Jedro

Tožnik vtožuje odškodnino zaradi izgube zaslužka v posledici nesposobnosti za delo, ob odškodnini za pretekli izgubljen zaslužek tudi denarno rento za bodočo škodo, ki je opredeljena v drugem odstavku 174. člena OZ. Gre za istovrstno obliko škode in s tem enako pravno podlago ne glede na stopnjo nezmožnosti za delo (delno ali popolno). Če oškodovanec že zaradi delne delovne nezmožnosti glede na obstoječo situacijo na trgu dela, upoštevaje tudi gospodarske razmere v državi in splošno znano težjo zaposljivost invalidov, ni zaposljiv in po normalnem teku stvari tudi v bodoče ne bo, je posledica glede njegovega premoženjskega prikrajšanja enaka, kot v primeru, če je oškodovanec za delo povsem nesposoben. V takem primeru ni odločilna sposobnost, da določena dela z določenimi omejitvami oškodovanec še zmore opravljati, ampak je odločilna realna možnost, da zaposlitev za tovrstna dela, upoštevaje omejitve pri delu, tudi dobi.

Izrek

I. Pritožbama tožeče stranke in tožene stranke zoper stroškovno odločitev se ugodi, sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Nov postopek se opravi pred drugim sodnikom.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 34.399,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in plačilo mesečne denarne rente v znesku 1.333,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ter toženi strani naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v višini 6.267,58 EUR z zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi izpodbija navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, opredeljenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge po pridobitvi podatkov o višini plače pri bivšem delodajalcu in glede kolektivne pogodbe, pritegnitvi izvedenca finančne stroke in zaslišanje dr. R.B. Zaradi neizvedbe teh dokazov se prikrajšanje tožnika na zaslužku ni moglo ugotoviti. Meni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se je ne da preizkusiti. Ob procesni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z izpovedbo priče PBV in mnenjem dr. R.B. z dne 6. 10. 2010, 24. 2. 2010 in 14. 6. 2010. Pravno priznana škoda iz 174. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je istovrstna ne glede na to, ali je pri tožniku podana popolna ali delna nezmožnost za delo. Tožnik vtožuje razliko med plačo, ki bi jo prejemal, če do škodnega dogodka ne bi prišlo, in med prejemki, ki jih dejansko dobiva. Sodišče prve stopnje je oblikovalo zaključek v nasprotju s strani sodišča druge stopnje danimi navodili. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje raziskovalo le v delu, ki ki je usmerjeno k utemeljitvi stališča, da ni podane vzročne zveze in odškodninske odgovornosti. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik sam kriv, da zaposlitve ne dobi. Tožnik je prijavljen na Zavodu za zaposlovanje in z njim vseskozi sodeluje. Če bi dobil primerno zaposlitev, bi jo sprejel. Sodišče prve stopnje se do ocen dr. R.B. ni opredelilo. Priča P.B.V. je potrdila, da je bil tožnik aktiven pri iskanju zaposlitve in se je želel zaposliti na delovnem mestu, ki bi ustrezalo njegovi zdravstveni zmožnosti, da se je zanimal za šolanje oziroma prekvalifikacijo, a do nje ni prišlo, saj ni bilo denarnih sredstev. Meni, da je zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu, medtem ko tožena stranka svojega ugovora, da tožnik ni aktiven z ničemer ni podkrepila. Ob posplošenih trditvah tudi ni ponudila nobenega dokaza, da bi tožnik lahko dobil primerno zaposlitev. Sodišče prve stopnje sledi tem pavšalni navedbam o neaktivnosti brez dokazne podlage. Opozarja, da na določilo 164. člena OZ. Tožnik je delo iskal, vendar ni bilo potreb po zaposlitvi zdravega človeka, kaj šele invalida. Poudarja stališče sodišča druge stopnje, ki mu ni sledilo sodišče prve stopnje, da bi lahko govorili o krivdi tožnika le, če tožena stranka dokazala, da lahko primerno zaposlitev dobi, pa bi jo tožnik zavrnil. Opozarja, da ga je Zavod RS za zaposlovanje obravnaval kot nezaposljivo osebo. Graja stališče sodišča prve stopnje, da gospodarska kriza nima pomena za zaposlovanje tožnika, sodišče prve stopnje pa je tudi upoštevalo podatke, ki se ne nanašajo na invalide. Višji standard aktivnosti, kot jo je tožnik izkazal pri iskanju zaposlitve, ni utemeljen. Stališče sodišča prve stopnje je v tej zvezi dikriminatorno glede na ostale upravičence do prejemkov (nadomestila, socialne pomoči), ki so prijavljeni na Zavod za zaposlovanje. Prijava na zavod in sodelovanje z njim zadošča za ohranitev pravic. Tožnik je tudi dokazal višino plače pred škodnim dogodkom in trenutne prejemke. Očitek sodišča prve stopnje, da ni uspel dokazati, koliko bi znašal njegov neto znesek plače pri novem delodajalcu, kjer bi delal v okviru svojih omejitev, ni utemeljen, saj se zahteva domneva ocena prikrajšanja. Tožnik ne more dobiti primernega dela, je prikrajšan za celotno razliko med prejšnjo plačo in sedanjimi prejemki. Trditev, da je popolnoma nesposoben za delo, ni bila absolutna, ampak jo je vezal na dejstvo, da dela glede na preostalo delovno zmožnost ne more dobiti. Opozarja tudi na določilo 175. člena OZ. Graja tudi stroškovno odločitev, saj tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov prevodov, ki jih sodišče ni uporabilo pri svoji odločitvi. Manjkajo tudi razlogi glede potrebnosti teh stroškov. Predlaga spremembo izpodbijane odločitve glede temelja tako, da se zahtevku ugodi, glede višine in stroškov pa razveljavitev, podrejeno pa razveljavitev celotne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženec s pravočasno pritožbo izpodbija le stroškovno odločitev, saj naj bi izpadli z njegove strani priglašeni stroški prevodov v skupnem znesku 625,56 EUR in stroški pritožbenega postopa v višini 1.361,52 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

