Jedro

Sprememba obtožnice ne sme okrniti obdolženčeve pravice do obrambe: natančno in določno mora biti obveščen o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah obtožbe in imeti primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe.

Mnenje izvedenca je dokaz, glede katerega, kot za ostale dokaze, velja načelo proste presoje dokazov. Zato sodišče kljub temu, da nima strokovnega znanja, tudi izvid in mnenje izvedenca presoja z vidika njegove popolnosti, logičnosti in prepričljivosti.

Izrek

Pritožba zagovornice obtoženega J.U. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča druge stopnje.

Obtoženi J.U. se oprosti povrnitve stroškov tega pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 25.4.2007, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 25.9.2007, je bil obtoženi J.U. spoznan za krivega kaznivega dejanja umora po 1. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 127. člena KZ (točka 1. izreka) ter poskusa kaznivega dejanja umora po 1. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 127. člena in 22. členom KZ (točka 2.). Za posamezno dejanje mu je sodišče določilo kazni po trideset let zapora in zatem po 1. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen trideset let zapora, pri kateri je upoštevalo: obe določeni kazni trideset let zapora v tej zadevi, kazen štiri mesece zapora (po sodbi Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah z dne 19.6.2006, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 19.9.2006) ter kazen sedem mesecev zapora iz pogojne sodbe, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Krškem z dne 2.12.2005, ki jo je preklicalo. Višje sodišče v Celju je delno ugodilo pritožbi zagovornice in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obtožencu kazen, določeno za kaznivo dejanje pod točko 2., znižalo na petnajst let zapora, v ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo Višjega sodišča v Celju je zagovornica vložila pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in Vrhovnemu sodišču predlagala, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve oziroma sodišču druge stopnje.

V skladu z določbo 376. člena ZKP je Vrhovno sodišče pritožbo zagovornice vročilo državnemu tožilstvu, ki je nanjo odgovorilo. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru navaja, da ni neskladja med izrekom in obrazložitvijo sodbe in da zato kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Državna tožilka je na glavni obravnavi spremenila obtožnico skladno s prvim odstavkom 344. člena ZKP, saj so izvedeni dokazi (mnenje izvedenca psihiatra) kazali, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje. Pravice obrambe pri tem niso bile prizadete. Dejstvo, da sodišče ni ugotovilo motiva za storitev kaznivih dejanj, ne vpliva na pravno kvalifikacijo. Način izvršitve kaznivih dejanj, dokazana poprejšnja priprava in okoliščine, v katerih sta bili izvršeni, dokazujejo, da je šlo za zahrbtnost. Pravilna je ugotovitev sodišča, da N.K. ni privilegirana priča, kar je v sodbah tudi obrazloženo. V nasprotju z navedbami obrambe, da obtoženec pri dejanjih sploh ni bil navzoč, ugotavlja, da je toliko materialnih dokazov, da je sodišče skupaj z izpovedbo oškodovanke nanje upravičeno oprlo obsodilno sodbo. Tudi ob upoštevanju vseh okoliščin kaznivih dejanj in dejstva, da je obtoženec povratnik, je sodišče izreklo primerno kazen.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obtožencu in zagovornici. Slednja se je o njem tudi izjavila in vztrajala v celoti pri pritožbenih navedbah in pritožbenemu predlogu.

Pritožba zagovornice obtoženega J.U. ni utemeljena.

Po določbah 1. točke prvega odstavka 398. člena ZKP je zoper sodbo, s katero je bila izrečena ali potrjena kazen zapora dvajset let (ali trideset let) dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče, ki o njej odloča na seji senata po določbah, ki veljajo za postopek na drugi stopnji. Če je pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje vložena v primeru, določenem v 1. točki prvega odstavka 398. člena ZKP, sodišče tretje stopnje presoja pravilnost in zakonitost sodbe sodišča druge stopnje v povezavi s prvostopenjsko sodbo. Pri preizkusu pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja je pritožbeno sodišče na podlagi petega odstavka 392. člena ZKP omejeno z načelom neposrednosti (prvi odstavek 355. člena ZKP), zato sme dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče na sojenju, spremeniti samo, če jih lahko drugače presodi brez izvajanja dokazov, bodisi novih ali ponovitvijo že izvedenih.

I. Glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka 1.Zagovornica uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bilo podano nasprotje med izrekom sodbe ter „vsebino listin“ (pravilno: razlogi sodbe). Trdi, da izrek prvostopenjske sodbe navaja, „da je obtoženi po tem, ko bi naj storil kaznivo dejanje in poskus kaznivega dejanja umora, po isti poti kot je prišel, nato po isti poti z orožjem tudi odšel in s tem zakril sledi“. Hkrati pa prvostopenjska sodba ugotavlja, da je bilo orožje (pištola znamke B. 9 mm) najdeno na kraju dejanja, torej obtoženec, tudi če bi streljal na oškodovanca, z orožjem ni mogel oditi.

Zagovornica napačno povzema oziroma razlaga opis dejanja v sodbenem izreku. Ta v zadnjem odstavku, ko opisuje zahrbtnost obtoženčevega ravnanja, med drugim navaja: „Takšen način prihoda v njuno stanovanje in nočni čas pa je izbral zato, da bi oba ustrelil v spanju in nato po isti poti z orožjem odšel in s tem zakril vse sledi, ki bi dokazovale, da je bil on storilec“. Opis dejanja v tem delu torej govori le o obtoženčevem načrtu dejanja in ne o izvedbi. Obtoženčev poskus, da bi vzel življenje tudi N.K., se je namreč izjalovil, saj je obtožencu pri ruvanju z oškodovanko pištola padla na tla in jo, ko je zapuščal stanovanje, ni uspel odnesti. Procesna kršitev, ki jo uveljavlja zagovornica, torej temelji na nenatančnem branju oziroma razumevanju opisa kaznivega dejanja, zato sodiščema prve stopnje (in druge stopnje, ki zatrjevane pomanjkljivosti naj ne bi odpravilo), na tej podlagi ni mogoče očitati kršitve zakona.

2.V zvezi z ugotavljanjem obtoženčeve prištevnosti pritožnica uveljavlja tako procesne kršitve kot tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja (slednje bo obravnavano v okviru presoje dejanskega stanja). Kot procesno kršitev zatrjuje kršitev pravice do obrambe ter pravice do nepristranskega in poštenega sojenja v povezavi z napačno uporabo določbe 344. člena ZKP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Pritožnica navaja, da naj bi po prvotni obtožnici obtoženec deloval v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti (zaradi vpliva psihotičnih doživetij), po modifikaciji obtožnice tik pred koncem glavne obravnave, ki je sledila spremenjenemu mnenju izvedenca psihiatra, pa je bila obtoženčeva sposobnost razumevanja pomena svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje v času storitve kaznivih dejanj zmanjšana, vendar ne bistveno. Zagovornica navaja, da določba 344. člena ZKP res sicer dopušča spremembo obtožnice na glavni obravnavi, kar pa je po njenem mnenju v izrazitem neskladju z večino uvodoma naštetih ustavnih pravic (pravica do nepristranskega in poštenega sojenja). Dokler je ta določba še zajeta v veljavni procesni zakonodaji, bi jo moralo sodišče obravnavati vsebinsko ter selektivno, in ne zgolj formalistično. Pri tem, poudarja, da obtoženec ob spremembi obtožnice na glavni obravnavi nima več enakih pravic kot ob njeni vložitvi (nima pravice do ugovora); sojenje se po spremembi nadaljuje, obramba pa je postavljena pred dejstvo, da je sredi postopka situacija glede obtožbe bistveno spremenjena, kar lahko vpliva na izbiro obrambne taktike. Sodišče, ki dopušča, da državni tožilec sredi postopka na tak način spreminja obtožbo, ni več nepristransko in državnega tožilca postavlja v izrazito privilegiran položaj.

Pritožnica pravilno ugotavlja, da ZKP dopušča spremembo obtožnice na glavni obravnavi (člen 344 ZKP) in da mora sodišče v vsakem posameznem primeru opraviti vsebinsko presojo in zavzeti stališče do te spremembe. Do dopustnosti spremembe obtožnice na glavni obravnavi in pod kakšnimi pogoji je ta dopustna, da ne bi bile kršene ustavno zagotovljene pravice obdolžene osebe, se je izreklo tudi Ustavno sodišče v svoji odločbi U-I-289/95 z dne 4.12.1997 (Ur. l. RS, št. 5/98 in odl. US VI 165). V njej je med drugim zavrnilo tudi pomisleke glede dopustnosti oziroma ustavnosti spremembe obtožnice na glavni obravnavi, (na katere se sklicuje pritožnica) in ugotovilo, da navedena pravica pristojnega tožilca sama po sebi ni v neskladju z ustavnimi jamstvi v kazenskem postopku, če jo tožilec ne zlorabi in če je istočasno dopuščeno, da tudi druga stranka v postopku – v tem primeru obdolženec – glede na spremenjene okoliščine še vedno varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kakor če do spremembe obtožnice ne bi prišlo. Glede prvega pogoja je navedlo, da lahko predstavlja zlorabo že okoliščina, da se upravičenje tožilca uveljavlja na način, ki škoduje obdolžencu ali pa mu „otežuje njegov položaj“. Glede drugega pogoja pa je Ustavno sodišče poudarilo, da sprememba obtožnice ne sme okrniti obdolženčeve pravice do obrambe. Njeno spoštovanje posamezniku zagotavlja, da 1) je obveščen natančno in določno o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah obtožbe, ki se mu očita in 2) ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe.

