Jedro

Glede na dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča (okoliščine, kje sta pogodbeni stranki izpolnili oziroma bi morali izpolniti svojo obveznost, kje sta se dogovorili o končni modaliteti toženkine izpolnitve obveznosti oziroma ugotovljenem delnem odpustu dolga, da ima ena od pogodbenih strank (posojilodajalec), ki je dolžna opraviti značilno izpolnitev, v Sloveniji stalno prebivališče, druga (posojilojemalka) pa začasno, da je bila tožba vložena pri slovenskem sodišču), je pogodbeno razmerje pravdnih strank najtesneje povezano s slovenskim pravom. Naštete okoliščine kot navezovalni element na pravo so relevantnejše od okoliščine, kje sta se stranki prvotno dogovarjali o posojilu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrglo ugovor tožene stranke glede nepristojnosti sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju: RS), toženi stranki naložilo v plačilo 3.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega obroka v višini 200,00 EUR od 16.6.2009 dalje, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo in toženi stranki naložilo plačilo 157,41 EUR pravdnih stroškov.

Proti navedeni sodbi in sklepu je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je napačna odločitev prvostopenjskega sodišča, ko je pristojnost slovenskega sodišča utemeljilo na določbi 56. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur. l. RS, št. 56/99, v nadaljevanju ZMZPP), po kateri je pristojnost slovenskega sodišča podana tudi, če je predmet spora obveznost, ki bi jo bilo treba izpolniti v RS. Pravilno je sicer ugotovilo, da stranki prava nista izbrali, vendar je napačna ugotovitev, da je njuno razmerje najtesneje povezano s pravom RS, saj ima stranka, ki je zavezana opraviti za posamezno pogodbo značilno izpolnitev (karakteristična izpolnitev), tj. v konkretnem primeru tožnik – posojilodajalec, stalno prebivališče v RS. Tožena stranka je imela v Bosni in Hercegovini (v nadaljevanju: BIH) v času sklenitve pogodbe prijavljeno stalno in začasno prebivališče, tožeča stranka stalno prebivališče, tam pa so potekali tudi dogovori in bila sklenjena pogodba. Zaradi tega ni podana nobena okoliščina, ki bi nakazovala na pristojnost sodišča RS, niti se stranki za pristojnost nista dogovorili. Zato bi bilo treba tožbo zavreči. Ne glede na to je sodišče tudi dejansko stanje zmotno ugotovilo in posledično napačno uporabilo materialno pravo. Neutemeljeno je zavrnilo dokazne predloge toženke po zaslišanju prič SA in NM, sledilo pa je tožnikovi izpovedbi o obstoju posojilnih pogodb, ne da bi jih tožnik tekom postopka sploh predložil in listinskim dokazom ter izpovedbi priče S. Toženka je namreč v svojo obrambo zatrjevala, da sta s tožnikom sklenila dogovor o poslovnem sodelovanju, vlaganju v trgovino v BL, dobiček pa naj bi si delila, kar je predlagal sam tožnik.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na 22. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju: ZPP), ki ureja pravočasnost ugovora krajevne pristojnosti, nepravilno štelo ugovor tožene stranke glede mednarodne pristojnosti sodišča RS, ki ga je podala (šele) v prvi pripravljalni vlogi, kot prepozen, saj je sodišče na mednarodno pristojnost dolžno paziti ves čas postopka po uradni dolžnosti (18. člen ZPP). Vendar pa je toženkin ugovor tudi vsebinsko presojalo ter pravilno ugotovilo in utemeljilo svojo pristojnost s sklicevanjem na določbo 56. člena ZMZPP. Ta določa, da je za spore iz pogodbenih razmerij pristojno sodišče RS tudi tedaj, kadar je predmet spora obveznost, ki jo je treba oziroma, bi jo bilo treba izpolniti v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje je sledilo tožnikovi izpovedi, da bi mu toženka morala vrniti denar po prihodu v Slovenijo, nato pa sta se v mesecu marcu 2009 sporazumela, da mu bo posojilo vračala v mesečnih zneskih po 200,00 EUR in o delnem odpustu dolga (319. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Takrat je toženka v Sloveniji že bivala. Navedene dejanske ugotovitve pogojujejo sklep, da bi morala biti toženkina obveznost izpolnjena v Sloveniji. To je tudi v skladu z določbo 1. odstavka 295. člena OZ, po kateri mora biti denarna obveznost izpolnjena v kraju upnikovega prebivališča. Da je treba v obravnavanem primeru uporabiti slovensko materialno pravo, prav tako izhaja iz pravil ZMZPP. Ta v 19. členu določa, da se za pogodbo uporabi pravo, ki ga izberejo stranke, če pa takšnega dogovora ni, se v skladu z 20. členom ZMZPP uporabi pravo, s katerim je razmerje najtesneje povezano, pri čemer se šteje, da je najtesnejša zveza podana s pravom države, v kateri ima stranka, ki je zavezana opraviti za posamezno pogodbo značilno izpolnitev, stalno prebivališče oziroma sedež, če posebne okoliščine primera ne napotujejo na drugo pravo. Nedvomno je glede na prej povzete dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča (okoliščine, kje sta pogodbeni stranki izpolnili oziroma bi morali izpolniti svojo obveznost, kje sta se dogovorili o končni modaliteti toženkine izpolnitve obveznosti oziroma ugotovljenem delnem odpustu dolga, da ima ena od pogodbenih strank (posojilodajalec), ki je dolžna opraviti značilno izpolnitev, v Sloveniji stalno prebivališče, druga (posojilojemalka) pa začasno, da je bila tožba vložena pri slovenskem sodišču) pogodbeno razmerje pravdnih strank najtesneje povezano s slovenskim pravom. Naštete okoliščine kot navezovalni element na pravo so relevantnejše od tistih, ki jih izpostavlja pritožba oziroma okoliščin, kje sta se stranki prvotno dogovarjali o posojilu. Glede na navedeno je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je razmerje med pravdnima strankama najtesneje povezano s pravom RS (20. člen ZMZPP) in da je podana pristojnost sodišča RS (56. člen ZMZPP).

