Jedro

Tožena stranka ima možnost oceno delovne uspešnosti, ki jo je dala javnemu uslužbencu, obrazložiti tudi v sodnem postopku in ji ni mogoče naložiti, da javnega uslužbenca ponovno oceni zgolj na podlagi ugotovitve, da mu ni v zadostni meri in dovolj natančno pojasnila dane ocene glede na kriterije, ki so določeni v prvem odstavku 17. člena ZSPJS.

Tožena stranka je pri določitvi ocene tožničinega dela za leto 2011 v celoti upoštevala kriterije, kot izhajajo iz ZSPJS in Uredbe in je tožnico za leto 2011 ustrezno ocenila z oceno zelo dobro. Zato tožbeni zahtevek za odpravo sklepa o oceni tožničinega dela in da je tožena stranka dolžna delo tožnice v spornem ocenjevalnem obdobju oceniti z oceno odlično, ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev ocene tožene stranke o delu tožeče stranke z dne 9. 3. 2012 in sklep št. 1001-1/2012/8 z dne 17. 4. 2012 za ocenjevalno obdobje od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011 ter zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izdati novo ustrezno oceno za ocenjevalno obdobje od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011 (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 425,70 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita, saj je sodišče prve stopnje delovno uspešnost tožnice ocenilo predvsem na podlagi neverodostojnih prič in tako prišlo do zmotno in nepopolno ugotovljenih dejstev. Sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava in neutemeljeno zavrnitev dokaznega predloga tožeče stranke ter, da je povsem spregledalo njene navedbe in izpovedbo, s čimer ji je bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Glede formalnega postopka ocenjevanja navaja, da bi morala biti seznanjena s pisno oceno dela in njeno utemeljitvijo. Meni, da je dolžnost predstojnika izpolniti ocenjevalni list predpisana kot poseben korak, ločen od dolžnosti predstojnika, da seznani javnega uslužbenca z oceno in njeno utemeljitvijo. Ker slednjega ni storila, je tožena stranka po njenem mnenju kršila predpisani postopek ocenjevanja, saj pisne ocene ni utemeljila skladno z zahtevo iz Uredbe. Dalje navaja, da je sodišče prve stopnje povsem nekritično sledilo izpovedim prič A.A. in B.B., pri čemer je izpoved priče A.A. nekonsistentna, nelogična in neverodostojna. Po njenem mnenju je iz zaslišanja priče A.A. razvidno, da ni bila seznanjena z delom tožeče stranke. Posebej opozarja na dejstvo, da področje, na katerem je delovala tudi tožnica, ne pozna zakonske obveznosti preventivnega delovanja, s čimer po njenem mnenju priča ni bila seznanjena, do tega pa se ni opredelilo niti sodišče prve stopnje. V zvezi s pričanjem B.B. navaja, da sodišče prve stopnje ni zaznalo zelo pomembnega razlikovanja med „pričakovanim preventivnim delom“ in "nadzorom, planiranim v skladu z zakonom". Navaja, da iz izpovedi te priče izhaja, da pritožbena komisija sploh ni preverjala formalne oziroma postopkovne pravilnosti izvedenega postopka ocenjevanja ter da ni poznala kriterijev za ocenjevanje tožeče stranke. Tožnica dalje zatrjuje, da njene izpovedi glede vpogledovanja v izpiske COBISS sodišče prve stopnje sploh ni pretehtalo. Trdi, da opravljanje dela, za katerega ni zakonske obveze, kaže na obseg in kakovost njenega dela visoko nad povprečjem. Sodišču prve stopnje očita tudi, da se v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredelilo do navedb tožnice glede preventivnega dela prek družabnih spletnih omrežij, ki kaže na njeno naprednost in prizadevanje za iskanje sodobnih rešitev, pri čemer jo je predstojnica zaradi njihove uporabe v službenem času celo grajala. Sklicuje se na trditve, da je poleg nalog iz svojih rednih pristojnosti opravljala naloge s področja Zakona o zdravstveni dejavnosti ter tudi Zakona o zdravniški službi in Zakona o pacientovih pravicah, kar je jasen pokazatelj, da si je po vseh kriterijih zaslužila oceno odlično. Do teh neprerekanih dejstev naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo, zato naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je po njenem mnenju izpodbijana sodba sama s sabo v nasprotju, med drugim zato, ker sledi izpovedi priče A.A., da je eden od kriterijev za ocenjevanje tudi primerjava obsega dela med inšpektorji, po drugi strani pa je sodišče kot nepotreben zavrnilo dokaz s predložitvijo poročil in ocenjevalnih listov za ostale inšpektorje. Ti dokazi bi po prepričanju tožnice dokazovali njene trditve o bistveno večjem obsegu njenega dela v primerjavi z ostalimi inšpektorji, kar je tudi glede na izpoved priče B.B. relevanten kriterij za oceno dela. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je taka kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Iz obrazložitve sodbe sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, podano pa ni niti nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. ZPP v 8. členu določa, da o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Pritožbene navedbe o tem, da ima sodba nasprotujoče si zaključke glede izpovedi posameznih prič, so neutemeljene. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje jasne in razumljive razloge, zato zatrjevane kršitve niso podane. Tožnica se očitno ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar to ne pomeni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, pač pa gre za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. V tem individualnem delovnem sporu tožnica uveljavlja sodno varstvo zoper oceno dela za leto 2011. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica v letu 2011 opravljala pri toženi stranki delo na C. na delovnem mestu inšpektor svetnik za področje ... ter da je njena nadrejena njeno delo ocenila z oceno zelo dobro. Oceno je potrdila komisija za preizkus ocene. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za razveljavitev ocene o delu tožeče stranke za leto 2011 in izdajo nove ustrezne ocene zavrnilo na podlagi ugotovitev, da je bil postopek ocenjevanja skladen z zakonom, ocena pa podana na podlagi predpisanih kriterijev ocenjevanja, ki so bili tudi pravilno ovrednoteni, zato je podana ocena delovne uspešnosti tožnice za leto 2011 pravilna in zakonita.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodbe in jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP dodaja:

