Jedro

Tožnica je konkretizirala denarni tožbeni zahtevek, tako da je namesto opisno opredeljenega zahtevka za izplačilo nadomestila plače za čas po nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zahtevala plačilo nadomestila plače v višini 800,00 EUR mesečno. Ker gre za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, v katerem je možnost objektivne spremembe tožbe dovoljena po specialni določbi 4. odstavka 41. člena ZDSS-1, tožena stranka takšni spremembi tožbe ni mogla nasprotovati, sodišče prve stopnje pa smotrnosti spremembe tožbe ne bi smelo presojati, ampak bi jo moralo dopustiti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, razveljavita se izpodbijani sklep (1. točka izreka) in delno izpodbijani del sodbe (2. odstavek 3. točke izreka), razen odločitve o tožbenem zahtevku za priznanje obstoja delovnega razmerja od 1.6.2004 dalje za čas zaposlitve tožnice pri drugem delodajalcu, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se sprememba tožbe v delu, v katerem se zahtevek nanaša na obračun in izplačilo plače v višini 800,00 EUR bruto za vsak mesec od 1.4.2004 dalje, ne dopusti (1. točka izreka), ugotovilo je, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31.3.2004 nezakonita in jo je razveljavilo (2. točka izreka), toženi stranki pa je naložilo, da pozove tožnico nazaj na delo, ji za čas od 1.4.2004 do 31.5.2004 vzpostavi delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi, ki jih je imela pred 1.4.2004, za ta čas obračuna in izplača plače (pravilno: nadomestila plače) za vsak mesec posebej, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsake zapadle mesečne plače do plačila, od izplačanih plač (nadomestil plač) pa odvede pripadajoče prispevke in akontacijo davka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila, v delovno knjižico vpiše delovno dobo od 1.4.2004 do 31.5.2004 ter prizna vse ostale pravice iz delovnega razmerja. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (3. točka izreka). Poleg tega je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožnici povrniti pravdne stroške v višini 688,22 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.1.2007 dalje do plačila.

Zoper sklep (1. točka izreka) in zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (2. odstavek 3. točke izreka) se je iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožnica. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep in izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi je navedla, da bi sodišče prve stopnje moralo dopustiti objektivno spremembo tožbe, s katero je le konkretizirala tožbeni zahtevek, saj bi se s tem pravno razmerje med strankama celovito rešilo. Prav tako bi moralo upoštevati, da je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in da ima tudi po 1.6.2004 interes, da se njeno delovno razmerje pri toženi stranki nadaljuje.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala pritožbene navedbe tožnice in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne, potrdi izpodbijani sklep in sodbo, tožnici pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov. V odgovoru na pritožbo je navedla, da ji je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo naložilo, naj tožnico pozove nazaj na delo, kar je tudi storila, vendar se tožnica na poziv ni odzvala. Tako ni mogoče šteti, da ima še vedno interes za nadaljevanje delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni dovolilo objektivne spremembe tožbe, saj bi tožnica morala določno opredeliti tožbeni zahtevek že na prvem naroku za glavno obravnavo dne 19.1.2005. Sprememba zahtevka na zadnjem naroku ni bila smiselna, saj se spor vodi kot nujen, poleg tega pa to ne bi prispevalo k celoviti rešitvi spornih razmerij med strankama, ki sta udeleženi še v drugih sodnih postopkih. Če bi kljub temu sodišče prve stopnje spremembo tožbe dopustilo, bi moralo denarni tožbeni zahtevek zavrniti, saj tožnica višine terjatve ni dokazala. Od 1.6.2004 dalje je zaposlena v X, kjer prejema višjo plačo, kot jo je prejemala pri toženi stranki. Za ta čas ni upravičena do nadomestila plače s strani tožene stranke, saj bi bila s tem neupravičeno obogatena.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep in izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožnica v pritožbi, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04 in 52/07) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sklepa in ki jo uveljavlja tožnica v pritožbi, poleg tega pa je pri odločanju o utemeljenosti reparacijskega tožbenega zahtevka delno zmotno uporabilo materialno pravo ter sprejelo napačno odločitev.

Sodišče prve stopnje je pri izdaji izpodbijanega sklepa, s katerim ni dopustilo objektivne spremembe tožbe, zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sklepa. Pri odločanju je zmotno upoštevalo določbi 184. in 185. člena ZPP. Za spremembo tožbe gre, kadar tožnik spremeni istovetnost zahtevka, kadar ga poveča oziroma kadar uveljavlja drugi zahtevek poleg obstoječega - tožnica je konkretizirala reparacijski oziroma denarni tožbeni zahtevek tako, da je namesto opisno opredeljenega zahtevka za izplačilo nadomestila plače za čas po nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zahtevala plačilo nadomestila plače v višini 800,00 EUR mesečno. Sodišče prve stopnje na podlagi nasprotovanja tožene stranke predloga za spremembo tožbe ne bi smelo zavrniti z argumentom, da to ne bi bilo smotrno za dokončno ureditev razmerja med pravdnima strankama. Takšno stališče ni pravilno, saj gre za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, v katerem je možnost objektivne spremembe tožbe dovoljena po specialni določbi Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04), ki je v času, ko je tožnica na naroku predlagala spremembo tožbe, že veljal. Skladno s 4. odstavkom 41. člena ZDSS-1 lahko delavec v sporih o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja spremeni tožbo glede zahtevka do konca obravnave brez privolitve tožene stranke. To pomeni, da tožena stranka v tem sporu spremembi tožbe ni mogla nasprotovati, sodišče prve stopnje pa smotrnosti spremembe tožbe ne bi smelo presojati, ampak bi jo moralo dopustiti, dopolniti dokazni postopek in presojati spremenjeni tožbeni zahtevek po vsebini. Ob ugotovitvi, da je odločitev o utemeljenosti preostalih tožbenih zahtevkov (za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za reintegracijo) zrela za razsojo, bi lahko po določbi 1. odstavka 314. člena ZPP v tem obsegu izdalo delno sodbo.

