Jedro

Če izreče sodišče 2. stopnje oprostilno sodbo enemu sostorilcu kaznivega dejanja ropa po 2. in 1. odst. 213. čl. KZ, za drugega pa potrdilo sodbo sodišča 1. stopnje v odločbo o krivdi, je dolžno po uradni dolžnosti spremeniti pravno opredelitev samo po 1. odst. 213. čl. KZ, ker je odpadel kvalifikatorni znak iz 3. odst. 213. čl. KZ.

Izrek

Pritožbam obtoženih S. M., M. J. ter zagovornika odvetnika M. M. se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje Glede obtoženega M.J. spremeni: - v krivdoreku pod tč .1 tako, da se obtoženi M.J. po 3. točki 368. člena ZKP oprosti

obtožbe, da je skupaj s S. M. vzel tuje premične stvari z namenom, da si jih protipravno prilastita tako, da sta uporabila silo zoper drugo osebo na ta način, da je M. dne 21. marca 1995 med 3 in 4 uro v stanovanju M.K. v B. u. ... v C. pripeljal oškodovanca D. K., kjer ga je M. najprej brcnil v glavo in želodec, da je padel po tleh, nato pa sta ga na tleh ležečega oba obrcala in mu vzela zlato verižico 20 g vrednost približno 60.000,00 SIT, zlato zapestnico s ploščico, vredno 28.000,00 SIT, unikatno uro M. vredno 50.000,00 SIT, iz zadnjega žepa na hlačah pa nekaj bankovcev po 1.000,00 SIT, nato pa sta ga nagnala iz stanovanja, z dejanjem pa sta ga oškodovala za približno 150.000,00 SIT s čemer naj bi obtoženi M. J. storil kaznivo dejanje ropa po III. in I. odstavku 213. člena KZ.

Po I. odstavku 96. člena ZKP bremenijo stroški oprostilne sodbe vključno s stroški za zagovornika, ki se nanašajo na obtoženega M. J., proračun.

- v odločbi o kazenski sankciji tako, da se obtoženemu M. J. za kaznivo dejanje pod tč. 2 krivdoreka namesto kazni 5 (pet) mesecev zapora po I. odst. 50. člena KZ izreče pogojna obsodba, v kateri se po I. odstavku 212. člena KZ določi kazen 5 (pet) mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obtoženi M. J. v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja.

Po I. odstavku 49. člena KZ se v tako določeno kazen všteje čas, ki ga je obtoženi M. J. prebil v priporu od 12. 4. 2004 od 20.15 ure do 5. 5. 2004. - v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku tako, da je samo obtoženi S. M. dolžan plačati oškodovanemu D.K. 150.000,00 SIT odškodnine.

Glede obtoženega S. M. v krivdoreku pod točko 1 tako, da je obtoženi S. M. sam storil to kaznivo dejanje na škodo D.K.,ki se pravno opredeli kot kaznivo dejanje ropa po I. odstavku 213. člena KZ; - v odločbi o kazenski sankciji tako, da se namesto določenih posameznih kazni zapora in enotne kazni zapora po I. odstavku 50. člena KZ obtoženemu S. M. izrečena pogojna obsodba, s tem, da se za kaznivo dejanje pod točko 1 krivdoreka po I. odstavku 213. člena KZ določi kazen 1 (eno) leto zapora, za kaznivo dejanje pod točko 2 krivdoreka pa po I. odstavku 212. člena KZ določi kazen 5 (pet) mesecev zapora, nato pa po 2. točki II. odstavka 47. člena KZ določi enotna kazen 1 (eno) leto in 4 (štiri) meseca zapora, ki ne bo izrečena, če obtoženi S. M. v triletni preizkusni dobi ne bo storil novega kaznivega dejanja.

V ostalem se vse tri pritožbe zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo sta bila oba obtoženca spoznana za kriva kaznivega dejanja ropa po III. in I. odstavku 213. člena KZ na škodo D. K. (tč. 1 krivdoreka) in kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki I. odstavka 213. člena v zvezi z 22. členom KZ na škodo I. C. (tč. 2 krivdoreka).

Obtoženemu S.M. je bila za prvo kaznivo dejanje določena omiljena kazen dve leti in šest mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje pa kazen pet mesecev zapora, nato pa izrečena enotna kazen dve leti in deset mesecev zapora.