Iz obrazložitve izpodbijanih sodb izhaja, da sta se sodišči prve in druge stopnje obrazloženo opredelili do spremembe obtožnega akta. Obe sodbi ugotavljata, da je državna tožilka dne 15.3.2007 (na podlagi dopolnilnega mnenja izvedenca psihiatrične stroke prim. dr. G.V. ter psihiatričnega izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Univerze v Ljubljani, Medicinske fakultete, ki ga je izdelala dr. M.K.) spremenila obtožnico na že opisan način. Ta je bila vročena obtožencu in zagovornici dober mesec pred nadaljevanjem glavne obravnave. Obtoženec je izjavil, da jo razume in ni imel ničesar dodati. V nadaljevanju glavne obravnave je sodišče prve stopnje zaslišalo oba izvedenca psihiatrične stroke, obramba je izvedencema postavljala vprašanja in po zaslišanju ni imela novih dokaznih predlogov.

Po navedenem Vrhovno sodišče ugotavlja, da (kljub temu, da je bila obtožnica modificirana šele proti koncu postopka in da je po vsebini za obtoženca neugodnejša v primerjavi s prvotno obtožnico), sprememba obtožnice temelji na Ustavi in ZKP, da je sodišče pri presoji dovoljenosti upoštevalo uvodoma navedene zahteve, da državno tožilstvo s spremembo obtožnice ni preseglo svojih upravičenj in da tudi obtoženčeve pravice do obrambe niso bile v ničemer okrnjene, kar pomeni, da je bil postopek tudi s tega vidika pošten.

3.Zagovornica tudi v tej pritožbi ostaja pri stališču, da bi moralo sodišče pričo N.K. (ki je bila zunajzakonska partnerka pok. J.U., obtoženčevega brata) obravnavati kot privilegirano pričo v smislu svaštva (prvi odstavek 236. člena ZKP) in jo poučiti, da ima pravico odkloniti pričanje zoper obtoženca. Ker tega ni storilo, v tem vidi „bistveno kršitev določb kazenskega postopka“. V pritožbi obširneje pojasni svoje stališče do tega vprašanja oziroma nestrinjanje z argumenti sodišč prve (stran 5 in 6) in druge stopnje (stran 3), ki pa sta po oceni Vrhovnega sodišča s pravilno razlago zakona utemeljeno presodili, da oškodovanka ne sodi v krog oseb (privilegiranih prič), ki bi se lahko odpovedale pričanju. Ne glede na navedeno pa je treba ugotoviti, da je to vprašanje v predmetni zadevi pravno nerelevantno. Obstoj zunajzakonske skupnosti in svaštva se namreč presoja po stanju v času pričanja, ne pa po storitvi kaznivega dejanja (gl. mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 545). V času prvega in nadaljnjih zaslišanj oškodovanke pa je zunajzakonska skupnost zaradi smrti obtoženčevega brata, ki je bil žrtev kaznivega dejanja umora (točka 1), prenehala. Zato je predvsem iz tega razloga pritožba zagovornice v tem delu neupoštevna.

II. K zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja Pritožnica pretežno ponavlja ugovore, ki jih je v zvezi z dejanskim stanjem uveljavljala že v postopku na prvi in drugi stopnji in ki sta jih nižji sodišči obrazloženo in z razumnimi razlogi zavrnili kot neutemeljene.