8. Ocenjevanje javnih uslužbencev ureja Zakon o sistemu plač v javnem sektorju –ZSPJS, ki med drugim v prvem odstavku 17. člena določa, da se delovna uspešnost ocenjuje glede na rezultate dela, samostojnost, ustvarjalnost in natančnost pri opravljanju dela, zanesljivost pri opravljanju dela, kvaliteto sodelovanja in organizacijo dela ter druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela. Podrobneje je ocenjevanje javnih uslužbencev urejeno v Uredbi o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (v nadaljevanju: Uredba), ki v 3. členu med drugim določa, da se letna ocena delovne uspešnosti opravi na osnovi elementov iz prvega odstavka 17. člena ZSPJS (prvi odstavek), ocena pa je lahko odlično, zelo dobro, dobro, zadovoljivo in nezadovoljivo (drugi odstavek). Na zahtevo javnega uslužbenca se opravi preizkus ocene pred pristojno komisijo (17.a člen ZSPJS). V Prilogi III Uredbe so podrobneje opredeljeni elementi delovne uspešnosti javnega uslužbenca po kriterijih, navedenih v prvem odstavku 17. člena ZSPJS.

9. Tožnica v pritožbi najprej uveljavlja, da je tožena stranka kršila predpisani postopek ocenjevanja, ker pisne ocene tožnice za leto 2011 ni utemeljila skladno z zahtevo iz Uredbe. Pritožbena navedba ni utemeljena, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožnica ob sami seznanitvi z oceno seznanjena z njeno utemeljitvijo in je imela tedaj tudi možnost pridobiti dodatno (ustno) utemeljitev ocene, ki pa je tedaj ni zahtevala. Je pa tožnica prejela dodatno utemeljitev ocene svojega dela v postopku pred komisijo za pritožbe. Ocenjevanje delovne uspešnosti ni strogo formalen postopek, ki bi bil podrobno urejen s procesnimi pravili, temveč gre za preverjanje delovnih in strokovnih kvalitet javnega uslužbenca, te pa je komisija v predmetni zadevi ustrezno preverila. Poleg tega ima glede na ustaljeno sodno prakso (prim. sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 104/2015 z dne 16. 4. 2015 in št. Pdp 541/2012 z dne 10. 10. 2012) delodajalec možnost oceno, ki jo je dal javnemu uslužbencu, obrazložiti tudi še v sodnem postopku in mu ni mogoče naložiti, naj javnega uslužbenca ponovno oceni zgolj na podlagi ugotovitve, da mu ni v zadostni meri in dovolj natančno pojasnil dane ocene glede na kriterije iz prvega odstavka 17. člena ZSPJS.

10. Tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedi prič A.A. in B.B., je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče pa mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo predvsem na izpovedi tožničine nadrejene in članice komisije za pritožbe. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

11. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se osredotočajo na posamezne elemente delovne uspešnosti, in s katerimi si pritožnica prizadeva dokazati, da je svoje delo opravljala visoko nadpovprečno, višje sodišče odgovarja, da je ocena delovne uspešnosti javnega uslužbenca sicer res sestavljena iz posameznih elementov, da pa ne gre za matematično vrednotenje teh elementov, niti ne more biti v pristojnosti sodišča presoja, ali opravljanje določenih konkretnih (dodatnih) del in nalog pomeni visoko nadpovprečno, ali le nadpovprečno delo tožnice. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je ocena sodišča omejena izključno na presojo ustrezne uporabe posameznih kriterijev iz uredbe, ne more pa nadomestiti subjektivne ocene nadrejenega o tem, kakšen je prispevek posameznega uradnika k delovanju organa, saj sodišče nima tako natančnega vpogleda v delo uradnika in organa kot pristojni ocenjevalec.

