Jedro

Zahtevek za zmanjšanje pogodbene kazni je ugovor materialnega prava in ga je zato mogoče uveljavljati tudi v fazi pritožbenega postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke proti toženi stranki v znesku 3.643.200,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.12.1996 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo, da tožeči povrne pravdne stroške v znesku 283.383,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe do plačila.

Proti sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila. Formalno zatrjuje obstoj pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka, iz vsebine pritožbe pa izhaja, da sodbo izpodbija tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V obrazložitvi pritožbe navaja, da sta tožnika kuhinjo začela uporabljati septembra 1996 in je zato napačno stališče izpodbijane sodbe, da je zahtevek za plačilo pogodbene kazni vložen pravočasno. Rok iz 5. odstavka 273. člena ZOR je prekluziven. Tožeča stranka zahtevka za plačilo pogodbene kazni ni postavila takoj,ko je kuhinjo začela uporabljati, zato bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavreči. Po obstoječi sodni praksi dejanski prevzem nadomesti formalno opravljeno izročitev. Zmotna je ugotovitev izpodbijane sodbe, da je izvedenec ugotovil za 660.000,00 SIT neopravljenega dela. Ta znesek se nanaša na neizdelana dela in na slabo izdelana dela skupaj. Sodišče bi moralo tožečo stranko pozvati naj dokaže, kolikšen odstotek od 660.000,00 SIT odpade na nedokončano in kolikšen na slabo opravljeno delo. Ker pa tega ni storilo, tožeča stranka pa zahteva plačilo pogodbene kazni le od neizvršenih del je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek in s tem storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Dogovorjena pogodbena kazen je tudi daleč pretirana. Običajno znaša le 0,5 promila za vsak dan zamude in jo mora sodišče znižati.

Pritožba je bila poslana tožeči stranki, ki pa odgovora nanjo ni podala.

Pritožba je utemeljena.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka s pogodbo z dne 29.3.1996 prevzete obveznosti ni izpolnila. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožena stranka v 8 členu citirane pogodbe obvezala, da bo dokončala prevzeta dela do vključno 27.5.1996 in da je v 1. odstavku 12. člena iste pogodbe določeno, da je izvajalec (toženec) dolžan obvestiti naročnika (tožnika) o datumu, ko bodo pogodbena dela dokončana in pripravljena za primopredajo ter da bosta ob primopredaji pogodbeni stranki sestavili zapisnik o prevzemu. Pogodbeni stranki sta torej poleg dejanskega prevzema predmeta dela dogovorili še formalni prevzem s sestavo prevzemnega zapisnika. Obstoja slednjega tožena stranka ni dokazala, čeprav je ves čas trdila, da je bila izpolnitev opravljena. Uporaba kuhinje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne pomeni njenega dejanskega prevzema. Glede na izostanek tako formalnega kot dejanskega elementa izpolnitve je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka obveznosti ni izpolnila, kar pomeni, da tožeča stranka ni bila prekludirana glede svoje pravice zahtevati pogodbeno kazen.

Določba 5. odstavka 273. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), na katero se tožena stranka v pritožbi sklicuje, se nanaša samo na primere, ko je upnik sprejel izpolnitev, ne pa tudi na primere, ko izpolnitev ni bila opravljena. Odločitev sodišča glede vprašanja izpolnitve pogodbene obveznosti je zato pravilna in utemeljena s pravilnimi razlogi, ki temeljijo na oceni izvedenih dokazov. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta pogodbeni stranki (13. člen pogodbe) dogovorili, da se pogodbena kazen obračunava od vrednosti pogodbenih del, ne pa morda od vrednosti neizvršenih del. Tožena stranka se je s pogodbo zavezala za tožnika izdelati pohištvo za dnevno sobo, spalnico in kuhinjo. Tožeča stranka se je očitno postavila na stališče, ki ga sprejema sodna praksa, da se lahko v primeru delne izpolnitve, če ima ta za upnika smisel, zahteva pogodbena kazen samo od neizpolnjenega dela obveznosti. Neizpolnjeni del obveznosti pa predstavlja kuhinja v celoti in bi glede na to, tožeča stranka lahko zahtevala pogodbeno kazen od celotne vrednosti kuhinje, ne pa samo od vrednosti, kolikor bi po mnenju izvedenca S. B. znašali stroški odprave napak. Iz izvedenčeve ugotovitve, kako visoki bi bili stroški odprave napak v kuhinji, je mogoče sklepati, da je celotna vrednost kuhinje večja od zneska 660.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče se glede na navedeno strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je bilo izračunavanje pogodbene kazni od osnove 660.000,00 SIT, ki si jo je izbrala tožeča stranka, za toženca ugodno. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločilo v okviru postavljenega zahtevka, pritožbeni očitek obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka torej ni utemeljen.

Tožena stranka je šele v pritožbi podala zahtevo za zmanjšanje pogodbene kazni. Po določbi 274. člena ZOR sodišče na dolžnikovo zahtevo zmanjša zahtevano pogodbeno kazen, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka. Zahtevek za zmanjšanje pogodbene kazni je ugovor materialnega prava in ga je zato mogoče uveljavljati tudi v fazi pritožbenega postopka. Glede na določbo 1. odstavka 352. člena ZPP toženec ni bil prekludiran glede ugovora za zmanjšanje pogodbene kazni. Ker pa je bil tak ugovor podan šele v pritožbenem postopku, sodišče prve stopnje v dosedanjem sojenju ni ugotavljalo dejstev ali je pogodbena kazen glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka in je ostalo dejansko stanje glede obstoja okoliščin iz 274. člena ZOR nepopolno ugotovljeno. Za popolno ugotovitev dejanskega stanja bo sodišče prve stopnje moralo opraviti novo glavno obravnavo, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in na podlagi določbe 370. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo.

Posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari je tudi razveljavitev odločitve glede stroškov. O pritožbenih stroških pa to sodišče ni odločalo, ker niso bili priglašeni.

Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP (Ur.l. RS štev. 26/99) je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP (Ur.l. SFRJ štev.

4/77 - 27/90 in RS št. 55/92).