1.V zvezi s presojo obtoženčeve prištevnosti zagovornica izpodbija pravilnost in objektivnost izvedenskih mnenj obeh psihiatrov, ki sta bila enotnega mnenja, da so bile obtoženčeve sposobnosti razumevanja pomena svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje v času storitve kaznivih dejanj nebistveno zmanjšane oziroma, da obtoženčeva prištevnost ni bila bistveno okrnjena. Izvedencu dr. G.V. pritožnica očita, da je svoje prvotno mnenje (da so bile omenjene obtoženčeve sposobnosti bistveno zmanjšane) spremenil očitno zato, ker je obtoženec iz zdravstvene ustanove, kjer je bil na opazovanju, pobegnil, zaradi česar je bil na opazovanju tudi krajši čas (13 dni) od predvidenega (vsaj dva meseca). Nadalje navaja, da med psihološkimi pregledi ni bilo dvanajstmesečnega presledka, kot zahteva doktrina (pač pa le štirje meseci) in da po mnenju izvedencev razvoj psihotične bolezenske motnje ni bi potrjen, kar, kot navaja pritožnica, pomeni, da tudi izključen ni bil. Glede izvedenskega mnenja dr. M.K. pa pritožnica ugotavlja, da je izvedenka sama priznala, da je izvedensko mnenje izdelala v časovni stiski in je zaradi pomanjkanja časa za pregled obsežnega kazenskega spisa po mnenju zagovornice „enostavno pritegnila mnenju kolege“. V tem okviru zagovornica tudi (nejasno) zatrjuje nepravilno uporabo določb 257. in 258. člena ZKP, s čimer naj bi bilo kršena tudi pravica do nepristranskega in poštenega sojenja, saj meni, da bi državni tožilec v navedeni situaciji že sam moral predlagati tretjega izvedenca psihiatrične stroke.

Sodišče prve stopnje (sodba, stran 20 do 23) natančno povzema in analizira izvedensko mnenje dr. G.V. in sprejema kot strokovno prepričljivo in logično njegovo razlago, zakaj je v svojem prvotnem mnenju ugotavljal (čeprav ni našel jasnih simptomov) verjetnost razvoja psihotičnega bolezenskega procesa in zakaj je kasneje na podlagi kliničnega opazovanja (ki res sicer ni trajalo predviden čas) in dodatne diagnostike v času hospitalizacije in nevroloških preiskav ugotovil, da prvotni sum duševnega procesa ni bil potrjen, da pa nekatere nenavadnosti in posebnosti v obtoženčevem vedenju kažejo na razvoj osebnostne motenosti, na kar je opozarjal že od začetka. Sodba tudi ugotavlja, da v sedemnajstih mesecih po prvem psihiatričnem pregledu obtoženec ni imel nobenih bolezenskih znakov, prav tako tudi ne v času izvrševanja pripora ter v obdobju, ko je bil brez zdravil. Sodišče prve stopnje je preverilo strokovno mnenje prvega izvedenca še z izvedenskim mnenjem Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, ki ga je izdelala dr. M.K., ki pa je prišla do enakih ugotovitev kot prvi izvedenec. Višje sodišče (sodba, stran 7 in 8) je dokazni oceni in ugotovitvam sodišča prve stopnje glede stopnje obtoženčeve prištevnosti pritrdilo in posebej poudarilo, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo kot nesprejemljive tudi razloge, s katerimi pritožnica želi omajati dokazno vrednost obeh izvedenskih mnenj. Tudi po mnenju Vrhovnega sodišča nižji sodišči skladno in pravilno ugotavljata, da obtoženčev pobeg iz psihiatrične ustanove med opazovanjem ni imel nikakršnega vpliva na zanesljivost izvedenskih mnenj, saj to iz mnenj ne izhaja; še manj pa je mogoče na tej podlagi posplošeno namigovati na pristranskost izvedenca dr. G.V. Poleg tega je treba upoštevati, da je klinično opazovanje in dodatna diagnostika v času 13-dnevne hospitalizacije le del podlage, na kateri temeljita izvedenski mnenji. Izvedenka dr. M.K. je pred izdelavo mnenja res imela na razpolago kazenski spis le kratek čas, vendar je zatrdila, da je spis poznala in da do drugačnega mnenja ne bi prišla, četudi bi imela na voljo več časa. Višje sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da pritožnica ni izkazala, v čem naj bi na prepričljivost strokovnega mnenja vplivalo dejstvo, da je med dvema psihološkima pregledoma (skupaj so bili opravljeni štirje) minilo manj časa, kot ga zahteva doktrina. Zavrniti pa je treba tudi nejasno sklicevanje pritožbe na kršitev 257. in 258. člena ZKP, ker sodišče ni preverjalo obtoženčeve prištevnosti s tretjim izvedencem psihiatrične stroke. Mnenje izvedenca je dokaz, glede katerega velja, kot za ostale dokaze, načelo proste presoje dokazov (18. člen ZKP). Zato sodišče kljub temu, da nima strokovnega znanja, tudi izvid in mnenja izvedenca presoja z vidika njegove popolnosti, logičnosti in prepričljivosti. Sodišče prve stopnje je pravilnost prvega mnenja preverilo z odreditvijo drugega izvedenca (in z zaslišanjem izvedencev), obe sta se v svoji strokovni oceni ujemali, in tudi zato nižji sodišči prepričali. Pri tem niso bile ugotovljene nobene pomanjkljivosti v izvidu ali mnenju izvedencev, ki bi jih sodišče moralo odpraviti z odreditvijo drugega izvedenca (258. člen ZKP). Kakorkoli, četudi bi pomanjkljivosti, na katere opozarja pritožnica, res obstajale, pa ni z ničemer izkazano, da so ali bi lahko imele kakršenkoli vpliv na pravilnost izvedenskih mnenj v zvezi z ugotavljanjem obtoženčeve prištevnosti.

