Jedro

Tožnica ni zmogla dokaznega bremena zatrjevane nestrokovnosti imenovanih sodnih izvedencev, kar je nosilni očitek pritožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca št. ... z dne 6. 5. 2021 in št. ... z dne 12. 4. 2021 v delu, da je tožnica od 22. 4. 2021 do 14. 5. 2021 zmožna za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno in ugotovitev, da je tožnica od 22. 4. 2021 do 14. 6. 2021 začasno nezmožna za delo zaradi bolezni.

2. Tožnica je zoper sodbo vložila pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče je v izpodbijani sodbi napačno opredelilo tožničino zaposlitev „vodja marketinga“ v spornem obdobju, saj to delo opravlja šele od 1. 9. 2021. V spornem obdobju od 22. 4. 2021 do 14. 6. 2021 je bila zaposlena v A. d. d. kot „produktni vodja“. Njeno delo je vključevalo 30 % obiskov kupcev, osebni stik s kupci in dobavitelji v podjetju ter stik s kupci po telefonu. Delala je v pisarni s tremi sodelavci. Sodišče je zanemarilo izjavo, ki jo je podal takratni delodajalec A. d. d., da po njihovi oceni zaradi zdravstvenega stanja ni sposobna opravljati svojega dela (v omenjenem obdobju je bila na sestanku v A., kjer so se lahko osebno prepričali o simptomih in zdravstvenem stanju, zaradi česar ima njihova izjava veliko večjo težo kot mnenje nekoga, ki je v spornem obdobju osebno ni videl). Izključitev te izjave kaže na pristranskost sodišča pri odločanju. Nepravilno je sklicevanje sodišča na subjektivne izjave izvedenca B. B. o tožničini diagnozi in ignoranca do objektivnih znanstvenih ugotovitev iz znanstvenih člankov, ki so diametralno nasprotne od ugotovitev izvedenca B. B. Sodba temelji na zavajajočih navedbah izvedenca C. C., ki skuša predstaviti tožničino bolezen v spornem obdobju kot akutno. Tožničina bolezen je evidentno kronična, saj so se isti znaki oziroma simptomi pojavljali že več kot dve leti pred spornim obdobjem in jih je med januarjem 2019 in aprilom 2021 obravnavalo in zdravilo osem specialistov. Kronično vnetno bolezen so poleg pregledov pri specialistih in osebni zdravnici, potrdili tudi biokemijski testi in radiogram pljuč. Izvedenec C. C. kot zdravnik pozna razliko med kronično vnetno boleznijo in akutno vnetno boleznijo, zato so njegove izjave namerno zavajanje sodišča. Toženec je predhodno večkrat potrdil bolniški stalež z začasno nesposobnostjo za delo za isto bolezen z istimi simptomi. Kontinuiteta fizičnih znakov bolezni se lahko dokazuje s fotografijami, pregledi pri zdravnikih, obstoj kronične bolezni potrjujejo tudi druge preiskave (biokemijske in rentgen). Izvedencu C. C. je predložila fotografije fizičnih simptomov bolezni iz spornega obdobja (rumeno zelene izpljunke in smrklje, rdečine na koži, razjede na koži na različnih delih telesa, pordelo in otečeno koleno, vnetje beloočnice levega očesa). Tudi laiku je jasno, da ti očitni fizični znaki prikazujejo večorgansko bolezen. Kljub temu, da je izvedenec C. C. videl te fotografije je izjavil, da ne ve, kakšni so bili tožničini simptomi v tem obdobju. Zaradi slednjega ni upravičen presojati njenega zdravstvenega stanja in je njegova ocena delovne sposobnosti napačna. Citirani znanstveni članki se nanašajo na tožničino diagnozo, mnenje delodajalca, pri katerem je bila na sestanku in na njeno sposobnost za delo. Sodišče ugotavlja, da sama diagnoza ni stvar sodne obravnave, kljub temu pa se sklicuje na navedbe sodnih izvedencev o diagnozi. Zato se naj ugibanje o tožničini diagnozi izloči iz nadaljnjega procesa dokazovanja. Vsa navajanja izvedenca B. B. o boreliozi so pomanjkljiva ali napačna, kar je dokazala v svojem odgovoru na izvedensko mnenje. Sodišče in izvedenec B. B. očitno ne sprejemata navajanja znanstvenih člankov, ki izpodbijajo njegove trditve. Dognanje vzroka tožničine bolezni za ta primer ni