Jedro

Namen izdaje začasne odredbe je varstvo upnika pred ravnanjem dolžnika, s katerim bi slednji v času sodnega postopka lahko preprečil možnost kasnejše izpolnitve pravnomočne odločbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi istega sodišča P 1554/2016 - II z dne 21. 7. 2016 ter sklenilo, da bo o stroških postopka odločilo s končno odločbo.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog zavrne, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da izpodbijani sklep temelji na napačni ugotovitvi, da blokada relativno visokega zneska 250.000,00 EUR za toženca predstavlja le neznatno škodo, saj bo le-ta še vedno lahko razpolagal z zneskom 12.800,00 EUR, kar po mnenju sodišča za fizično osebo predstavlja zadostna sredstva za zadovoljitev njegovih vsakodnevnih potreb, ob upoštevanju, da je toženčeva kreditna obveznost prenehala in zaradi tega blokada sredstev ne bi onemogočala poplačilo kredita. Toženec opozarja, da navedbe tožnice v predlogu za izdajo začasne odredbe temeljijo zgolj na domnevah, sodišče pa se je na te domneve nekritično oprlo. Toženec je na podlagi prodajne pogodbe z dne 7. 4. 2016 na bančni račun prejel kupnino že koncem meseca aprila 2016, sredstva pa so bila takoj tudi porabljena, in sicer za poplačilo upnikov družbe A. d.o.o. Glede na to, da toženec s kupnino ne razpolaga, saj jo je porabil za poplačilo upnikov, začasna odredba ne more služiti svojemu namenu. Toženec še poudarja, da je opravljanje dejavnosti toženca zaradi blokade sredstev popolnoma onemogočeno, s čimer mu nastaja hujša škoda. Zaradi blokade računa se toženec tudi ni zmožen sam preživljati, kar pa zagotovo ne pomeni, da je škoda zgolj neznatna. Iz izpodbijanega sklepa zmotno izhaja. Tožnica ima terjatev do osnovnega dolžnika zavarovano s hipoteko na nepremičninah, in sicer je na podlagi Sporazuma o zavarovanju terjatve z vzpostavitvijo hipoteke na nepremičnini, ki so ga dne 20. 5. 2016 sklenili tožnica in osnovni dolžnik ter M. M. kot hipotekarni dolžnik oziroma zastavitelj, vzpostavljena hipoteka v skupnem znesku 580.000,00 EUR, kar presega višino terjatve tožnice. Prav tako je na podlagi Pogodbe o dobavi št. ... C. d.o.o. kot zastavitelj jamčil za obveznost osnovnega dolžnika s hipoteko na nepremičnini, katere vrednost je 2.190.000,00 EUR. Kot izhaja iz cesijske pogodbe z dne 23. 6. 2016 je osnovni dolžnik tožnici tudi odstopil terjatev v višini približno 233.000,00 EUR, ki jo je imel do gospodarske družbe B. d.d. iz ... in temelji na pravnomočni sodbi Občinskega civilnega sodišča v Zagrebu z dne 19. 3. 2013 P 647/07. Pa tudi sicer prodaja nepremičnine ne pomeni izogibanja temveč zgolj spremembo njegove oblike.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 21. 7. 2016 delno ugodilo predlogu tožnice in izdalo začasno odredbo, s katero je organizaciji za plačilni promet, banki N. d.d. naložilo, da mora tožencu ali komu drugemu po njegovem nalogu odreči s toženčevega računa izplačilo denarnega zneska v višini 250.000,00 EUR.

6. Na podlagi določila 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju(2) je predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve utemeljen, če sta kumulativno podana oba pogoja, in sicer verjetno izkazana terjatev ter nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik pa ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ).

7. Namen izdaje začasne odredbe je varstvo upnika pred ravnanjem dolžnika, s katerim bi slednji v času sodnega postopka lahko preprečil možnost kasnejše izpolnitve pravnomočne odločbe. Pritožba ne izpodbija zaključka izpodbijanega sklepa, da je podana verjetnost terjatve tožnice, nasprotuje pa izpolnitvi nadaljnjega pogoja iz drugega in tretjega odstavka 270. člena ZIZ.

8. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča okoliščine konkretnega primera in sicer, da se je toženec s IV. točko poroštvene pogodbe zavezal, da bo najkasneje do 31. 12. 2012 zavaroval terjatev tožnica z dodatnim sredstvom zavarovanja do zneska 100.000,00 EUR, a tega ni storil, temveč je nepremičnino, s katero bi terjatev lahko zavaroval, odtujil ter da je zavrnil tudi ustanovitev hipoteke na neobremenjeni nepremičnini, ki jo je kasneje z najboljšim vrstnim redom pridobila Finančna uprava Republike Slovenije, s stopnjo verjetnosti kažejo na nevarnost, da bo toženec tudi v prihodnje razpolagal s sredstvi, ki jih ima pri organizaciji za plačilni promet, zato da bi se izognil poplačilu dolga ali otežil izvršbo tožnice.

9. Zmotna je pritožbena trditev, da ima tožnica svojo terjatev učinkovito zavarovano. Sodišče prve stopnje je v 29. točki obrazložitve tožencu pojasnilo, da ni ustanovil hipoteke na lastnih nepremičninah, hipoteki, ustanovljeni na nepremičninah oseb C. d.o.o. in B. pa nista bili ustanovljeni zaradi predmetne poroštvene pogodbe, temveč zaradi drugih pogodb, sklenjenih med glavnim dolžnikom in tožnico, navedene nepremičnine pa so tudi že obremenjene s hipotekami drugih oseb. Glede prenesene terjatve do družbe B. d.d. je sodišče prve stopnje tožniku tudi pravilno pojasnilo, da je bila navedena terjatev do družbe B. d.d. prenesena zgolj v izterjavo, ki še ni bila izvršena.

10. V skladu z določbo tretjega odstavka 270. člena ZIZ upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti za uveljavitev terjatve, če dokaže, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Izraz neznatna škoda je pravni standard, ki je odvisen od okoliščin konkretnega primera. Te okoliščine pa je prvostopenjsko sodišče v zadostni meri in pravilno ugotovilo. Toženec z delom kupnine na podlagi izdane začasne odredbe res ne bo mogel in smel razpolagati, vendar pa gre za denarni znesek, ki je zapadel v plačilo in katerega višina oziroma vrednost terjatve ni sporna.

11. Pritožbene trditve, da toženec s kupnino iz prodajne pogodbe z dne 7. 4. 2016 ne razpolaga, saj so bila denarna sredstva že koncem meseca aprila porabljena za poplačilo upnikov družbe A. d.o.o., zaradi česar začasna odredba ne more služiti svojemu namenu, in da blokirana finančna sredstva toženec potrebuje za opravljanje poslovne dejavnosti, predstavljajo pritožbene novote, ki so v pritožbenem postopku neupoštevne, saj toženec ne navaja nekrivdnih razlogov, zaradi obstoja katerih ni mogel navedena dejstva pravočasno navajati že v postopku na prvi stopnji (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Glede pritožbene navedbe, da se toženec zaradi blokade sredstev ni zmožen preživljati, pritožbeno sodišče opozarja na zakonske omejitve izvršbe iz 102. člena v zvezi s 137. členom ZIZ.

13. Na podlagi navedenega je višje sodišče toženčevo pritožbo v skladu z 2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo, saj je stroškovna odločitev odvisna od končnega uspeha strank v pravdnem postopku.

Op. št. (1): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): V nadaljevanju ZIZ.