Jedro

Sodišče prve stopnje je zaslišalo pričo A. P. in njegovo izpovedbo ocenilo kot neverodostojno. Na podlagi presoje te izpovedbe je sodišče odločilo, da se nadaljnji predlagani dokazi ne izvedejo, ker je ocenilo, da zaslišanje prič, ki jih je predlagal zagovornik, ne bi spremenilo dokazne ocene sodišča, ne glede na to, kaj bi priče izpovedovale. Tako je vnaprej ocenilo izvedbo dokaza kot popolnoma neuspešnega z vnaprejšnjo dokazno oceno verodostojnosti izpovedb prič. Sodišče, ker ni dopustilo zaslišanja predlaganih prič, tudi ni na enak način obravnavalo prič obtožbe in obrambe. S takšnim ravnanjem pa je kršilo obsojenčevo pravico do obrambe na glavni obravnavi, ki jo ima po 29. členu Ustave Republike Slovenije.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega V. J. se ugodi ter se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 28. 6. 2013 obsojenega V. J. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 133. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Določilo mu je kazni tri in pet mesecev zapora ter nato po določbah o steku izreklo enotno kazen šest mesecev zapora. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso. Višje sodišče v Mariboru je zavrnilo pritožbo zagovornika obsojenca kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal naj zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal Vrhovnemu sodišču, naj zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno, saj kršitev zakona po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP ni podana in ni izkazana kršitev obsojenčeve pravice do obrambe po 29. členu Ustave Republike Slovenije.

4. O odgovoru državnega tožilca se je zagovornik pisno izjavil. 5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve odločb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

6. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo izvedbo dokazov, ki jih je predlagal na narokih za glavno obravnavo dne 15. 5. in 28. 6. 2013. Sodišče je tako zavrnilo predloga, da se zaradi razjasnitve dejanskega stanja in presoje obsojenčevega zagovora zaslišijo kot priče G. H., Z. A., D. M., T. Č., S. B. in J. K., prav tako pa je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče, policista F. P. v zvezi s postopkom prepoznave opravljene na policiji. Zagovornik se ne strinja z argumentacijo sodišč prve in druge stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje odločilo, da na glavni obravnavi dne 28. 6. 2013 prič H., A. in M. ne zasliši, ker na glavno obravnavo niso pristopile. Navaja pa tudi, da je prvostopenjsko sodišče prejudiciralo, da ob neposrednem zaslišanju navedenih prič ne bi izvedelo ničesar pomembnega, česar bi že ne izvedelo ob zaslišanju prič, ki jih je predlagal državni tožilec. Meni, da je bilo na takšen način kršeno tudi načelo kontradiktornosti, ker je sodišče slišalo le eno stran. Ker obdolženi ni mogel zaslišati in se soočiti s pričami, ki bi lahko izpovedovale o bistvenih okoliščinah, ki bi ga razbremenile, mu je bila kršena pravica do učinkovite obrambe.