bistveno, je pa še en dokaz pristranskosti sodišča, saj je iz procesa dokazovanja izločilo objektivne izsledke znanstvenih raziskav ter se oprlo na subjektivne izjave sodnega izvedenca in njegovega prepričanja, ki je z novejšimi znanstvenimi raziskavami izpodbito. Izvedenec C. C. zavaja z izjavo o negativnih laboratorijskih testih in slikovnih preiskavah. Zdravniki specialisti so ji predpisali terapijo za simptome, kar samo po sebi potrjuje obstoj simptomov bolezni in potrebo po njihovem zdravljenju. Sodni izvedenec s trditvami o nedokazanih kroničnih simptomih in boleznih poskuša sramotno diskreditirati vse kolege specialiste in izvide. Vsi specialisti so ugotovili obstoj kroničnih vnetnih simptomov, ki so bili razlog obravnave pri njih. Infektologa sta ji predpisala najmočnejša protibolečinska zdravila. Tožničini kronični vnetni simptomi so v celoti izginili po treh letih in pol neprekinjene ciklične antiborelijske terapije. Trajanje njenih simptomov je evidentno in po definiciji ustreza kronični bolezni, čemur je treba prilagoditi diagnostiko. Ni čudno, da tožnica ni imela povečanih biokemijskih parametrov, ki kažejo na akutno bakterijsko bolezen. Imela je pozitivne biokemijske teste za kronično bolezen in rentgensko sliko, ki je pokazala kronične spremembe parenhima pljuč. Kontinuiteto istih simptomov lahko dokaže s pregledi pri zdravnikih, fotografijami simptomov ter ostalimi preiskavami. Za kronična vnetja se uporabljajo drugačni biokemijski testi kot za akutna. Svoje mnenje sodni izvedenec utemeljuje z biokemijskimi testi za akutno mnenje iz avgusta 2019 s testi, ki so bili izvedeni 20 mesecev pred spornim obdobjem (april 2021), kar je absurd, saj je akutno obolenje nenadno in kratkotrajno. Izvajanje izvedenca C. C., ki temelji na testih za akutne parametre nima dokazne teže. Pri tožnici gre za kronično bakterijsko okužbo, ki je dokazana s posrednimi in neposrednimi dokazi. Ni dokazano, katera bakterija je povzročila kronično okužbo in posledično vnetje več organskih sistemov, je pa dokazan bakterijski vzrok bolezni in ne avtoimunski. Trditev sodnega izvedenca, da je bila pri tožnici v spornem obdobju opravljena anamneza in sklepanje, da anamneza ni absolutna kontraindikacija za delo, je zavajanje. Pri tožnici je anamneza manjkala. Objektivni dokazi, ki jih je predložila tožnica imajo bistveno višjo epistemološko vrednost kot subjektivna anamneza. Dejansko spadajo objektivni podatki o fizičnih simptomih na fotografijah pod pregled, saj bi zdravnik, ki bi jo pregledal, zaznal točno take, kot so na fotografijah. Toženec bi lažje ocenil tožničino delovno sposobnost, če bi jo poklical na osebni pregled. Sodni izvedenec očitno ne ve, da imajo fizični simptomi, ki jih zazna zdravnik pri pacientu, izjemno diagnostično vrednost in so temelj vsake diagnoze. Dokaz, da se ocena zagona vnetja pri kroničnih pljučnih boleznih izvaja na osnovi barve izpljunka, je navedla v dopisu sodišču, ki ga je sodišče ignoriralo in izločilo iz dokaznega gradiva kot tudi druge dokaze. Sodišče se je pristransko odločilo, da objektivnih dokazov ne bo upoštevalo. Tožničini fizični znaki bolezni so dokumentirani s fotografijami – objektivno metodo. Toženec je predhodno že dlje časa potrjeval bolniški stalež za iste simptome kot jih je imela v obdobju, ki je predmet spora, kar je nelogična kontradikcija samemu sebi. Toženec je doživel kognitivno disonanco in izdal odločbo, da je z enakimi simptomi nenadoma sposobna za delo, kar je potrdil sodni izvedenec C. C., saj zdravnik z normalnimi moralnimi vrednotami pacienta z očitnim vnetjem več organskih sistemov ne bi proglasil za delazmožnega.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in razlogovanjem sodišča prve stopnje. Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja.