Obtoženemu M. J. je bila za prvo kaznivo dejanje določena omiljena kazen dve leti zapora, za drugo pa kazen pet mesecev zapora. Nato je bila izrečena enotna kazen dve leti in štiri mesece zapora. Vanjo je bil štet čas, prebit v priporu od 12. 4. 2004 od 20.15 ure do 5. 5. 2004. Oba obtoženca sta dolžna plačati oškodovanemu D. K. odškodnino v znesku 150.000,00 SIT. Za presežek je bil oškodovanec napoten na pravdo.

Oba obtoženca sta bila oproščena povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. - 6. točke II. odstavka 92. člena ZKP.

Zoper to sodbo so se pravočasno pritožili obtoženi S. M., njegov zagovornik in obtoženi M. J. po zagovorniku.

Obtoženi S. M. se je v svoji pritožbi smiselno skliceval na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, izpodbijal pa je tudi odločbo o kazenski sankciji. Predlagal je izrek pogojne obsodbe namesto kazni zapora.

Njegov zagovornik je uveljavil pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagal je spremembo izpodbijane sodbe v oprostilno, sicer pa znižanje določenih oziroma izrečene kazni zapora.

Obtoženi M. J. se je pritožil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi on je predlagal spremembo te sodbe v oprostilno.

V. d. t. V. d. t. R. S., Z. o. v C. M. B. je v pisnem stališču do pritožb predlagal njihovo zavrnitev, ko je treba odločbo o kazenski sankciji, izrečeni obtoženemu S.M., po uradni dolžnosti spremeniti tako, da se z upoštevanjem sodb Okrajnega sodišča v Celju z dne 1. 7. 1996, opr. št. K 980/95, Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah z dne 20. 2. 2002, opr. št. K 97/01, in Okrožnega sodišča v Celju z dne 31. 3. 2003, opr. št. Ks 35/03, izreče enotna kazen.

To stališče je bilo vročeno obtoženima S. M. in obema zagovornikoma, ki nanj niso odgovorili. Poštna pošiljka, poslana obtoženemu M. J. na zadnji naslov njegovega prebivališča, je bila vrnjena z označbo, da je ni dvignil. Pritožbe so delno utemeljene.

Sodišče druge stopnje dvomi, da je obtoženi M. J. sploh sodeloval pri kaznivem dejanju ropa na škodo D. K., pa čeprav je slednji že v preiskavi zatrjeval, da sta ga v stanovanju brcala oba obtoženca in da sta mu tudi oba vzela vse stvari. Vendar izhaja iz njegove kazenske ovadbe z dne 21. 3. 1995, ki jo je podal ob 10.30 uri na P. p. v C., da ga je pretepel in mu nato vzel stvari samo obtoženi S. M., saj obtoženi M. J. ni omenjen kot storilec, pač pa le kot moški, ki mu je hotel celo pomagati, ko ga je obtoženi S. M. že pretepal. Iz izpovedbe priče M. P. iz preiskava izhaja prav to: da je v stanovanju samo obtoženi S. M. oba izsiljeval za denar, da je hotel od oškodovanca verižico in zapestnico in da mu je po vrnitvi oškodovanec povedal, da mu je oboje vzel samo obtoženi S. M.. Iz te izpovedbe povzema sodišče druge stopnje, da je drugi moški, ki je lahko bil le obtoženi M. J., soobtoženega S. M. celo miril in da sploh ni bil nasilen. Sodišče druge stopnje opozarja, da izpovedbi oškodovanca in priče M. P. nista soglasni niti v tem, kdaj in kako se je v stanovanju začelo dogajanje, razen tega pa se na zaslišanje na glavni obravnavi M. P. tako ni ničesar več spominjal. Pa tudi izpovedba priče M. K., v katere stanovanju se je vse obravnavano dogajalo, je že v preiskavi, zlasti pa na glavni obravnavi z dne 24. 5. 2004 tako nedosledna, da po mnenju sodišča druge stopnje nima prav nobene dokazne vrednosti. Končno tudi sam oškodovanec ni vedel povedati, kdo izmed obeh obtožencev mu je vzel vse stvari. Sploh pa ni sprejemljivo, da zaradi zatrjevanih brc s strani obeh obtožencev ne bi bil poškodovan in bi tako moral obiskati zdravnika, pa ga ni. Po drugi strani pa se zagovor M. J. iz preiskave o pomembnih okoliščinah sklada z izpovedbo že omenjene priče M.P.. Končno je dokazano, da je samo obtoženi S.M. istega dne prodal zlato. Ker tako sodišče druge stopnje dvomi, da je obtoženi M. J. sploh in kakorkoli sodeloval pri kaznivem dejanju na škodo D. K., je v skladu s V. odstavkom 392. člena ZKP v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo v oprostilno.

