Jedro

S sodbo je bila odpravljena drugostopenjska odločba in spremenjena prvostopenjska odločba tako, da je bilo izplačevanje starostne pokojnine, priznane s pravnomočno odločbo, namesto s 15. 6. 2007 ustavljeno šele z 31. 8. 2010. Ker ustavitev izplačevanja pokojninske dajatve za nazaj od 15. 6. 2007 dalje ni bila zakonita, temveč je dopustna le za naprej od 31. 8. 2010 dalje, je s pravnomočno sodbo vzpostavljeno stanje za zakonito izplačilo pokojnine od 1. 7. 2007 do 31. 8. 2010. Odpad odločitve o ustavitvi izplačevanja starostne pokojnine za nazaj zato predstavlja razlog iz 4. točke 260. člena ZUP (če se odločba organa, ki je postopek vodil, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah rešil drugače) za obnovo postopka o ugotovljenem preplačilu starostne pokojnine od 15. 6. 2007 do 31. 8. 2010.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v 15-ih dneh od prejema te sodbe tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 299,63 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 31. 3. 2014 in št. ... z dne 24. 7. 2014 ter izreklo, da se dovoli obnova postopka, končanega z odločbo z dne 21. 3. 2011 v zvezi z odločbo z dne 24. 11. 2010 (I. točka izreka). Odredilo je, da je tožena stranka novo odločbo v obnovitvenem postopku dolžna izdati v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe (II. točka izreka). Toženo stranko je zavezalo, da tožnici v 15 dneh povrne stroške postopka v višini 248,02 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Predlaga njeno spremembo in zavrnitev tožbenega zahtevka, oziroma podrejeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Meni, da obnovitveni razlog iz 4. točke 260. člena ZUP-a ni podan. Preplačilna odločba z dne 24. 11. 2010 temelji na dejstvu, da tožnica od 15. 6. 2007 do 31. 8. 2010 ni izpolnjevala pogojev za izplačilo pokojnine po 157. členu ZPIZ-1. Po 4. odstavku 260. člena ZUP-a se lahko postopek obnovi, če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah rešil drugače. Predhodno vprašanje v skladu s 1. odstavkom 174. člena ZUP-a pa predstavlja samostojno pravno celoto, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa in brez njegove rešitve ni mogoče rešiti zadeve same. Ustavitvena odločba z dne 31. 8. 2010, oz. sodba sodišča z dne 9. 10. 2013, s katero je spremenjen datum ustavitve izplačevanja pokojnine za naprej, ne predstavlja predhodnega vprašanja. Navedena odločba oziroma sodba pomeni le, da se pokojnina od 1. 9. 2010 ne izplačuje in ne more predstavljati argumenta za utemeljenost zahtevka tožeče stranke za odpravo preplačilne odločbe. Sklicuje se še na 263. člen ZPIZ-1, ki ureja učinek odločbe, izdane v obnovitvenem postopku.

3. Tožnica v pisnem odgovoru prereka navedbe tožene stranke, opozarja, da je bila pravnomočna odločba o preplačilu izdana na podlagi odločbe o ustavitvi izplačevanja pokojninske dajatve št. ... z dne 31. 8. 2010, ki je bila v sodnem postopku spremenjena tako, da je ustavitev izplačevanja pokojnine učinkovala le za naprej. Pritožbene navedbe tožene stranke, ki skuša sanirati napačno odločitev na temelju 157. člena ZPIZ-1, so zavajajoče. Dejstvo je, da je imela tožnica pravico do izplačevanja pokojnine od 15. 6. 2007 do 31. 8. 2010 po pravnomočni odločbi z dne 7. 12. 2007. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na 263. člen ZPIZ-1, saj v obnovitvenem postopku ne uveljavlja nobene pravice iz obveznega zavarovanja, temveč povračilo neupravičeno plačanega oziroma zahtevanega denarnega zneska v višini 29.935,20 EUR. V obnovitvenem postopku se torej ne bodo ponovno ugotavljale oziroma odmerjale pravice, ki so že pravnomočno priznane, zato 263. člen ZPIZ-1 ni uporabljiv. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Ta je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenih materialnih določbah zakona, ki ureja pogoje za obnovo upravnega postopka.

V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Ugoditvena sodba je utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč na pritožbena izvajanja dodaja le še naslednje.