5. V pritožbeni obravnavi ostaja sporno obdobje in obseg začasne nezmožnosti za delo v obdobju od 22. 4. 2021 do 14. 6. 2021. Tožnica v pritožbi vztraja, da je bila v predhodno navedenem obdobju popolnoma nezmožna za delo.

6. Sodišče je za ugotovitev odločilnega dejstva1 pridobilo izvedensko mnenje izvedenskega organa in njegovo dopolnitev, kjer je bil kot specialist imenovan infektolog B. B. Zaradi tožničinih vztrajajočih pripomb je pridobilo še mnenje sodnega izvedenca medicine dela, prometa in športa C. C., ki ga je dodatno še zaslišalo. Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da upoštevajoč objektivno sprejemljive in argumentirane ugotovitve izvedencev, sodišče ni imelo podlage za priznanje popolne začasne nezmožnosti za delo v obdobju od 22. 4. 2021 do 14. 6. 2021. Sodišče je svojo dokazno oceno oprlo na ugotovitve imenovanih sodnih izvedencev s področja tožničinih zdravstvenih težav ter nenazadnje tudi na predloženo dokumentacijo s strani tožnice, ki jo je tudi zaslišalo.2 Opredelilo se je do vseh nosilnih naziranj tožnice, ki niso očitno neutemeljena in nerelevantna.

7. Ni podano zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker naj bi sodišče nekritično sledilo ugotovitvam imenovanega sodnega izvedenca infektologa in sodnega izvedenca s področja MDPŠ, ki sta po tožničini oceni nestrokovna. Slednje je tožnica neuspešno poskušala dokazati s sklicevanjem na znanstvene članke in ugotovitve lečečega specialista, do česar sta se sodna izvedenca opredelila. Sodišče je sledilo izvedencema, saj sta trditve tožnice prepričljivo ovrgla.3 Sodni izvedenci so bili v sodnem postopku imenovani kot strokovnjaki področja, ki so po predpisanem postopku pridobili licenco oziroma vsa potrebna znanja, da so upravičeni sodelovati v sporih kot strokovnjaki posameznega področja. Svoja mnenja so podali na podlagi objektiviziranih ugotovitev zdravstvenega stanja izkazanih z medicinskimi izvidi v skladu s pravili medicinske znanosti, stroke, izkušenj ter doktrino, kar je razvidno iz izvedenskega mnenja izvedenskega organa (B. B.) z dne 23.11.2023 in njegove dopolnitve z dne 17.1.2022 ter sodnega izvedenca C. C. z dne 3.8.2023 in ustne dopolnitve dne 13.12.2022. Tožnica tako ni zmogla dokaznega bremena zatrjevane nestrokovnosti imenovanih sodnih izvedencev, kar je nosilni očitek pritožbe.

8. Neutemeljen mora ostati tudi pritožbeni očitek, da je sodišče zgolj sledilo oceni izvedenskega organa in sodnega izvedenca, ki nista upoštevala izvidov lečečih specialistov, ne znanstvenih izsledkov, ki jih je navajala tožnica. Pritožbeno sodišče ne ugotavlja nasprotij med ugotovitvami sodnih izvedencev in lečečih specialistov, kar bi zahtevalo nadaljnjo presojo tožničine delazmožnosti. V 8. točki sodbe je razvidna ustrezna objektivizacija nosilnih razlogov mnenja sodnega izvedenca infektologa in medicine dela, prometa in športa, ki omogoča njihov preizkus. Sodni izvedenec C. C. je ustrezno opozoril na različni vlogi lečečega specialista4 in sodnega izvedenca. Izvedenca sta bila imenovana za uravnoteženje subjektivnosti drugih dokazov, kar daje izvedenskemu mnenju posebno dokazno vrednost. Dokazna vrednost izvedenskega mnenja je zato večja kot parcialne ugotovitve lečečih specialistov in subjektivne zaznave zavarovancev. Tožničina trditev, da so dokazi, ki jih je tožnica predložila, objektivni in imajo zato bistveno večjo težo v procesu dokazovanja kot subjektivna izpoved sodnega izvedenca je zmotna.