Nobenega dvoma pa ni, da je obtoženi M.J. storil kaznivo dejanje pod tč.2 krivdoreka. Ne glede na dejstvo, da ga je za to kaznivo dejanje obremenil tudi soobtoženi S. M., je sodišče prve stopnje zanesljivo in prepričljivo ugotovilo, da sta oba obtoženca storila to kaznivo dejanje zato, da bi si prilastila premične stvari, za katere sta pričakovala, da so v barakah. Zaradi pravočasnega interveniranja varnostnikov, kakor je to izpovedal priča R. P., pa je to dejanje ostalo samo pri poskusu. Zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo obtoženemu M.J., da je v baraki vdrl oziroma vlomil zato, da bi tam samo prespal. Ker je bil obtoženi M.J. s to sodbo oproščen obtožbe zaradi kaznivega dejanja pod točko 1 krivdoreka izpodbijane sodbe, krivdorek glede kaznivega dejanja pod točko 2 pa je potrjen, je sodišče druge stopnje odločilo še o primernosti določene kazni zapora za slednjo kaznivo dejanje. Ne glede na predkaznovanost obtoženega M. J., zlasti zaradi premoženjskih kaznivih dejanj, je izključno zaradi časovnega zamika med storjenim kaznivim dejanjem in izpodbijano sodbo - skoraj 10 let - presodilo, da kaznovanje z nepogojno kaznijo zapora ni več smiselno. Zato je namesto kazni pet mesecev zapora izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere je glede na ugotovljene okoliščine določilo kazen pet mesecev zapora in najkrajšo preizkusno dobo. Ker pa je bil obtoženi M.J. v priporu, saj drugače ni bilo mogoče zagotoviti njegove navzočnosti na glavni obravnavi, se mu čas prestajanja pripora všteje v določeno kazen pet mesecev zapora. Do dejanskega vštetja pa bo prišlo, če bo sedaj izrečena pogojna obsodba preklicana.

Ker je bil obtoženi M.J. oproščen obtožbe za kaznivo dejanje pod točko 1 krivdoreka izpodbijane sodbe, bremenijo stroški tega dela kazenskega postopka proračun. Zaradi tega pa tudi ni dolžan plačati odškodnine oškodovancu D. K..

Odločitev sodišča prve stopnje v krivdoreku pod točko 1 glede obtožbe, ki se je nanašala na obtoženega S. M., pa je pravilna in je ni mogoče izpodbiti s pritožbenimi izvajanji tega obtoženca in njegovega zagovornika. Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da je ta obtoženec pripeljal v stanovanje M.K. oškodovanca in pričo R. P., pa čeprav je v zagovoru trdil bistveno drugače. Razen tega je že v omenjeni kazenski ovadbi oškodovanca za rop obdolžil samo tega obtoženca. Končno za obtoženčevo zanikanje prodaje zlata v Žalcu dne 21. 3. 1995 ni prav nobenega dokaza. Nasprotno pa je na blagajniškem izdatku s tega dne naveden poleg njegovega imena še njegov naslov. Izpovedbi oškodovanca in priče M. P. nista tako nedosledni, kakor se zatrjuje v zagovornikovi pritožbi. Zlasti sodišče prve stopnje pri dokazni oceni teh dveh izpovedb ni storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odstavka 371. člena ZKP. Sodišče druge stopnje poudarja, da M. P. ni bil ves čas navzoč v stanovanju, saj je prav zaradi ravnanja obtoženega S. M. odšel na policijo, po vrnitvi v stanovanje pa je bil oškodovanec že pretepen in oropan. Določena neskladja med izpovedbami v preiskavi in na glavni obravnavi pa je mogoče pripisati časovni odmaknjenosti dogodka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre za nebistvena neskladja, ki na pravilno odločitev o obtožbi niso imela vpliva. Čeprav iz že omenjenega blagajniškega izdatka o prodaji zlati v Ž. ni mogoče ugotoviti, katera vrsta nakita je bila prodana (zlata verižica, zlata zapestnica ali oboje), hkrati tudi ni nobenega dokaza, da je bil ves nakit prodan. Za vzeto uro, glede katere je oškodovanec dosleden, se sploh ni ugotovilo, kje je. S tem pa še ni rečeno, da ta okoliščina ni dokazana. Enako velja glede dejstva, da obtoženemu S. M. ni bila zasežena prav nobena stvar, ki je bila odvzeta oškodovancu pri ropu. Sodišče prve stopnje je vrednost teh stvari povzelo po njegovi izpovedbi, kar je pravilno, saj sicer drugih dokazov o tej okoliščini ni bilo. Izpovedba priče M. K., ki je že ocenjena v tej sodbi, za odločitev o kaznivem dejanju ropa ni odločilna. Po ugotovitvi sodišča druge stopnje je zanesljivo dokazano, da je kaznivo dejanje ropa na škodo D. K. storil le obtoženi M. S., zato pritožbi v tem delu ni bilo mogoče slediti.

