Jedro

Glede na prvi odstavek 636. člena ZGD-1 sta za obveznost upnikov odgovorna prvotni dolžnik (prenosna družba) in (novi) dolžnik (prevzemna družba) solidarno (pasivna legitimacija obeh). Upniki so predlogu za izvršbo, v katerem so se sklicevali na prehod terjatve na dolžnika v skladu s 24. členom ZIZ in 636. členom ZGD-1, (med drugim) priložili tudi notarski zapis Pogodbe o delitvi s prevzemom v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Celju I 322/2022 (izdanim na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Celju P 68/2022 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 21/2022), kar zadošča za zaključek, da je bila terjatev upnikov dodeljena dolžniku v skladu s prvim odstavkom 636. člena ZIZ in je prešla nanj v skladu s 24. členom ZIZ. S tem se je dokazno breme glede dejstva, da terjatev upnikov s Pogodbo o delitvi in prevzemu ni bila dodeljena dolžniku, prevalilo na dolžnika (ki ima za to vso potrebno dokumentacijo in listine, za razliko od upnikov), ki pa ga v ugovornem postopku ni zmogel in v ugovoru tudi ni izkazal, da bi bila njegova solidarna odgovornost omejena. V ugovoru je namreč v zvezi s tem le posplošeno navedel, da terjatev upnikov ni prešla na dolžnika, in še, da je prevzeto premoženje enako prevzetim obveznostim, zaradi česar ni podane njegove solidarne odgovornosti. Slednje pa, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, glede na to, da ni uspel dokazati, da je solidarno odgovoren le do višine prevzetega premoženja, ni bistveno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, upnikom pa mora v osmih dneh od vročitve tega sklepa povrniti njihove stroške pritožbenega postopka v znesku 447,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo dolžnikov ugovor (I. točka izreka), odločilo, da dolžnik sam trpi svoje stroške ugovornega in pritožbenega postopka (II. točka izreka) in mu naložilo, da mora upnikom v roku osem dni povrniti 447,98 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Dolžnik po pooblaščeni odvetniški družbi vlaga zoper citirani sklep pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in ugovoru ugodi ter predlog za izvršbo zavrne, upniku pa naloži v plačilo izvršilne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Navaja, da iz Pogodbe o delitvi s prevzemom SV 942/2022 z dne 23. 5. 2022, ki sta jo sklenila družba A. d. o. o. (v nadaljevanju prvotni dolžnik) in sedanji (novi) dolžnik B. d. o. o. (v nadaljevanju Pogodba o delitvi s prevzemom) ne izhaja, da je terjatev upnikov prešla iz prvotnega dolžnika na dolžnika. Ne gre za prehod terjatve v smislu 24. člena ZIZ. Prehod bi bil izkazan le, če bi bila obveznost dolžniku dodeljena z delitvenim načrtom, kar pa ne drži in upnik tega niti ne zatrjuje. Iz Pogodbe o delitvi s prevzemom in oddelitvene bilance (priložene k ugovoru) ne izhaja, da bi ta obveznost bila dodeljena dolžniku. V Pogodbi o delitvi s prevzemom je kot dan obračuna delitve določen 31. 12. 2021 in takrat sodba, ki predstavlja izvršilni naslov terjatve upnikov, še ni bila pravnomočna, zato obveznost plačila v bilanci prenosne družbe (prvotni dolžnik) še ni bila izkazana med poslovnimi obveznosti (kvečjemu bi lahko bila na rezervacijah, vendar ni bila). Ker obveznost do upnikov ni bila dodeljena dolžniku kot prevzemni družbi, bi lahko dolžnik zanjo solidarno odgovarjal le, če je premoženje, ki ga je prevzel, večje od prevzetih obveznosti (636. člen Zakona o gospodarskih družbah - v nadaljevanju ZGD-1). Dolžnik je že v ugovoru pojasnil, da so bile na dolžnika prenesena sredstva v višini 2.357,743,00 EUR (točka 9.2 Pogodbe o delitvi s prevzemom in postavka II.2 v delitveni bilanci) in obveznosti v enakem znesku (točka 9.3 Pogodbe o delitvi s prevzemom in postavka C II na pasivi delitvene bilance). Ker je vrednost prenesenega premoženja in prevzetih obveznosti enaka, dolžnik ne odgovarja za obveznosti prvotnega dolžnika.