2.V zvezi z ugotavljanjem posameznih odločilnih dejstev pritožnica pripisuje velik pomen dejstvu, da sodišče ni ugotovilo motiva, ki naj bi obtoženca vodil pri storitvi kaznivih dejanj, zaradi česar dvomi zlasti v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja glede naklepa, zahrbtnosti in načina storitve kaznivih dejanj ter o tem, kdo naj bi bil storilec, oziroma kdo je streljal. Na splošno velja, da je nagib (motiv) psihično gibalo, ki vodi storilca pri storitvi kaznivega dejanja: lahko je pozitiven ali negativen (npr. sovraštvo, maščevanje, ljubosumje itd.). Nagib praviloma ni vključen v storilčev naklep in tudi ni zakonski znak kaznivega dejanja (razen pri motiviranih deliktih), je pa subjektivna okoliščina, ki omogoča določnejšo prepoznavanje storilčevega naklepa.

Motiv ni zakonski znak obravnavanih kaznivih dejanj, oziroma kot je pravilno ugotovilo višje sodišče, v konkretnem primeru ni odločilen za presojo zadeve. Tudi po mnenju Vrhovnega sodišča zanesljivost ugotavljanja odločilnih dejstev, ki jih izpostavlja pritožnica, ni nič manjša, ker sodišče ni uspelo ugotoviti obtoženčevih nagibov za storitev kaznivih dejanj.

Brez podlage so pritožničini dvomi, da ni dokazano, da je obtoženec v stanovanje prišel morit oziroma, trditev, da naj bi prebuditev obeh oškodovancev povzročila nadaljnji potek dogodkov. Sodišči prve in druge stopnje sta bili enotni v oceni, da je obtoženec dejanji storil s krivdno obliko direktnega naklepa. Okoliščine, v katerih sta bili dejanji storjeni (kot so razvidne iz opisa kaznivih dejanj) prepričljivo kažejo na obtoženčevo premišljeno, načrtno in naklepno ravnanje, usmerjeno v odvzem življenja bratu in njegovi zunajzakonski partnerki. Obtoženec je namreč, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, v nočnem času vlomil skozi okno v poslovne prostore stanovanjsko-poslovnega objekta oškodovancev, s pištolo v roki je prišel do njune spalnice in J.U. dvakrat iz neposredne bližine ustrelil v hrbet tisti hip, ko se je zbudil in vstal iz postelje, N.K. pa ustrelil v prsni koš, ko je bila še v postelji in ker s tem svojega naklepa ni uresničil (v pištoli pa ni imel več nabojev), jo je prijel za vrat in davil, da je izgubljala zrak, vrgel na tla, s pestmi udarjal po njeni glavi in telesu ter jo brcal, vendar ji je kljub temu uspelo zbežati, tako da je dejanje ostalo pri poskusu.

