencijah mednarodne organizacije dela, saj je razlog za prenehanje delovnega razmerja v zvezi s sposobnostjo in obnašanjem tožnika, ki je moral upoštevati možnost, da se na delo ne bo mogel pravočasno vrniti.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).