Materialnopravno zmotno, arbitrarno in protispisno je stališče sodišča prve stopnje v 12. točki obrazložitve glede točke 9.4 Pogodbe o delitvi s prevzemom. Ta točka določa, da se na prevzemno družbo (dolžnika) prenesejo nepremičnine (določene v točki 9.2) in obveznosti, ki se nanašajo na njih (določene v točki 9.3). Iz nje ne izhaja, da je obveznost upnikov prenesena na prevzemno družbo. Tudi sicer terjatev upnikov ni obveznost, ki bi se kakorkoli nanašala na prenesene nepremičnine.1 Izpodbijani sklep je v tem delu neobrazložen in ga ni mogoče preizkusiti ter je obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka. Je nerazumljiv in ga ni mogoče preizkusiti v delu, ko sodišče prve stopnje dolžniku očita, da ni zatrjeval oziroma izkazal, da je že poplačal kakršnekoli obveznosti do prenesenega premoženja. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj naj bi poplačilo prevzetih obveznosti kakorkoli vplivalo na obveznost plačila izterjevane terjatve, saj gre pri teh obveznostih za dolgoročne obveznosti do tretjih oseb, ne upnikov. Poplačilo tudi ni bistveno, relevantno je le, kakšen je znesek prenesenega premoženja in prevzetih obveznosti (tako sklep VSK Cpg 160/2015 z dne 2. 7. 2015). Poleg tega sodišče prve stopnje dolžniku ni vročilo odgovora na ugovor, čeprav se v sklepu nanj sklicuje, zato se dolžnik do odgovora upnikov ne more opredeliti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Upniki po pooblaščenki v odgovoru na pritožbo predlagajo, da pritožbeno sodišče dolžnikovo pritožbo zavrne in mu naloži povrnitev vseh stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritrjujejo razlogom v izpodbijanem sklepu in navajajo, da lahko dolžnik kot novi dolžnik po 56.a členu ZIZ vloži ugovor samo po 12. točki 55. člena ZIZ, medtem ko dolžnik v pritožbi navaja nova dejstva. Dolžnik je prevzel vse nepremičnine, opredeljene v točki 9.2 Pogodbe o delitvi s prevzemom, kot tudi obveznosti do teh nepremičnin. Prevzemno družbo (dolžnik) in prenosno družbo (prvotni dolžnik) je zastopala ena in ista oseba - direktor C. C.; dolžnik se je s tem manevrom poskušal izogniti povrnitvi pravdnih stroškov, ki jih od njega terjajo upniki in jih je dolžnik neupravičeno izterjal sam. Delitvene bilance, na katere se sklicuje dolžnik v pritožbi, ne predstavljajo kvalificirane listine. Dolžnik bi moral dokazovati drugačno dejansko stanje z ustreznimi kvalificiranimi dokazi, upniki ne razpolagajo s poslovnimi in računovodskimi listinami, ampak razpolaga z njimi dolžnik. Dolžnik tudi ni predložil dveh listin, in sicer Otvoritvenih bilanc prenosne in prevzemne družbe na dan 1. 1. 2022, ki sta bili predloženi notarju in sta navedeni kot priloga št. 1 in 2 notarskega zapisa (Pogodbe o delitvi s prevzemom). Navajajo tudi, da iz točke 14.1 Pogodbe o delitvi izhaja, da bo upnikom zagotovljeno varstvo v skladu z 636. členom ZGD-1. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet pritožbenega preizkusa je sklep o ugovoru zoper sklep o dovolitvi izvršbe na podlagi izvršilnega naslova. Po drugem odstavku 53. člena ZIZ mora biti ugovor obrazložen in v njem mora dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. Po prvem odstavku 24. člena ZIZ sodišče dovoli izvršbo tudi na predlog nekoga, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot upnik, če v predlogu za izvršbo določno označi javno ali po zakonu overjeno listino, s katero lahko dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj. Kadar to ni mogoče, se prenos terjatve dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku. Po drugem odstavku istega člena se prvi odstavek smiselno uporablja tudi glede izvršbe proti nekomu, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot dolžnik.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja dejstva (ki niso pritožbeno izpodbijana): - v obravnavani zadevi je bil sklep o dovolitvi izvršbe z dne 7. 11. 2022 izdan zaradi uveljavitve denarne terjatve na podlagi izvršilnega naslova - notarskega zapisa Pogodbe o delitvi s prevzemom SV 942/2022 z dne 23. 5. 2022 (v nadaljevanju Pogodba o delitvi s prevzemom) v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Celju I 322/2022, izdanim na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Celju P 68/2022 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 21/2022; - v obravnavanem izvršilnem postopku se izterjuje obveznost na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Celju P 68/2019 z dne 20. 10. 2021 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 21/2022 z dne 25. 3. 2022; - v postopku oddelitve je v skladu s Pogodbo o delitvi s prevzemom na (novega) dolžnika prešlo premoženje v zvezi z dejavnostjo upravljanja z nepremičninami; - predmet prenosa so bile nepremičnine, ležeče v katastrski občini Celje, navedene v 9. členu Pogodbe o delitvi s prevzemom, in obveznosti v zvezi s temi nepremičninam; pri čemer je iz točke 9.2 Pogodbe o delitvi s prevzemom razvidno, da je predmet prenosa na prevzemno družbo (dolžnika) stavba na naslovu ...; - iz točke 9.4 Pogodbe o delitvi s prevzemom izrecno izhaja, da se na prevzemno družbo prenesejo nepremičnine in obveznosti, ki se nanašajo na njih; - dolžnik ni zatrjeval niti izkazal, da je že poplačal kakršnekoli obveznosti do prenesenega premoženja.

7. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje o neutemeljenosti ugovora. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila obveznost, ki se izterjuje v obravnavanem izvršilnem postopku, dodeljena dolžniku (prevzemni družbi), zato je upnik izkazal prehod terjatve na dolžnika v skladu s 24. členom ZIZ. Presodilo je, da je bila izterjevana obveznost glede na točki 9.2 in 9.4 Pogodbe o delitvi s prevzemom dodeljena dolžniku, zato ta kot pravni naslednik prenosne družbe (prvotnega dolžnika) v zvezi s prevzetim premoženjem in obveznostmi jamči za njemu dodeljeno obveznost neomejeno in z vsem svojim premoženjem. Pojasnilo je, da glede na to, da dolžnik za izterjevano obveznost odgovarja neomejeno, zgolj z navedbo o prevzemu obveznosti v enaki višini prevzetim sredstvom, ni izkazal ugovornih razlogov, ki bi preprečevali izvršbo, dolžnik pa tudi ni zatrjeval niti izkazal, da bi že poplačal kakršnekoli obveznosti do prenesenega premoženja. Zato je zaključilo, da je dolžnikov ugovor neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ) in ga je zavrnilo (58. člen ZIZ).

8. Po prvem odstavku 636. člena ZGD-1, ki se glede na prvi odstavek 638. člena ZGD-1 uporablja smiselno za delitev s prevzemom, in na katerega se je pravilno oprlo sodišče prve stopnje, so za vse obveznosti družbe, ki so nastale do vpisa delitve v register, poleg družbe, ki ji je v delitvenem načrtu (oziroma pogodbi o delitvi in prevzemu) dodeljena obveznost, kot solidarni dolžniki odgovorne vse druge družbe, ki so udeležene pri delitvi, in sicer vsaka do višine vrednosti premoženja, ki ji je bilo dodeljeno v delitvenem načrtu (oziroma pogodbi o delitvi in prevzemu), zmanjšane za obveznosti, ki so ji bile dodeljene v delitvenem načrtu (oziroma pogodbi o delitvi in prevzemu).

9. Navedeno pomeni, da sta za obveznost do upnikov odgovorna prvotni dolžnik (prenosna družba A. d. o. o.) in (novi) dolžnik (prevzemna družba B. d. o. o.) solidarno (pasivna legitimacija obeh). Upniki so predlogu za izvršbo, v katerem so se sklicevali na prehod terjatve na dolžnika v skladu s 24. členom ZIZ in 636. členom ZGD-1, (med drugim) priložili tudi notarski zapis Pogodbe o delitvi s prevzemom v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Celju I 322/2022 (izdanim na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Celju P 68/2022 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 21/2022), kar zadošča za zaključek, da je bila terjatev upnikov dodeljena dolžniku v skladu s prvim odstavkom 636. člena ZIZ in je prešla nanj v skladu s 24. členom ZIZ. S tem se je dokazno breme glede dejstva, da terjatev upnikov s Pogodbo o delitvi in prevzemu ni bila dodeljena dolžniku, prevalilo na dolžnika (ki ima za to vso potrebno dokumentacijo in listine, za razliko od upnikov), ki pa ga v ugovornem postopku ni zmogel in v ugovoru tudi ni izkazal, da bi bila njegova solidarna odgovornost omejena. V ugovoru je namreč v zvezi s tem le posplošeno navedel, da terjatev upnikov ni prešla na dolžnika, in še, da je prevzeto premoženje enako prevzetim obveznostim, zaradi česar ni podane njegove solidarne odgovornosti. Slednje pa, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, glede na to, da ni uspel dokazati, da je solidarno odgovoren le do višine prevzetega premoženja, ni bistveno.2

