Jedro

Vrnitveni zahtevek ni kavzalni učinek neizpolnitve nasprotne pogodbene obveznosti, namreč posledica razdrtja pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek na plačilo 3.400.000,00 SIT ter zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.200.000,00 SIT od 3.6.1994 do plačila, od zneska 480.000,00 SIT od 27.12.1994 do plačila, od zneska 900.000,00 SIT od 9.9.1995 do plačila in od zneska 900.000,00 SIT od 9.1.1996 do plačila. Tožeči stranki je sodišče naložilo, naj toženi strani povrne njene pravdne stroške v višini 155.295,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožnik se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi pravni posel ni bil fiksen. Odločitev sodišča, da navedba meseca v letu ne pomeni natančno določnega datuma, je napačna. Prav tako pa naj sodišče ne bi utemeljilo, zakaj naj bi iz narave obveznosti ne izhajalo, da zamuda pri izpolnitvi bistveno vpliva na smiselnost sklenitve same pogodbe. Cenzus, to pomeni ugotavljaje številčnosti vrste. Ni nepomembno, če se številčni podatki obdelajo nekaj let kasneje. Toženec bi moral izdelati nalogo v cenzusu planinskega orla in predvideti ukrepe v zvezi z varovanjem. Delo, ki je izdelano kasneje, zato nima več naravovarstvene vrednosti, marveč le še zgodovinsko. Razlogi na tem mestu naj bi bili nejasni in v nasprotju z dejstvi. Dalje pritožnica sodišču očita, da je napačno ocenilo dokaze o tem, ali je bila raziskava opravljena ali ne, pri čemer predvsem izpostavlja napačno oceno izpovedbe priče J.O. Dokazno oceno pa demantira tudi dopis samega toženca z dne 15.4.1998, iz katerega je jasno, da oddaja nalogo o stanju planinskega orla. Dopis kaže na toženčevo zavest, do dotlej naloge ni oddal v skladu s pogodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožbeni zahtevek v obravnavani zadevi je denarni, vrnitveni zahtevek. Pogoj za njegovo utemeljenost pa ni slabo, pomakljivo, prepozno ali kako drugače nepravilno izpolnjena nasprotna pogodbena obveznost, niti ni utemeljenost takšnega zahtevka avtomatična posledica neizpolnitve pogodbe. Pravna podlaga tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi je namreč podana v drugem odstavku 132. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki pravi, da ima stranka v primeru razdrtja pogodbe pravico zahteviti vračilo tistega, kar je dala. Odločilno vprašanje je torej, ali je bila pogodba razdrta ali ne. Ker ni spora, da pogodba ni bila razdrta z izjavo katere od pogodbenih strank, predstavlja torej edino možnost položaj, ko jo pogodba razdrta po samem zakonu. Že sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je utemeljenost zahtevka odvisna od tega, ali je bil rok izpolnitve bistvena sestavina pogodbe ali ne. V tem primeru bi bil sporni pravni posel v obravnavani zadevi fiksni posel, ki bi bil v primeru nepravočasne izpolnitve razdrt po samem zakonu (1. odstavek 125. člena ZOR). Vsa pritožbena izvajanja, ki presegajo vprašanje meril, kdaj je nek posel šteti za fiksen in kdaj ne (4. odstavek 125. člena ZOR), so zato za obravnano zadevo nepomembna.

Dokazno breme, da je izpolnitev v določenem roku bistvena sestavina pogodbe, je na strani tožnika (215. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP v povezavi s 7. in 8. členom ZPP). Tožnik je namreč tisti, ki mora dokazati, da je bila soglasna volja pogodbenikov takšna, da se šteje pogodba za razdrto, če v dogovorjenem roku ne bo izpolnjena ali pa mora dokazati obstoj takšnega pogodbenega dogovora, iz narave katerega izhaja, da je izpolnitev pogodbe v določenem roku bistvena sestavina pogodbe. Glede prve izmed normativnih hipotez navedenega določila, pritožbeno sodišče ugotavlja pomankljivo trditveno podlago. Tožeča stranka ni namreč nikdar trdila ničesar drugega kot to, da je bil rok izpolnitve s pogodbo določen. To pa še ne pomeni, da predstavlja tako določeni rok tudi bistveno sestavino pogodbe. Tožeča stranka v postopku sploh ni zatrjevala, da bi obstajal dogovor o avtomatičnem razdrtju pogodbe v primeru zamude z izpolnitvijo. Tako ostane le še druga možnost, da bi torej iz narave obveznosti izhajalo, da je izpolnitev v določenem roku bistvena sestavina pogodbe ali povedano drugače, da je čas izpolnitve sestavni del kavze (podlage) pogodbe ter da izpolnitev po tem roku za stranke več ne bi imela nobenega smisla. Takšnih dejstev pa tožnica ni z ničemer dokazovala. Iz same pogodbe kaj takšnega namreč ne izhaja. Pogodba se sicer res sklicuje tudi na posebno prilogo, v kateri so pravice in obveznosti strank natančneje določene, in iz katerih bi fisknost posla morda celo lahko izhajala, vendar pa, kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, te priloge nobena od strank ni predložila. Namesto tega je tožeča stranka dokazovala okoliščine podaljševanja roka izpolnitve, nadalje je bilo predmet dokazovanja tudi toženčevo delo, ki ga je vsaj delno nedvomno opravil, dodatna plačila itd., a iz vsega tega ni mogoče sklepati, da bi bil rok izpolnitve bistvena sestavina pogodbe. S takšnim stališčem sodišča prve stopnje tudi pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Vsa utemeljevanja dejanske narave, ki jih v pritožbi podaja tožeča stranka in ki naj bi izpričevala, da gre za fiksen posel po naravi same pogodbe, pa so nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Ob zavrnitvi pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče poudarja, da v celoti soglaša z razlogi izpodbijane sodbe ter se nanje sklicuje, kolikor jih ni povzelo že kot odgovor na navedbe pritožbe. Ker ob neutemeljeni pritožbi niso podani niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).