7. Zagovornik je na glavni obravnavi dne 15. 5. 2013 podal dokazni predlog, da sodišče zasliši kot priče G. H., Z. A., D. M. in A. P., z obrazložitvijo, da so bile te priče na kraju dejanja. Predlagal je tudi zaslišanje policista F. P. o tem, kako je potekal postopek prepoznave na policiji. Sodišče je predlog za zaslišanje priče F. P. zavrnilo, ugodilo pa je dokaznemu predlogu, da se zasliši ostale predlagane priče. Na glavno obravnavo dne 28. 6. 2013 je prišla priča A. P., ki jo je sodišče zaslišalo. Priče H., A. in M. na glavno obravnavo niso prišle. Na obravnavi dne 28. 6. 2013 je zagovornik predlagal še zaslišanje prič Č., B. in K. Sodišče pa je prejelo sklep, da se dokazni predlogi zagovornika za zaslišanje vseh predlaganih prič zavrnejo ter spremenilo svoj dokazni sklep z obravnave dne 15. 5. 2013. 8. Sodišče sicer lahko med dokaznim postopkom, na podlagi drugačne dejanske podlage (to je po izvedbi drugih dokazov), ali pa tudi na podlagi spremenjene presoje o pomembnosti izvedbe določenega dokaza za pravilno razsojo, odločitev o tem, da bo izvedlo nek dokaz spremeni in zavrne izvedbo predlaganega dokaza, če oceni, da ta dokaz ni pravnorelevanten ter pomemben za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja, vendar pa zagovornik utemeljeno uveljavlja, da je sodišče utemeljilo zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje prič G. H., Z. A. in D. M., z vnaprejšnjo dokazno oceno. Sodišče prve stopnje je v sodbi, čemur je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, ocenilo, da je izvedba dokaza z zaslišanjem teh prič nepotrebna, za zanesljivo odločitev o predmetu obtožbe, ker izpovedbe teh prič na presojo ne bi vplivale, tudi če bi potrdile obdolženčev zagovor. Odločitev je sodišče prve stopnje sprejelo po zaslišanju priče A. P. V sodbi je njegovo izpovedbo ocenilo kot neverodostojno. Na podlagi presoje te izpovedbe je sodišče v sodbi navedlo tudi, „da relevantnost izpovedbe zaslišanja predlaganih prič za dodatno razjasnitev dejanskega stanja, ko je sodišče kot neverodostojno presodilo že izpovedbo priče A. P., tako ni obstajala. Zato je sodišče po zaslišanju A. P. odločilo, da se predlagani dokazi ne izvedejo.“ Sodišče prve stopnje je tako ocenilo, da zaslišanje prič, ki jih je predlagal zagovornik, ne bi spremenilo dokazne ocene sodišča. Presodilo je, da predlagani dokaz, da se zaslišijo navedene priče, v nobenem primeru ne more biti uspešen, ne glede na to, kaj bi priče izpovedovale in da tako tudi ne more potrditi obsojenčevega zagovora, v katerem je trdil, da na kraju dejanja ni bil navzoč. Ko ni dopustilo zaslišanja razbremenilnih prič, kar pravilno poudarja zagovornik, je vnaprej ocenilo izvedbo dokaza kot popolnoma neuspešnega z vnaprejšnjo dokazno oceno verodostojnosti izpovedb prič. Zagovornik ima tudi prav, da sodišče prve stopnje, ker ni dopustilo zaslišanja navedenih prič, ni na enak način obravnavalo prič obtožbe in obrambe. S takšnim ravnanjem pa je kršilo obsojenčevo pravico do obrambe na glavni obravnavi, ki jo ima po 29. členu Ustave Republike Slovenije. Kršitev predstavlja kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe.

9. Zagovornik z navedbami, da je sodišče zavrnilo tudi dokazni predlog za zaslišanje še ostalih predlaganih prič (F. P., T. Č., S. B. in J. K.) kršitve pravice do obrambe v zahtevi za varstvo zakonitosti ne uveljavlja. V zvezi z zavrnitvijo teh dokazov zatrjuje le, da je podobno kršitev, kot je bila uveljavljena v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje prič H., A. in M., sodišče storilo tudi z zavrnitvijo ostalih dokaznih predlogov obrambe na narokih dne 15. 5. 2013 in 28. 6. 2013. Pojasnjuje, da se je z imeni prič, katerih zaslišanje je obramba predlagala na obravnavi dne 28. 6. 2013, zagovornik seznanil šele na tej obravnavi po zaslišanju priče A. P. S citiranimi navedbami zagovornik ni obrazložil kršitve pravice do obrambe, ki jo zatrjuje, zato Vrhovno sodišče teh navedb ni moglo preizkusiti. Ker sta bili sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavljeni, bo zagovornik v ponovljenem postopku lahko ponovno predlagal zaslišanje navedenih prič.

10. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zagovornik v zahtevi utemeljeno uveljavlja kršitev zakona po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, zato je na podlagi določbe prvega odstavka 426. člena ZKP izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.