Tako kot odsotnost oziroma nepoznavanje motiva sama po sebi ne more biti zanesljiva podlaga za sklepanje o storilčevi neprištevnosti, ta okoliščina v konkretnem primeru v ničemer ne zmanjšuje zanesljivosti ocene, da je obtoženec dejanji storil na zahrbten način. Sodbi sodišča prve stopnje (stran 16 in 17) ter druge stopnje (stran 7) imata o tem prepričljive razloge, saj navajata vrsto subjektivnih in objektivnih okoliščin, ki ne dopuščajo nikakršnega dvoma v oceno, da je obtoženec obe dejanji storil na zahrbten način, kar jima daje posebno težo oziroma dejanji klasificira kot hujši. Zaradi nepoznavanja obtoženčevih nagibov ni nič manj prepričljiva tudi ocena nižjih sodišč, da je bil storilec obeh kaznivih dejanj prav obtoženec in da zagovornikove domneve, da je bil lahko v sobi še nekdo, ki je in tudi streljal, nimajo nobene realne podlage.

Pritožnica, enako kot že na prvi in drugi stopnji, poudarja, da oškodovanka ni videla, kdo je streljal na J.U., da to le domneva na podlagi tega, da naj bi pokojni, predno je bil ustreljen, zaklical „J.“, obtoženec pa najbrž ni edini J., ki ga je poznal in tudi sama oškodovanka takrat ni videla, da bi streljal obtoženec. Pritožnica opozarja še na nezanesljivost oškodovankinih zaznav spričo njenega presenečenja in prestrašenosti, predvsem pa, da sled obuvala, najdena ob truplu, ne pripada obtožencu.

Izpovedbo oškodovanke, ki je obtoženca odločno prepoznala kot storilca kaznivega dejanja in ki v stanovanju ni videla ali slišala nikogar drugega, obe nižji sodišči ocenjujeta kot natančno in prepričljivo, potrjeno s številnimi posrednimi dokazi. Dvomi obrambe v pravilnost njenega zaznavanja so bili med drugim ovrženi tudi z mnenjem izvedenca klinične psihologije dr. T.P., ki je bil mnenja, da je bila oškodovanka ves čas dogajanja pri polni zavesti in da njene zmožnosti pravilnega zaznavanja dogajanja in storilca v kritičnem času niso bile okrnjene. Višje sodišče (sodba, stran 4) je pravilno in argumentirano ocenilo, da zgolj izvedenčevo „protispisno“ povzemanje, da je oškodovanka storilca prepoznala (tudi) po glasu, ne jemljejo verodostojnosti siceršnjim izvedenčevim ugotovitvam. Pritrditi pa je treba tudi oceni sodišča druge stopnje, da strokovno mnenje izvedenca E.D., (da sled obuvala, najdena na kraju dejanja, ne pripada obtožencu) obtoženca kot storilca kaznivih dejanj ne izključuje iz razlogov, ki jih navaja prvostopenjsko sodišče (sodba, stran 18). To namreč ugotavlja, da ni izkazano, da bi obtoženec tudi v času storitve kaznivih dejanj nosil obuvala, ki so mu bila zasežena, da je najdena sled lahko nastala tudi pred storitvijo kaznivih dejanj in da lahko pripada tudi zdravniku, ki je prišel na kraj dejanja. Temu pa je višje sodišče še dodalo (sodba, stran 5), da iz oškodovankinega opisa dogajanja niti ne izhaja, da bi obtoženec sploh bil na mestu, kjer je bila najdena sled obuvala. Zaradi navedenih razlogov tudi Vrhovno sodišče navedene domneve obrambe (o morebitnem sostorilcu) zavrača kot docela neprepričljive.

3.Pritožnica pravilnost dejanskega stanja problematizira tudi iz razloga, ker naj bi sodišči na podlagi izvedenskega mnenja Centra za forenzične preiskave (CFP) o preiskavi bioloških sledi, zavarovanih na kraju dejanja, napravili napačne dokazne zaključke. S tem v zvezi zagovornica navaja, da mnenje CFP ne potrjuje obtoženčeve navzočnosti na kraju storitve dejanj. Meni, da je obseg obtoženčevih bioloških sledi (na rokavici in pištoli) premajhen oziroma, da bi morale biti te sledi močneje izražene. Na obtoženčevih rokah in rokavicah niso bili najdeni delci, ki nastanejo po streljanju z orožjem, zato ni logične razlage, kako naj bi bile rokavice sploh povezane z obravnavanimi kaznivimi dejanji. Tudi v stanovanju ni bilo najdenih nobenih obtoženčevih sledov, razen na plastični foliji vzmetnice pred vhodom, za kar pa je logično pojasnilo, da je obtoženec tudi sicer prihajal v stanovanje k oškodovancema. Navaja tudi, da naj bi bila analiza CFP „ciljno usmerjena“, kar je logično pričakovati od izvedencev, ki delujejo v okviru CFP, ki je organ v sestavi Ministrstva za notranje zadeve (MNZ), to pa naj bi izhajalo tudi iz dejstva, da ni bila ugotavljana morebitna prisotnost bioloških sledi tretjih oseb.