9. Neupošteven mora ostati pritožbeni očitek, da je sodišče napačno presojalo tožničino zdravstveno zmožnost glede na (ne)aktualno zaposlitev.5 Zaslišana tožnica je opisala svoje zdravstvene težave, kje dela in kakšno delo opravlja ( l. št. 17).6 Ne glede na tožničino izpoved, se je zaslišani sodni izvedenec C. C. argumentirano opredelil do tega očitka že v izvedenskem mnenju,7 saj je pojasnil, da je presojal tožničino zdravstveno zmožnost upoštevajoč delovne obremenitve, ki jih je tožnica navedla ob osebnem pregledu pri sodnem izvedencu. Pri presoji je bilo tako upoštevano tožničino delo, kot ga je opisala tožnica, ko je pojasnila, da je na delovnem mestu v A., ki ga je kasneje zamenjala (D.), opravljala dela tržnika (70 % pisarniškega dela z računalniškim delom in 30 % dela pri strankah).8

10. Neutemeljeno mora ostati tudi obširno pritožničino opisovanje simptomov oziroma diagnoz ter predpisanih zdravil s strani lečečih specialistov. Vse, kar pritožnica navaja v pritožbi, je bilo povzeto in upoštevano pri podaji izvedenskega mnenja o tožničini začasni nezmožnosti za delo. Ocena začasne nezmožnosti ni zgolj seštevek diagnoz, zato pravilnost in vzroki diagnoz posameznih bolezni, brez umestitve v ustrezno vsebino, ne morejo biti predmet tega spora. Spor ne more biti namenjen razpravi sodišča s tožnico glede vrednosti posameznih biokemijskih testov in osnovnih pojmov medicine. Gre za strokovna vprašanja, na katera sta prepričljivo odgovorila že oba sodna izvedenca.

11. Ugotovitvi obeh sodnih izvedencev, da pri tožnici v spornem obdobju ni bilo izkazano takšno virusno ali bakterijsko stanje, ki bi ji onemogočalo opravljanje dela sta skladni in strokovno obrazloženi.9 Na to ne more vplivati tožničino vztrajanje, da je napačna opredelitev sodnega izvedenca C. C., da je tožničina bolezen v relevantnem obdobju akutna. Nenazadnje je bilo pojasnjeno, da gre pri navajanju simptomov, kot sta glavobol in utrujenost, za nemerljive dejavnike, ki ob odsotnosti laboratorijskih in drugih kazalnikov vnetja pri tožničinem delovnem mestu ne predstavljajo kontraindikacije za opravljanje dela. Pri tem sodišče ni zanemarilo tožničine izpovedbe, ki glede na objektivno preverljive podatke, na katere sta izvedenca oprla mnenji, ni uspela vzpostaviti dvoma v pravilnost teh mnenj.10

12. Iz vseh predhodno navedenih razlogov in ko niti preostala pritožbena izvajanja, ki za pritožbeno rešitev zadeve niso pravno pomembna ne morejo vplivati na drugačno odločitev, je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje.

1 Tožničina zmožnost opravljati svoje delo, upoštevajoč zdravstveno stanje v obdobju od 22. 4. 2021 do 14. 6. 2021. 2 Iz dokaznega sklepa je razvidno, da je sodišče vpogledalo, preučilo in dokazno ocenilo dokumentacijo v listinah sodnega spisa s prilogami (A1 do A11, B1, C1), celoten upravni spis tožnice, kamor nenazadnje spadajo tudi predložene fotografije in dokumentacija tožnice. 3 8 . točka obrazložitve sodbe. 4 Ugotavljanje klinične slike zavarovanca iz njihovega področja in usmerjenost k interesu pacienta. Običajno lečeči specialist nima vpogleda v celotno zdravstveno dokumentacijo zavarovanca, ki izkazuje njegove zdravstvene težave, niti ne pozna zahtev delovnega mesta, ki ga zavarovanec opravlja. 5 Saj kot „vodja marketinga“ v D. (kjer dela izključno na daljavo šele od 1. 9. 2021), v spornem obdobju pa je bila zaposlena v A. d. d. kot „produktni vodja“, kjer je delala tudi na terenu. 6 Da dela kot vodja marketinga, da je delo računalniško, da komunikacija poteka po e-mailu in telefonu. 7 Ki ga je tožnica podala tudi tekom sodnega postopka. 8 Zapisnik naroka za glavno obravnavo z dne 13.12.2022 (l.št. 96 in 97). 9 Ki sta podani upoštevajoč ugotovitve lečečih specialistov, na katere se sklicuje tožnica in zdravstveno dokumentacijo iz tožničinega zdravstvenega kartona. 10 Tožnica ne soglaša niti s podanim predlogom s strani nadomestne zdravnice, ki naj bi tudi napačno zaznala tožničino zdravstveno stanje.