4. Toženec v odgovoru na pritožbo podaja strinjanje z razlogi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. V isti zadevi je sodišče druge stopnje že razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tudi ob ponovni odločitvi zaradi zmotnega materialnopravnega pristopa nepopolno ugotovilo dejansko stanje in med pravdni stranki napačno porazdelilo trditveno in dokazno breme, pri tem pa neutemeljeno zavrnilo izvedbo dokazov tožnika v zvezi z odločilnimi dejstvi (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), zašlo pa tudi v protispisnost, kot je opredeljena v 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker gre za kršitve, ki jih sodišče druge stopnje samo ne more odpraviti, je tožnikovi pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in jo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Ker je kljub danim navodilom sodišče prve stopnje ponovno zašlo v kršitev, ki je narekovala razveljavitev, je z vidika varstva učinkovitega poteka postopka sodišče druge stopnje odredilo, da se nov postopek opravi pred drugim sodnikom (356. člen ZPP).

7. Tožnik vtožuje odškodnino zaradi izgube zaslužka v posledici nesposobnosti za delo, ob odškodnini za pretekli izgubljen zaslužek tudi denarno rento za bodočo škodo, ki je opredeljena v drugem odstavku 174. člena OZ. Sodišče druge stopnje pritrjuje tožniku, da gre za istovrstno obliko škode in s tem enako pravno podlago ne glede na stopnjo nezmožnosti za delo (delno ali popolno)(1). Pristop sodišča prve stopnje, ki razlikuje med škodo zaradi delne ali popolne delovne nezmožnosti, je po pojasnjenem zmoten. Za izpolnitev trditvenega bremena (212. člen ZPP) glede tovrstne škode tako zadošča, da se zatrjuje premoženjsko prikrajšanje kot posledica okrnitve sposobnosti pridobivanja dohodka. Kar je zahtevalo sodišče prve stopnje več, je bilo neutemeljeno.

8. Tožnik je gradil svoj zahtevek na trditvah o svoji pridobitni sposobnosti pred škodnim dogodkom s tem, ko se je skliceval na plačo, ki jo je prejemal pri delodajalcu v tujini. Zatrjeval je svojo invalidnost in okoliščino, da zaposlitve po preostali delovni zmožnosti po nastanku škodnega dogodka ne more dobiti. Navedel je tudi prejemke, ki jih prejema iz naslova invalidnosti. S tem je opredelil svoje premoženjsko prikrajšanje kot razliko med plačilom za delo pred škodnim dogodkom in sedanjimi prejemki, s čimer je izpolnil svoje trditveno breme glede (obsega) škode. Sodišče mora upoštevati načelo popolne odškodnine, opredeljeno v 169. členu OZ, ne samo glede pretekle škode, ampak tudi glede bodoče škode (gledano z vidika trenutka odločanja o odškodnini). Če oškodovanec že zaradi delne delovne nezmožnosti glede na obstoječo situacijo na trgu dela, upoštevaje tudi gospodarske razmere v državi in splošno znano težjo zaposljivost invalidov, ni zaposljiv in po normalnem teku stvari tudi v bodoče ne bo, je posledica glede njegovega premoženjskega prikrajšanja enaka, kot v primeru, če je oškodovanec za delo povsem nesposoben. V takem primeru ni odločilna sposobnost, da določena dela z določenimi omejitvami oškodovanec še zmore opravljati, ampak je odločilna realna možnost, da zaposlitev za tovrstna dela, upoštevaje omejitve pri delu, tudi dobi.