Sodišče prve stopnje je tako pri presoji ocene pravilno preizkusilo postavke, ki so se nanašale na rezultate dela, samostojnost, ustvarjalnost, natančnost in zanesljivost pri opravljanju delovnih nalog, kvaliteto sodelovanja in organizacijo dela ter druge sposobnosti v zvezi z zadolženimi opravili. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka pri določitvi ocene v celoti upoštevala pravilne kriterije kot izhajajo iz ZSPJS in Uredbe. Posebej skrbno je preizkusilo tožničine očitke (glede njenega preventivnega dela, kamor po njenih besedah sodijo tudi aktivnosti na spletu ...), ki jih izpostavlja tudi v pritožbi. Glede na izpovedi prič je tako pravilen zaključek, da je tožnica v letu 2011 delo opravljala zelo kvalitetno in je tudi dosegla delovne rezultate, ki so bili nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, za kar je tudi prejela oceno zelo dobro, ki po svoji vsebini ne predstavlja graje tožnici. Tožnica pa v ocenjevalnem obdobju ni dosegla rezultatov, ki bi bili visoko nad pričakovanji, saj odličnost pomeni nadpovprečne, izstopajoče, vrhunske rezultate, teh pa v dokaznem postopku niti z zatrjevanjem o dodatnem delu ni uspela dokazati.

12. Skladno z veljavnimi predpisi oceno dela javnega uslužbenca poda njegov nadrejeni, v konkretnem primeru je to A.A., saj delo tožnice pozna, prav tako pozna delo organa, v katerem je tožnica zaposlena, in celotni delovni proces, zato lahko tudi najbolje oceni kvaliteto dela posameznega zaposlenega. Pritožbena navedba, da A.A. ni bila seznanjena s tožničinim delom, je nedopustna pritožbena novota, pritožnica jo namreč prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da je brez svoje krivde ni mogla navesti že do konca glavne obravnave pod pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ne glede na to višje sodišče dodaja, da že po naravi stvari ni mogoče zahtevati od oseb, ki ocenjujejo svoje podrejene v skladu z ZSPJS in Uredbo, da bi imeli tako široko strokovno znanje, da bi lahko do potankosti poznali strokovno delo vseh ocenjevanih javnih uslužbencev.

13. Pritožnica še navaja, da sodišče prve stopnje ni pretehtalo njene izpovedi, saj je kljub njenemu pojasnilu pri zaslišanju v sodbi zapisalo, da tudi z vpogledom v tožničino poročilo za leto 2011 ni moglo ugotoviti, na kaj so vplivali pregledi izpiskov iz COBISS. Trdi še, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo do trditev tožnice, da je bila s preventivnim delom vseskozi aktivna tudi na spletu. Višje sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo do izpovedi tožnice kot celote, tudi v zvezi z navedenimi izpiski iz COBISS in delovanjem na spletu, tožničino nasprotovanje dokazni oceni sodišča pa ni utemeljeno. V zvezi z obsegom dela tožnice (tako preventivnim delovanjem, delovanjem na spletu, nalogami s področij Zakona o zdravniški službi in Zakona o pacientovih pravicah, ...) in ostalimi elementi ocene je sodišče prve stopnje sledilo izpovedi nadrejene tožnici, ki jo podpirajo tudi drugi dokazi, da tožnica s svojim delom kot celoto ni izkazala nadpovprečnih, izstopajočih oziroma vrhunskih rezultatov. Višje sodišče nima razloga, da bi v pravilnost te dokazne ocene kakorkoli dvomilo, pritožnica pa je s svojimi pritožbenimi navedbami o pomenu posameznih nalog v okviru njenega dela tudi ni omajala.

14. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je neupravičeno zavrnilo dokazni predlog s predložitvijo poročil in ocenjevalnih listov ostalih inšpektorjev na C., s katerim je tožnica dokazovala visoko nadpovprečen obseg svojega dela. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da primerjava obsega dela med inšpektorji pri toženi stranki zaradi raznolikosti področij, ki jih pokrivajo, in specifične urejenosti posameznih področij delovanja ni mogoča, čemur tožnica med postopkom ni nasprotovala. Glede na to je dokazni predlog pravilno zavrnilo kot nepotreben.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.