6. Prav nobenega dvoma ni, da je v okoliščinah konkretnega primera pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve podana v 4. točki 260. člena Zakona o upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZUP). Po cit. določbi ZUP-a se namreč postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku več ni rednega pravnega sredstva obnovi, če se odločba organa, ki je postopek vodil, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah rešil drugače. Za predhodno vprašanje v skladu s 1. odstavkom 147. člena ZUP-a gre, kadar je neka pravica oziroma obveznost oziroma pravno razmerje sestavni del dejanskega stanja, od katerega je odvisna odločitev v upravni zadevi, odločanje o tem vprašanju pa je v pristojnosti sodišča ali kakšnega drugega organa, če o obstoju oziroma neobstoju takšne pravice, obveznosti oziroma pravnega razmerja še ni bilo pravnomočno odločeno. Za „drug organ“ iz 1. odstavka 147. člena ZUP-a, je potrebno šteti tudi organizacijsko enoto istega organa(1).

Sicer pa v predmetni zadevi ne gre za vprašanje prekinjanja postopka v zvezi z reševanjem predhodnega vprašanja v smislu ureditve v 147. členu ZUP-a. Gre izključno za presojanje pravnih posledic s sodbo opr. št. Psp 264/2013 z dne 9. 10. 2013 odpravljene drugostopenjske odločbe z dne 12. 11. 2010 in spremenjene prvostopenjske št. ... z dne 31. 8. 2010 tako, da je bilo izplačevanje starostne pokojnine, priznane s pravnomočno odločbo št. ... z dne 7. 12. 2007 od 15. 6. 2007 dalje, namesto s 15. 6. 2007, ustavljeno šele z 31. 8. 2010. Takšna sodba o ustavitvi izplačevanja pokojnine, ki je bistveno drugačna od odločbe, na kateri sta temeljili pravnomočni odločbi o preplačilu(2) , nedvomno predstavlja samostojno pravno celoto, ki je odločilna za rešitev vprašanja preplačila. Ker ustavitev izplačevanja pokojninske dajatve (za nazaj od 15. 6. 2007 dalje) ni bila zakonita, temveč le za naprej (od 31. 8. 2010 dalje), je s pravnomočno sodbo vzpostavljeno stanje za zakonito izplačilo pokojnine od 1. 7. 2007 do 31. 8. 2010. 7. Odpad odločitve o ustavitvi izplačevanja starostne pokojnine za nazaj tako zagotovo predstavlja razlog iz 4. točke 260. člena ZUP-a za obnovo postopka, končanega z pravnomočno drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 21. 3. 2011 in prvostopenjsko št. ... z dne 24. 11. 2010, o ugotovljenem preplačilu starostne pokojnine in letnega dodatka od 15. 6. 2007 do 31. 8. 2010 v znesku 29.935,20 EUR. Sodišče prve stopnje je zato izpodbijani odločbi o zavrnitvi predlagane obnove postopka, utemeljeno odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje toženi stranki.

8. V ponovljenem predsodnem postopku bo potrebno izhajati iz materialnopravnega stališča sodišča, da v obravnavani zadevi obstaja obnovitveni razlog iz 4. točke 260. člena ZUP-a. Ob takšnem izhodišču bo tožena stranka postopala po XVI poglavju ZUP-a, ki ureja izredna prava sredstva. Torej po določbah ZUP-a o obnovi upravnega postopka, ki je sestavljen iz faze formalnega odločanja o uvedbi obnove postopka in meritornega odločanja o predlogu samem. Vkolikor bosta združeni obe fazi, bo v skladu z 270. členom ZUP-a na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem, pravnomočno končanem postopku in podatkov, oz. dejstev, ugotovljenih v obnovitvenem postopku, odločila o zadevi, ki je predmet obnovitvenega postopka. Ob vsebinskem odločanju v nadomestitvenem postopku bo glede na 270. člen ZUP-a lahko pustila prejšnjo odločbo v veljavi, jo odpravila ali razveljavila in nadomestila z novo.

9. Glede na predhodno obrazloženo, sklicevanje tožene stranke na 263. člen ZPIZ-1, oz. 157. člen ZPIZ-1, ki ureja začetek izplačevanja pokojninskih dajatev v primeru odločanja o pridobitvi pravic(3) , za pritožbeno rešitev te zadeve ni odločilno. Pritožbo je zato potrebno kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP, vključno s stroškovno odločbo, potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

10. Pritožbeno sodišče je hkrati odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 299,63 EUR stroškov odgovora na pritožbo. Navedeni znesek je odmerjen ob uporabi 155. člena ZPP v zvezi z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami; v nadaljevanju: ZOdvT), in sicer 225,60 EUR po tar. št. 3210 za odgovor na pritožbo in 20,00 EUR za materialne stroške v pavšalni višini. Skupaj torej 245,60 EUR, povečanih za 22% DDV pa 299,63 EUR, kot je razvidno iz II. tč. izreka te sodne odločbe.

(1) Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, GV založba Ljubljana 2004, str. 501. (2) In sta predmet obnovitvenega predsodnega upravnega postopka.

(3) Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s komentarjem, Gospodarski vestnik Inštitut za delovna razmerja Ljubljana 2000, str. 602.