9. Pri tem ni trditveno in dokazno breme na tožniku, da se razbremeni očitka neaktivnosti pri iskanju zaposlitve, kar je mogoče razbrati iz razlogov sodišča prve stopnje, ampak je breme dokazovanja na tožencu, ki je tako trditev kot obrambni ugovor postavil (212. člen ZPP). Tovrstni očitek spada v materijo razbremenitvenih razlogov zaradi ravnanja oškodovanca (171. člen OZ). Glede okoliščin v tej zvezi nosi trditveno in dokazno breme odgovorna oseba. Sodišče prve stopnje je samo navedlo, da je toženec zatrjeval neaktivnost tožnika, v nadaljevanju pa je nepravilno prevalilo breme dokazovanja nasprotnega na tožnika.

10. Med pravdnima stranka ni bilo sporno, da je bila odgovornost za prometno nesrečo, zaradi posledic katere je okrnjena tožnikova sposobnost za delo, na strani tujega voznika in je za obveznost povrnitve škode pasivno legitimiran toženec(2). Sprožilni vzrok je bil torej pri povzročitelju prometne nesreče, iz česar bi moralo sodišče prve stopnje izhajati tudi pri presoji odgovornosti za posebno obliko škode, ki jo vtožuje tožnik v tem postopku, v zvezi z razbremenitvijo te odgovornosti pa izhajati iz pojasnjenega trditvenega in dokaznega bremena toženca. Toženec bi po pojasnjenem moral dokazati, da je imel tožnik primerne zaposlitvene možnosti, pa jih je zaradi neskrbnega ravnanja opustil. 11. Pri tem sodišče druge stopnje še dodaja, kar je pojasnilo že v predhodni razveljavitveni odločbi, da bi se lahko povzročitelj prometne nesreče razbremenil odgovornosti glede plačila odškodnine zaradi izgubljenega zaslužka le v primeru, da bi bilo oškodovancu ponujeno primerno delo, ki ustreza pri njem podani (preostali) delovni zmožnosti, pa bi ga zavrnil. Pa še tedaj bi bil oškodovanec upravičen do morebitne razlike med plačo, ki jo je prejemal pred nastankom škodnega dogodka in plačo, ki bi jo prejemal na zavrnjenem delovnem mestu, če bi bila ta nižja. Tožnik pa je trdil, da je vseskozi prijavljen na Zavod RS za zaposlovanje in je z njim sodeloval, vendar primernega dela ni uspel najti.

12. Vsebina dolžne skrbnosti pri iskanju zaposlitve ne sme biti strožja od tiste, ki je opredeljena za prijavljene brezposelne osebe, da obdržijo pravice iz naslova brezposelnosti. Če dela, ki ga brezposelni glede na omejitve lahko opravlja, ni objavljenega in brezposelni sodeluje z Zavodom RS za zaposlovanje v okviru dogovora iz zaposlitvenega načrta, mu ni mogoče očitati neaktivnosti (prej a contrario prva alineja prvega odstavka 17.g člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti - ZZZPB, sedaj 11. člen Zakona o urejanju trga dela - ZUTD). O tem imajo praviloma največjo dokazno moč uradne listine Zavoda RS za zaposlovanje in morebitne izjave oseb, ki so tožnika tam obravnavale. Zavod RS za zaposlovanje je kot specializirana javnopravna oseba tudi najbolje seznanjen s situacijo na trgu dela in možnostjo zaposlitve brezposelnih oseb ter njihovo aktivnostjo pri iskanju zaposlitve.

13. Ker je sodišče prve stopnje izhajalo iz zmotnega pristopa pri razporeditvi trditvenega bremena ter že pojasnjenega zmotnega materialnopravnega pristopa, je neutemeljeno zavrnilo dokaze na strani tožnika. Sodišče praviloma mora izvesti predlagane dokaze, ki so v zvezi z odločilnimi dejstvi. Nedopustna zavrnitev dokazov pomeni kršitev pravice do izjave(3), ki je opredeljena v 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Predvsem je relevanten neizveden dokaz z zaslišanjem dr. RB, ki ga je angažiral Zavod RS za zaposlovanje v postopku obravnave tožnika, in bi potrditvah tožnika lahko potrdil odločilna dejstva v zvezi s tožnikovo realno možnostjo za zaposlitev glede na njegovo zdravstveno stanje. Iz tožnikovih navedb je mogoče razumeti, da je šlo za glavni dokaz v povezavi z zaslišanjem delavke Zavoda RS za zaposlovanje. Dejstvo, da je bil že izveden nek dokaz (s postavitvijo izvedenca), kar navaja sodišče prve stopnje kot razlog zavrnitve, sam po sebi še ne opravičuje zavrnitve izvedbe drugega predlaganega dokaza (zaslišanje priče)(4). Še posebej, ko dokazna tema ni povsem identična, saj je po navedbah tožnika priča pregledala in podala mnenje za namen Zavoda RS za zaposlovanje, prav na tem strokovnem mnenju pa je gradil tožnik svoje aktivnosti glede iskanja zaposlitve. Ta okoliščina je lahko bistvena v zvezi z očitkom neaktivnosti tožnika pri iskanju primerne zaposlitve, kot bo pojasnjeno kasneje.

