Jedro

Za nesrečo je odgovoren izključno zavarovanec toženke, saj vožnje ni prilagodil trenutnim razmeram na cesti (prehitevanje peške s tovornim vozilom v strnjenem naselju in ozki cesti) oziroma ni počakal, da bi tožnik, ki je že bil na svojem voznem pasu, odpeljal mimo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita stroške pritožb, tožeča stranka pa tudi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo postopek za znesek 1.940,00 EUR s pripadki in dovolilo spremembo tožbe z dne 28. 8. 2014 (točki I in II izreka). S sodbo je toženki naložilo, da tožniku plača znesek 3.913,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2009 dalje do plačila, višji zahtevek, to je zahtevek za plačilo 1.076,30 EUR s pripadki, pa je zavrnilo (točki III in IV izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti 819,34 EUR stroškov v roku 15 dni s pripadki (točka V izreka).

2. Odločitev pod točkami III do V izreka pravdni stranki izpodbijata.

3. Tožnik vlaga pritožbo zoper del zavrnilnega dela (za znesek 861,00 EUR). Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo zahtevku ugodeno še za znesek 861,00 EUR, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je bila odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti povezane z zdravljenjem odmerjena v prenizkem znesku. Glede na ugotovitve izvedenca glede poškodb, trajanja in intenzivnost bolečin ter nevšečnosti, bi mu moralo sodišče prisoditi vse kar je zahteval. Enako velja za odškodnino za strah. Potrebno bi bilo upoštevati razliko v velikosti vozil, ki sta trčili in nepričakovanost trka. To je povzročilo pri tožniku izredno močan strah. Kakšno pomoč je tožnik potreboval, je lahko ugotovil šele, ko je prejel izvedeniško mnenje. Ker je v tožbi navedel, da je pomoč rabil najmanj en teden po dve uri dnevno, bi dodatne navedbe glede trajanja pomoči sodišče moralo upoštevati, saj so bile pravočasne. Izvedenec je bil postavljen ravno zato, da bi objektiviziral koliko pomoči je bilo potrebno. Pri odločitvi o stroških postopka ni bil ločeno upoštevan uspeh po temelju in po višini. Toženka bi morala v celoti nositi stroške izvedencev, saj jih je z ugovori povzročila. Priglaša pritožbene stroške.

4. Toženka na pritožbo tožnika ni odgovorila.

5. Toženka vlaga pritožbo zoper ugodilni in stroškovni del sodbe. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo zahtevek tudi v tem delu zavrnjen. Priglaša pritožbene stroške. Meni, da je glede na dejanske ugotovitve, ki niso sporne, za nesrečo v celoti odgovoren tožnik. V nadaljevanju opozarja na nekatere ugotovitve izvedenca. Meni, da bi moral tožnik, ko je zapeljal 70 cm na vozišče, ustaviti in počakati, da bi zavarovanec toženke peljal mimo. Takrat ga je že lahko videl. S tem, saj je do nesreče prišlo na razdalji 120 cm od roba vozišča, bi nesrečo preprečil. Zavarovanec toženke s tem, ko je obvozil peško, ni kršil predpisov, hitrost pa je zanemarljivo prekoračil. Kot voznik na prednosti cesti je lahko pričakoval, da bodo udeleženci, ki se na cesto vključujejo z neprednostne ceste, njegovo prednost upoštevali. Zahtevek je zato treba v celoti zavrniti, ali pa odločiti o odgovornosti po pravilih od deljeni odgovornosti. Sodišče je tožniku prisodilo previsoko odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Pravično odškodnino bi predstavljal znesek 1.000,00 EUR. V primeru uspeha s pritožbo predlaga tudi spremembo stroškovne odločitve.

6. Tožnik je na pritožbo toženke odgovoril. Meni, da je odločitev sodišča glede podlage zahtevka pravilna. Opozarja, da je bil zavarovanec toženke, ko je bil tožnik v točki preglednosti, še na svojem pasu in tožniku ni bil nevaren. Ko je tožnik zapeljal naprej, pa je zavarovanec toženke začel s prehitevanjem. Tožnik takrat ni mogel nič storiti. Bil je dolžan spoštovati prednost vozil na prednostni cesti, vendar le tistih, ki so bila na njegovem delu ceste. Ko je začel zavarovanec toženke prehitevati peško, je tožnika že lahko videl. Odškodnina tudi ni previsoka. Opozarja še, da je bolečine in nevšečnosti trpel zaradi poškodbe in ne zaradi degenerativnih sprememb. Če ne bi bilo nesreče, ne bi trpel nobenih bolečin in nevšečnosti. Zato je upravičen do celotnega zahtevanega zneska. Priglaša stroške odgovora.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

Glede podlage zahtevka

8. Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki imajo podlago v mnenju postavljenega izvedenca cestno-prometne stroke, res izhaja, da bi tožnik vozilo zavarovanca toženke (lahko) videl, ko je z vozilom zapeljal do točke vidljivosti, to je med 0,70 do 1 m na vozni pas prednostne ceste. Drži tudi, da do nesreče ne bi prišlo, če bi tožnik na tej točki ustavil in počakal, da zavarovanec toženke odpelje mimo. Vendar pa na tej podlagi, ob upoštevanju ostalih ugotovitev izvedenca oziroma sodišča, ni mogoče zaključiti, da je za nesrečo odgovoren oziroma soodgovoren tožnik.