Sodba sodišča prve stopnje selektivno in natančno povzema ugotovitve izvedenskega mnenja CFP, njegovo dopolnitev ter izpovedbo izvedenca A.R., univ. dipl. inž. Na tej podlagi ugotavlja, da je bila na črnih oblogah ročaja pištole B. zaznana mešanica bioloških sledi dveh oseb, pri čemer je močno prevladujoči del mešane sledi pripadal oškodovanki N.K., manjšinski del te sledi pa obtožencu. Tudi na črni usnjeni rokavici, najdeni na mostu čez reko B., je bila zaznana mešanica bioloških sledi dveh oseb; tudi tu večinski del nedvomno pripada oškodovanki, manjšinski pa z verjetnostjo, ki že meji na gotovost, obtožencu. Na zunanji površini rokavice pa je večinski del mešane sledi pripadal obtožencu, manjšinski pa oškodovanki. Vzorec mešane biološke sledi je bil najden tudi na plastični foliji na vzmetnici pred vhodom v stanovanjsko-poslovni objekt; na tej je manjšinski del nedvomno pripadal obtožencu, večinski pa oškodovanki. Iz mnenja CFP ne izhaja, da bi količina najdenih bioloških sledi vplivala na zanesljivost izvedenskega menja, nasprotno, iz njega določno izhaja, da bi bilo skrajno neverjetno, če obtoženec oziroma oškodovanka ne bi bila donorja večinskega oziroma manjšinskega dela mešane biološke sledi, najdene na rokavici, pištoli in plastični foliji vzmetnice.

Tudi na podlagi navedenega sodišče prve stopnje utemeljeno ugotavlja, da je bil storilec kaznivih dejanj obtoženec, tej oceni pa pritrjuje tudi sodišče druge stopnje. Okoliščine, na katere se sklicuje pritožnica, (da v stanovanju in obtoženčevem osebnem avtomobilu niso bile najdene obtoženčeve biološke sledi, da na obtoženčevih rokah in rokavici ni bilo karakterističnih sledov streljanja, ki nastanejo po streljanju s strelnim orožjem in da najdena sled obuvala v dnevni sobi ne pripada obtožencu) obtoženca spričo ostalih trdnih dokazov ne izključujejo kot storilca. Neprepričljiva je tudi trditev pritožbe, da je lahko obtoženčeva biološka sled na plastični foliji vzmetnice nastala tudi ob drugi priložnosti, saj je bila tudi na tem mestu najdena mešana biološka sled, ki pripada obtožencu in oškodovanki, in ki je lahko nastala le v času storitve kaznivega dejanja. Odsotnost sledov streljanja na obtoženčevih rokah pa je mogoče logično pojasniti z dejstvom, da je nosil rokavice.

Ni se tudi mogoče strinjati z očitkom pristranosti mnenja CFP, ker se to ni ukvarjalo z vprašanjem prisotnosti bioloških sledov tretjih oseb. Izvedenec A.R. je namreč na glavni obravnavi pojasnil, da njihove analize na splošno niso ciljane, saj šele rezultati preiskave pokažejo, ali je neka sled homogena ali mešana, najdeno sled pa se (kot izhaja iz spisnega mnenja) primerja z genetskimi karakteristikami vpletenih oseb (konkretno obeh bratov U. in oškodovanke). Pritožnica v tej fazi postopka izvedenca tudi ne more izločati iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP v zvezi s 44. členom istega zakona, saj bi smela ta izločitveni razlog uveljavljati najpozneje do konca glavne obravnave (drugi odstavek 44. člena ZKP), glede na to, da je bilo to izvedenstvo odrejeno že med preiskavo in je bila obramba s tem dejstvom že od vsega začetka seznanjena.

III. O odločbi o kazni Pritožnica se ne strinja s kazensko sankcijo, saj meni, da je sprememba kazni na višjem sodišču, ki je kazen (za kaznivo dejanje pod točko 2) znižalo, zgolj navidezna. Kot navaja, bi moralo sodišče pri odmeri upoštevati tudi obstoječe olajševalne okoliščine in ne le slediti jasno izraženi želji oškodovanke o zaščiti pred obtožencem za najdaljši možen čas. Kazen ne bi smela služiti zgolj zagotavljanju zadoščenja žrtvi kaznivih dejanj.