14. Sodišče prve stopnje zmotno meni, da je odločitev upravnega organa o pravicah iz naslova invalidnosti, odločitev o predhodnem vprašanju glede odškodnine, ki jo uveljavlja tožnik v tem postopku (prvi odstavek 13. člena ZPP). Odškodnina, ki ima pravno podlago v določilih OZ, namreč ni odvisna od socialnih pravic, ki gredo tožniku v skladu z upravnimi predpisi s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Odločba upravnega organa je lahko le dokazna listina, ki jo mora sodišče oceniti skupaj z ostalimi dokazi. Pri tem sodišče druge stopnje ponavlja, da je odločilna realna možnost zaposlitve in ne pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, kar je predmet tovrstne upravne odločbe. Pri tem ima taka javna listina le omejeno dokazno moč(5).

15. Sodišče prve stopnje je nepravilno povzelo vsebino izpovedbe priče PBV, ki je bila tožnikova svetovalka na Zavodu RS za zaposlovanje, s čimer je zašlo v postopkovno kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je povzelo z vidika odločilnih dejstev nebistveni del izpovedbe o vlogi zavoda in na splošno o potrebi po aktivnosti brezposelne osebe, izpustilo pa izrecno izjavo, da je bil tožnik aktiven pri iskanju zaposlitve, da se je želel zaposliti na delovnem mestu, ki bi ustrezalo njegovi zdravstveni zmožnosti, da se je želel prekvalificirati, da je redno prihajal na razgovore in se zanimal za zaposlitev glede na njegovo stanje.

16. Ob pojasnjenih kršitvah so zaključki sodišča prve stopnje, da se tožnik ni potrudil in iskal primerne zaposlitve, da je za nezaposljivost kriv sam (45. točka obrazložitve) in da se je „vdal v usodo“ (36. točka obrazložitve), vsaj prenagljeni. Tako pa tudi stališče sodišča prve stopnje, da ni podan temelj za plačilo vtoževane odškodnine.

17. Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku moralo upoštevati pojasnjen materialnopravni pristop in pravilno razporediti trditveno in dokazno breme, ponovno izvesti dokazni postopek in pri tem biti pozorno, da pri odločanju o izvedbi dokazov ne bo zašlo v procesne kršitve glede tožnikove pravice do izjave. Pri obrazložitvi sprejete nove odločitve pa bo moralo biti tudi pozorno, da bo pravilno povzelo bistveno vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah prič in se tako izognilo pojasnjeni protispisnosti. Izogne se naj tudi sklepanju iz podatkov o odrazu recesije v kazalnikih trga dela, ki jih ni navajala in dokazovala nobena stranka, kot je nepravilno ravnalo sodišče prve stopnje (37. točka obrazložitve).

18. Odločitev o pritožbi tožene stranke zoper stroškovno odločitev je posledica razveljavitve sodbe kot celote, zaradi česar bo potrebno ponovno odločiti o vseh stroških v postopku. Pri tem bo sodišče prve stopnje moralo biti pozorno, da bo upoštevalo tudi vse priglasitve stroškov pritožbenih postopkov.

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1) : Več o tej obliki škode D. Jadek Pensa v: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, str. 1001 in nasl. Op. št. (2) : Toženec v odgovoru na tožbo navaja, da je v posledici istega škodnega dogodka že izplačala škodo iz naslova izgubljenega zaslužka za čas bolniškega staleža. Op. št. (3) : Glej J. Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2006, 2. knjiga, str. 357 in 358. Op. št. (4) : Pravna teorija opozarja v tej zvezi na nedopustnost vnaprejšnje dokazne ocene. J. Zobec, nav. delo, str. 358. Op. št. (5) : V pravni teoriji se opozarja, da javna listina, npr. sodna odločba, vselej dokazuje le resničnost svoje neposredne vsebine, ne pa tudi resničnosti tistega, kar se navezuje na to vsebino (kot njena nadaljnja, posredna vsebina). Tako odločba ne dokazuje resničnosti dejanskih ugotovitev, ki so v njej vsebovane, ampak le, da je bilo v določeni zadevi že odločeno in kako je bilo odločeno. Tako J. Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2006, 2. knjiga, str. 417.