Zaradi te ugotovitve pa je bilo potrebno spremeniti tudi pravno opredelitev iz III. na I. odstavek 213. člena KZ.

Tudi udeležba obtoženega S. M. pri kaznivem dejanju pod točko 2 krivdoreka v obliki sostorilstva je dokazana. Obtožba obema obtožencema ni očitala, da bi iz barak, v kateri je vdrl oziroma vlomil soobtoženi M. J., karkoli vzela, saj za to ni bilo časa, ker sta bila pravočasno odkrita in jima je bil tako prilastitveni namen preprečen. Zato je to kaznivo dejanje ostalo pri poskusu. Sam način storitve napotuje na pravno opredelitev po 1. točki I. odstavka 212. člena KZ. Sodišče prve stopnje je vlogo obeh obtožencev pri tem kaznivem dejanju razčlenilo in pravilno ugotovilo, da gre za sostorilstvo. Tudi sodišče druge stopnje meni, da je šlo za delitev dela, pri čemer je obtoženi S. M. stražil, soobtoženi M. J. pa je vdrl in vlomil v baraki. Zato ne drži pritožbena trditev iz zagovornikove pritožbe, da obtoženca v tem primeru nista izpolnila znakov očitanega kaznivega dejanja.

Ker je obtoženi S. M. s to sodbo spoznan za krivega temeljnega kaznivega dejanja ropa po I. odstavku 213. člena KZ, saj je zaradi oprostitve soobtoženega M. J. odpadla kvalificirana oblika iz III. odstavka tega člena, je moralo sodišče druge stopnje odmeriti novo kazen za to kaznivo dejanje. Ta je zagrožena v razponu od enega do desetih let zapora. Zato je s tem nastala možnost izreka pogojne obsodbe, česar pravna opredelitev po III. odstavku 213. člena KZ ni dovoljevana glede na omejitev iz II. odstavka 51. člena KZ.

Predvsem zaradi že omenjene velike časovne odmaknjenosti, pa tudi zaradi olajševalnih okoliščin, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje kot podlago omilitve kazni za kaznivo dejanje pod točko 1 krivdoreka, ko sicer sploh ni upoštevalo, da obtoženi S. M. skrbi za sedaj sedemletnega sina, se je sodišče druge stopnje odločilo za izrek pogojne obsodbe. Meni, da po tako dolgem času izrek nepogojne kazni zapora ni več smiseln. V okviru pogojne obsodbe sta bili tako določeni posamezni kazni in enotna kazen zapora. Zaradi obsežne predkaznovanosti tega obtoženca je bila določena daljša preizkusna doba. V tem delu je tako pritožbama obtoženega S. M. in zagovornika odvetnika M. M. ugodilo.

Pri odločanju o pritožbah niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti.

Ker je bila izpodbijana sodba spremenjena v korist obeh obtožencev, je odpadel izrek o stroških pritožbenega postopka.