Jedro

Dvom v pristnost listine in verodostojnost priče oziroma celo sum krivega pričanja ne predstavlja razloga za uspešno izpodbijanje sodbe z zahtevo za varstvo zakonitosti, lahko pa bi predstavljalo obnovitveni razlog iz 1. točke prvega odstavka 410. člena ZKP.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni V. L. je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Idriji je bil V. L. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene uporabe tuje oznake ali modela po prvem odstavku 238. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Višje sodišče je pritožbi obsojenčeve zagovornice delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je iz opisa dejanja v izreku izpustilo besedilo „da je obdolženec neupravičeno uporabil žig“, dejanje pa pravno opredelilo po prvem odstavku 233. člena KZ-1 in obdolžencu na podlagi prvega odstavka 58. člena tega zakona izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 233. člena KZ-1 določilo kazen tri mesece in 15 dni zapora s preizkusno dobo enega leta in šestih mesecev, sicer je pritožbo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložila zagovornica obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja predvsem bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

3. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vrhovna državna tožilka meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj uveljavlja le razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga pa tega izrednega pravnega sredstva ni dopustno vlagati.

4. O odgovoru vrhovne državne tožilke se je izjavil obsojenec, ki vztraja na navedbah zahteve ter poudarja, da se čuti nedolžnega.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Skladno z določilom člena 420 ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka pa le, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Zagovornica v zahtevi navaja, da je sodišče oprlo svojo sodbo na dokaz, ki je bil ponarejen. Res je sicer, da je odvetnica poslala obdolžencu dopis, ki ga je prejel 19. 4. 2006, vendar z drugačno vsebino, kot pa je trdila U. K. na zaslišanju, pri čemer zagovornica poudarja še, da gre za sum storitve kaznivega dejanja krivega pričanja. Podobne pritožbene navedbe je zavrnilo že pritožbeno sodišče, Vrhovno sodišče pa še dodaja, da dvom v pristnost listine in verodostojnost priče oziroma celo sum krivega pričanja ne predstavlja razloga za uspešno izpodbijanje sodbe z zahtevo za varstvo zakonitosti, temveč bi navedeno lahko pomenilo obnovitveni razlog iz 1. točke prvega odstavka 410. člena ZKP, za kar pa se po drugem odstavku istega člena zahteva strog dokaz, to je pravnomočna sodba, z ostalimi dokazi pa se ti očitki dokazujejo le, če so osebe, ki naj bi krivo pričale, umrle, ali če so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon. Nadaljnje navedbe zagovornice v zahtevi, da v obravnavani zadevi ni šlo za tujo firmo, da je bila ta firma ustvarjena v času trajanja zakonske zveze, da krivda v obliki naklepa ni podana, da je oškodovanka s konkludentnimi dejanji izrazila svojo voljo o odobritvi asignacij in pogodb ipd., pa ne pomenijo uveljavljanja kršitve procesnega ali materialnega zakona, temveč nestrinjanje z dokazno oceno sodišča v izpodbijani pravnomočni sodni odločbi. Iz tega razloga, pa kot je bilo že pojasnjeno, zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati.

8. Vrhovno sodišče je glede na navedeno zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

9. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členov 98. a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.