Toženka v pritožbi vztraja pri trditvi, da ji je tožnik dal denar kot vložek v skladu z dogovorom o poslovnem sodelovanju glede obratovanja skupne poslovalnice v BIH (stojnice z oblačili) in ne kot posojilo. S pritožbo meri na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko sodišču prve stopnje očita, da v zvezi z navedeno dejansko okoliščino ni zaslišalo predlaganih prič SA in NM. Že iz izpovedbe toženke ni mogoče izpeljati zaključka, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor o poslovnem sodelovanju, saj je na izrecno vprašanje jasno povedala, da je v trgovsko dejavnost vlagala svoj denar in da tožnikovih sredstev, ki jih je porabila za poplačilo posojil, ki so ji nastala tekom neuspešnega poslovanja, ni razumela kot poslovni vložek v skladu s poslovnim dogovorom, temveč kot darilo. Poleg tega je trgovino že poleti 2007 zaprla, tožnikova nakazila pa so bila večinoma opravljena kasneje. Ker niti toženka kot neposredna udeleženka spornega razmerja ni potrdila dejanske navedbe iz odgovora na tožbo glede obstoja dogovora o poslovnem sodelovanju, je bil logičen zaključek sodišča prve stopnje, da njeno nadaljnje dokazovanje ni potrebno. Tudi pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje povsem spregledalo izpovedbo toženke, tako ne držijo, saj je bila ravno ta ključna za opustitev nadaljnjega dokazovanja obstoja dogovora o poslovnem sodelovanju z zaslišanjem predlaganih prič.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podane kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (drugi odstavek 350. člena ZPP in 353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, tožnikov strošek odgovora na pritožbo pa ni bil potreben strošek, zato je vsaka stranka dolžna sama kriti svoje pritožbene stroške.