Kazen trideset let zapora je v zakonu (drugi odstavek 37. člena KZ) alternativno predpisana kazen za najhujša naklepna kazniva dejanja. Kot takšno je bilo glede na ugotovljene okoliščine na prvi in drugi stopnji ocenjeno kaznivo dejanje, s katerim je obtoženec vzel življenje svojemu bratu in s tem storil hujšo obliko kaznivega dejanja umora (točka 1), ne pa tudi kaznivo dejanje, opisano pod točko 2, glede katerega je sodišče druge stopnje ocenilo, da je bila obtožencu izrečena prestroga kazen, ker je dejanje na škodo N.K. ostalo pri poskusu, v takem primeru pa zakon določa, da se storilec lahko kaznuje mileje. Zato je višje sodišče obtožencu za to dejanje kazen trideset let zapora znižalo na petnajst let zapora, česar pa ni mogoče označiti kot „zgolj navidezno znižanje kazni“.

Pritožnica ne pojasni, katere so tiste olajševalne okoliščine, ki bi jih sodišče pri izreku kazni moralo upoštevati, pa jih ni. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje (pravilno) ovrednotilo kot olajševalni okoliščini obtoženčevo mladost (v času storitve kaznivih dejanj je dopolnil 21 let) in da je obe dejanji storil v stanju nebistvene zmanjšane prištevnosti. Na drugi strani pa je pravilno ugotovilo in upoštevalo kot oteževalne okoliščine visoko stopnjo obtoženčeve kazenske odgovornosti, saj je dejanje umora brata in njegove zunajzakonske partnerke pripravljal, načrtoval in ga izvedel premišljeno, tako da zakrije tudi sledove svojega ravnanja. Glede na ugotovitve izvedencev psihiatrov in dejstvo, da sodišče pri obtožencu ni ugotovilo motiva (z oškodovancema je imel po navedbah pritožnice povsem „običajne odnose“), je mogoče utemeljeno sklepati, da sta dejanji prej ko slej odraz obtoženčeve osebnosti, saj izvedenca ugotavljata pri obtožencu razvoj disocialne osebnostne motnje. Tudi obtoženčeva vztrajnost in trdna odločenost, da dokonča poskušeno kaznivo dejanje umora N.K., je nedvomno oteževalna okoliščina, saj je obtoženec storil vse, da bi dejanje dokončal (med drugim je oškodovanko ustrelil v prsi), izostanek posledice pa je pripisati zgolj srečnemu naključju, in kot pravilno ugotavlja prvostopenjska sodba, prisebnemu ravnanju oškodovanke, pri kateri sodišče glede na ugotovitve izvedenca ugotavlja tudi izrazite znake posttravmatskega stresnega sindroma in motenj, ki so vezane na dogodek. Tudi podatki o obtoženčevem dosedanjem življenju (obsodbe za kazniva dejanja tatvine) so nedvomno za obtoženca obremenilni.

Spričo navedenega tudi po presoji Vrhovnega sodišča izrečenim posameznim in enotni kazni ne gre odrekati pravičnosti in tudi smotrnosti. Nižji sodišči sta skladno s prvim odstavkom 41. člena KZ uravnoteženo upoštevali ugotovljene okoliščine, veliko težo storjenih kaznivih dejanj ter visoko stopnjo obtoženčeve kazenske odgovornosti. Kazen primerno odraža tudi podatke o obtoženčevi osebnosti in s tem ustrezno upošteva tudi cilje specialne pervencije. Končno niso nepomembni tudi podatki o posledicah obtoženčevega ravnanja, ki bodo spremljale oškodovanko v nadaljnjem življenju, zato v konkretnem primeru pri odmeri kazni tudi zaščita oziroma zadoščenje žrtve kaznivega dejanja ne more biti spregledana. Zaradi navedenega pritožbi, ki se zavzema za ponoven razmislek o kazni in s tem smiselno za njeno znižanje, ni bilo mogoče ugoditi.

Ker po navedenem niso podani razlogi, ki jih uveljavlja zagovornica in tudi ne kršitve zakona, ki jih pritožbeno sodišče upošteva po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 398. člena ZKP), je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP je Vrhovno sodišče iz enakih razlogov kot nižji sodišči obtoženca oprostilo plačila stroškov, nastalih pred sodiščem tretje stopnje in odločilo, da ti stroški v obsegu, kot izhaja iz izreka sodbe, bremenijo proračun.