Poleg tega je sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti (nespremenjenega) reparacijskega tožbenega zahtevka zmotno uporabilo materialno pravo. Le na podlagi dejstva, da se je tožnica 1.6.2004 zaposlila pri drugem delodajalcu, še ni mogoče šteti, da je njen denarni tožbeni zahtevek (za plačilo nadomestila plače za čas od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi do morebitne vrnitve na delo) od tega dne dalje neutemeljen. V primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je namreč potrebno vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo brez takšne odločitve delodajalca. Delavčev pravni položaj mora biti enak, kot če mu delovno razmerje ne bi (nezakonito) prenehalo, zaradi česar je za čas do ponovnega nastopa dela upravičen do odškodnine v obliki nadomestila plače v višini plače, ki bi jo prejel, če bi delal. Za konkretni primer to pomeni, da je tožnica tudi po 1.6.2004 upravičena do odškodnine v višini morebitnega prikrajšanja, torej eventualne razlike v plači med plačo, kakršno bi prejela s strani tožene stranke, če ne bi bilo nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in plačo, ki jo prejema na podlagi nove zaposlitve pri drugem delodajalcu.

Pravilna pa je odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je odločilo, da tožnici ni mogoče priznati obstoja delovnega razmerja za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu. Delavec ne more biti istočasno v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih kot tudi ne more biti prijavljen v socialno zavarovanje na dveh podlagah. Iz tega razloga je zavrnitev zahtevka za vpis delovne dobe v delovno knjižico in za priznanje ostalih pravic iz delovnega razmerja (razen nadomestila plače oziroma razlike v plači do višine plače, ki bi delavki pripadala, če bi delala pri toženi stranki) za čas od 1.6.2004 dalje, ko se je tožnica zaposlila po drugem delodajalcu, za čas trajanja zaposlitve pri drugem delodajalcu, utemeljena. Neutemeljeno pa tožnica v pritožbi navaja, da na podlagi okoliščine, da se je po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tekom sodnega postopka zaposlila pri drugem delodajalcu, ni mogoče šteti, da nima več interesa za nadaljnjo zaposlitev pri toženi stranki, saj je sodišče prve stopnje njenemu tožbenemu zahtevku za vrnitev na delo k toženi stranki ugodilo.

Glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za priznanje obstoja delovnega razmerja za čas ponovne zaposlitve tožnice pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti uveljavljanih pritožbenih razlogov niti tistih, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, zaradi česar je v tem delu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP delno potrdilo izpodbijani del sodbe. Ker je pri odločitvi, vsebovani v preostalem izpodbijanem delu sodbe, sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, poleg tega pa je neutemeljeno izdalo sklep, s katerim ni dopustilo objektivne spremembe tožbe, je pritožbeno sodišče v tem obsegu pritožbi ugodilo in po določbah 3. točke 365. člena in 355. člena ZPP razveljavilo izpodbijani sklep ter delno izpodbijani del sodbe glede odločitve o denarnem tožbenem zahtevku in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje meritorno presoditi denarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala nadomestilo plače v višini 800,00 EUR mesečno. Dopolniti bo moralo dokazni postopek in ugotoviti, kakšno plačo je tožnica prejemala pri novem delodajalcu in kolikšna je razlika do plače, kot bi jo - če ne bi bilo nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi - prejemala pri toženi stranki, če bi v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja delala pri toženi stranki. Tožnica je do razlike v plači upravičena za čas do eventualne vrnitve na delo k toženi stranki.

Za delno razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek se je pritožbeno sodišče odločilo kljub določbi 30. člena ZDSS-1, ki sodišču druge stopnje zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka prepoveduje razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, če bi bilo nepravilnosti mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih dejanj pred sodiščem druge stopnje. V konkretnem primeru sta razveljavljeni del sodbe in sprememba tožbe neločljivo povezana, saj se odločitev v tem delu sodbe nanaša na tožbeni zahtevek, katerega spremembo je tožnica predlagala. Ker sodišče prve stopnje njenemu predlogu neutemeljeno ni ugodilo, se tožena stranka o spremenjenem tožbenem zahtevku še ni izjavila, sodišče prve stopnje pa v tem delu ni izvajalo dokaznega postopka. To pomeni, da bi moralo pritožbeno sodišče, v kolikor bi razpisalo pritožbeno obravnavo, izvesti nove dokaze oziroma izpeljati celoten dokazni postopek v delu, v katerem bi bilo mogoče odločiti o spremenjenem tožbenem zahtevku, takšno postopanje pa ne bi bilo skladno z namenom 30. člena ZDSS-1, ki je zgolj v dopolnitvi oziroma preverbi že izvedenih dokazov, ne pa v izvedbi obsežnega dokaznega postopka. Iz tega razloga odločitev pritožbenega sodišča o delni razveljavitvi izpodbijanega dela sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek ni v nasprotju s citirano določbo ZDSS-1. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 1. in 2. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 155. člena ZPP. Tožena stranka sama krije stroške, ki so ji nastali v pritožbenem postopku, saj odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi tega spora.