9. Iz ugotovitev izvedenca tako izhaja tudi to, da zavarovanec toženke, ko ga je tožnik lahko videl, s prehitevanjem še ni začel (primerjaj točko 3a mnenja z dne 11. 2. 2013 in enako ugotovitev sodišča v sodbi na strani 7, drugi odstavek)(1). Zavarovanec toženke se je takrat torej nahajal še na svojem delu prednostne ceste in za tožnika, ki je zavijal desno, torej na nasprotni vozni pas od tistega, po katerem je sicer vozil zavarovanec toženke, ni predstavljal nevarnosti, niti razloga za to, da bi v točki vidljivosti počakal in dal vozilu zavarovanca toženke prednost. Nasprotno pa zavarovanec toženke, saj je pozornost posvetil peški na svoji strani ceste, tožnika ni opazil, čeprav bi ga lahko, in je začel s prehitevanjem. Ker se je tožnik sočasno pomaknil naprej na prednostno cesto in je že začel z zavijanjem, je prišlo na točki, oddaljeni od levega roba ceste (v smeri vožnje zavarovanca toženke) 1,20 m, do trčenja. Tožnik po tem, ko je že bil na prednostni cesti več kot 1 m, nesreče ni mogel več preprečiti. Takrat je bil po ugotovitvah izvedenca zavarovanec toženke že na njegovi strani ceste, saj je že prehiteval peško (primerjaj odgovor pod točko 1 dopolnilnega mnenja z dne 22. 5. 2013 in enake ugotovitve sodišča v sodbi na strani sedem, tretji odstavek). Tožniku glede na povzete ugotovitve tako tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče očitati protipravnega ravnanja.

10. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je za nesrečo odgovoren izključno zavarovanec toženke, saj vožnje ni prilagodil trenutnim razmeram na cesti (prehitevanje peške s tovornim vozilom v strnjenem naselju in ozki cesti)(2) oziroma ni počakal, da bi tožnik, ki je že bil na svojem voznem pasu, odpeljal mimo, je zato pravilna, pritožba toženke pa neutemeljena.

Glede višine a) glede premoženjske škode - stroški za tujo pomoč in postrežbo

11. Sodišče prve stopnje je določilo prvega in četrtega odstavka 286. člena ZPP uporabilo pravilno, ko je štelo, da je tožnik prepozno navedel, da je potreboval v prvem tednu zdravljenja tri (in ne dve) uri nege na dan. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, navedb o večjem obsegu pomoči, ki jih je podal po že opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo, ni ustrezno opravičil. Pri tem tudi ne drži, da je za obseg potrebne pomoči lahko izvedel šele iz izvedeniškega mnenja. Pomoči je bila deležen sam, zato je že ob vložitvi tožbe lahko in moral vedeti, koliko nege in tuje pomoči je potreboval. Na vprašanje pravočasnosti trditev ne more vplivati v tožbi uporabljen izraz najmanj. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je pri presoji tega dela zahtevka upoštevalo trditve tožnika v tožbi.

b) glede nepremoženjske škode

12. Odmera odškodnine za nematerialno škodo je stvar materialnega prava. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je pri njej sodišče vezano na merila iz 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ): stopnja bolečin in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Odmera poteka na dveh ravneh - konkretni in abstraktni. Po eni strani je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu z odškodnino nameniti pravično zadoščenje za omilitev njegovih bolečin. Po drugi strani pa je treba upoštevati tudi primere iz sodne prakse (objektivno merilo). Odškodnina mora biti namreč odmerjena tudi glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo ter upoštevaje razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Načelo objektivizacije, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave RS), je torej namenjeno vzpostavljanju sorazmerne enakosti med več osebami glede na težo primera.

13. Po presoji sodišča prve stopnje znaša pravična denarna odškodnina za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 1.295,00 EUR ter strah 600,00 EUR, skupaj torej 1.895,00 EUR. To predstavlja približno 1,7 povprečnih mesečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji na dan izdaje sodbe.(3) Takšna odškodnina se giba v razponu odškodnin, ki se prisoja v lahkih primerih.(4)

14. Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik v nesreči 11. 9. 2008 utrpel nateg vratnih mišic. Zaradi te poškodbe hudih bolečin ni trpel, je pa trpel trajne srednje hude bolečine približno deset dni, trajne lahke bolečine z občasnimi bolečinami srednje in intenzivnosti tri tedne, občasne srednje hude bolečine do zaključene fizioterapije (to je do 17. 10. 2008 oziroma približno šest dni) ter občasne lahke in srednje hude bolečine do konca zdravljenja, to je do 30. 10. 2008 (približno 13 dni), s tem, da so bile le v 70 % posledica v nezgodi utrpele poškodbe. Tožnik je bil ob poškodbi pregledan v urgentni kirurški ambulanti, štirikrat pri osebni zdravnici, nekaj dni je nosil ovratnico, približno teden dni je redno, nato pa občasno, jemal analgoantirevmatike, bil je dvakrat rentgensko slikan, opravil pa je tudi deset seans fizioterapije. V času po nezgodi je teden dni potreboval tujo pomoč pri dvigovanju v sedeči in stoječi položaj, pri posedanju in poleganju, pri izvajanju osebne higiene nekaterih delov telesa, oblačenju in obuvanju, do zaključka zdravljenja pa se ni mogel ukvarjati s kolesarjenjem. Tudi te omejitve so bile le v 70 % posledica v nezgodi utrpelih poškodb, v preostalem pa posledica predhodnih degenerativnih sprememb. Pritožbeno sodišče glede na opisano intenzivnost bolečin in čas njihovega trajanja ter povzete nevšečnosti ocenjuje, da je prisojena odškodnina primerna in ustreza kriteriju pravične odškodnine. Odškodnina v tej višini tudi ne odstopa od podobnih primerov v sodni praksi.(5)

15. Tožnik v pritožbi ni izpodbijal ugotovitve sodišča prve stopnje, da je že pred konkretno nesrečo imel degenerativne spremembe in s tem povezane težave, niti zaključku, da je konkretnemu škodnemu dogodku mogoče pripisati zgolj 70% prestanih bolečin in nevšečnosti. Tem ugotovitvam je oporekel šele v odgovoru na pritožbo. To pa je, saj je vložitev pritožbe (pa tudi njenih morebitnih dopolnitev) vezana na petnajstdnevni rok od vročitve sodbe, prepozno. O teh navedbah se pritožbeno sodišče zato ne izjavlja, ker to ni potrebno.

16. Glede na intenzivnost in trajanje strahu je v primernem znesku odmerjena tudi odškodnina za prestani strah. Tožnik je namreč po ugotovitvah sodišča prve stopnje trpel razmeroma intenziven primarni strah približno deset do petnajst minut ter razmeroma intenziven sekundarni strah teden dni po poškodbi, nato pa občasno manj intenziven strah pred fizioterapevtskimi postopki do zaključene fizioterapije. Sodišče prve stopnje je pri presoji ustrezno upoštevalo tudi dejstvo, da je prišlo do trčenja s tovornim vozilom in da se je nezgoda zgodila nenadno.

17. Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je pri uspehu strank upoštevalo tako uspeh po temelju kot uspeh po višini. Glede na to, da je tožnik po temelju uspel v celoti, po višini pa do višine približno 56 % (zahteval je 6.929,90 EUR, sodišče pa mu je prisodilo skupno 3.913,60 EUR). Skupen uspeh tožnika tako znaša 78 %, to je toliko kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Stroški za izvedenca cestno-prometne stroke in izvedenca medicinske stroke so del pravdnih stroškov. Ti stroški zato delijo usodo vseh ostalih stroškov. Podlage za to, da bi jih sodišče zgolj zato, ker so nastali v posledici toženkinih ugovorov, v celoti naložilo toženki, pa tudi v 156. členu ZPP ni najti.

18. Pritožbi strank sta glede na obrazloženo neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere je v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, ju je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

19. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, do povračila pritožbenih stroškov nista upravičeni (154. v zvezi s 165. členom ZPP). Kot nepotrebne pa pritožbeno sodišče ocenjuje stroške, ki so tožniku nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj ta ni v ničemer prispeval k odločitvi. Te stroške zato nosi sam (155. v zvezi s 165. členom ZPP).

Op. št. (1): Ker po ugotovitvi izvedenca zavarovanec toženke še ni začel s prehitevanjem, ko je bil tožnik pomaknjen na vozišče (že) za 1,20 m, to pomeni, da s tem manevrom ni začel niti, ko je bil tožnik na vozišče pomaknjen 0,70 do 1 m, saj je bilo to časovno pred tem.

Op. št. (2): Zavarovanec toženke bi nesrečo lahko preprečil, če bi vozil s hitrostjo okoli 40 km/h. Op. št. (3): Povprečna mesečna neto plača na zaposlenega v RS je na dan izdaje sodbe znašala 1.053,77 EUR.

Op. št. (4): Prisojene odškodnine v lahkih primerih se po višini gibajo med 1 in 29 povprečnih plač, povprečna odškodnina znaša 8 povprečnih neto plač (podatki v knjigi „Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, pregled sodne prakse“, GV Založba 2001, stran 764. Op. št. (5): V zadevi II Ips 707/2004 je bila tožniku, ki je utrpel nateg vratnega mišičja, za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ki so primerljive s temi, ki jih je trpel tožnik v tej zadevi, prisojena odškodnina v približni višini 1,8 plače, s tem, da ta odškodnina ni bila zmanjšana zaradi predhodnih degenerativnih sprememb; v zadevi II Ips 1259/2008 pa je bila tožnici, ki je utrpela poleg natega vratnih mišic, še udarec v glavo ter nateg ledveno križničnih mišic, za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisojena odškodnina 1,4 plače, pri čemer tudi ta odškodnina ni bila zmanjšana zaradi predhodnih degenerativnih sprememb.