10. Glede na navedeno dolžnik s pritožbenimi navedbami, da iz točke 9.4 Pogodbe o delitvi s prevzemom ne izhaja, da je na prevzemno družbo prenesena obveznost do upnikov, ter da terjatev upnikov ni obveznost, ki bi se kakorkoli nanašala na prenesene nepremičnine, ne more izpodbiti pravilnosti zaključka o neutemeljenosti ugovora. Ob tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da dolžnik navedbe o tem, da terjatev upnikov ni v povezavi s prenesenimi nepremičninami v pritožbi podaja prvič. Prav tako dolžnik v pritožbi prvič podaja navedbe glede datuma pravnomočnosti sodbe, ki predstavlja izvršilni naslov terjatve upnikov (zaradi česar obveznost plačila naj ne bi bila v bilanci prvotnega dolžnika). Teh, šele v pritožbi prvič uveljavljanih navedb, pritožbeno sodišče pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa o ugovoru ne more upoštevati, saj predstavljajo nova dejstva, ki ugovorno niso bila zatrjevana, širjenje ugovornih navedb v pritožbi pa ni dopustno. Predmet pritožbenega preizkusa je lahko le odločitev sodišča prve stopnje o dolžnikovem ugovoru glede tistih dejstev, ki jih je dolžnik zatrjeval že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. V pritožbenem postopku ta prvič uveljavljana dejstva zato ne morejo biti upoštevna, saj gre za nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Tudi sicer pa sam datum pravnomočnosti sodbe (izvršilnega naslova terjatve upnikov) za nastanek obveznosti, ki sega v čas pred datumom podpisa Pogodbe o delitvi s prevzemom (z dne 23. 5. 2022), ni odločilen. Dolžnikove navedbe, da ni odgovoren za obveznost do upnika zaradi višine vrednosti dodeljenega premoženja, zmanjšanega za dodeljene obveznosti, kar zaradi zatrjevanih enakih vrednosti daje rezultat nič, tako ne vplivajo na njegovo ugotovljeno solidarno odgovornost, da pa ne bi bil solidarno odgovoren (če je tako razumeti njegove navedbe, da obveznosti do upnika niso bile dodeljene prevzemni družbi), ni izkazal, čeprav gre za njegovo dokazno breme. Zato dolžnik zgolj z zatrjevanjem nepovezanosti terjatve upnikov s prenesenimi nepremičninami, ob tem, ko z ugovorom ni uspel dokazati, da ta terjatev ni bila prenesena nanj, ne more uspeti. Nepovezanost terjatve upnikov s prenesenimi nepremičninami namreč samo po sebi še ne pomeni, da ta terjatev s Pogodbo o delitvi s prevzemom na dolžnika ni bila prenesena.

11. Pritožbeno sodišče glede na zgornje (pravilne) zaključke pritrjuje tudi s pravnega stališča povsem razumljivemu zaključku sodišča prve stopnje, da dolžnik ni izkazal, da bi obveznost upnikov, ki je prešla nanj s Pogodbo o delitvi s prevzemom, že poravnal (dolžnik niti v pritožbi niti v ugovoru ni trdil, da bi to obveznost že poravnal), zato je sodišče prve stopnje dolžnikov ugovor pravilno zavrnilo v skladu s četrtim odstavkom 58. člena ZIZ.

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe o neobrazloženosti izpodbijanega sklepa, s katerimi dolžnik smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ. Ta absolutna bistvena kršitev je podana le v tistih primerih, ko sklepa zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takšnih pomanjkljivosti izpodbijani sklep sodišča prve stopnje nima. Sklep je obrazložen in ima potrebne razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in niso nasprotni odločitvi v izreku, zato omogoča pritožbeni preizkus, kar je bistvena vsebina te postopkovne kršitve. Tudi ni utemeljen zgolj pavšalno zatrjevan pritožbeni očitek o arbitrarnosti in protispisnosti stališča sodišča prve stopnje, ki ga pritožbeno sploh ni mogoče preizkusiti, saj ga pritožnik ne pojasni oziroma ne konkretizira.

13. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje dolžniku pred izdajo izpodbijanega sklepa ni vročilo odgovora upnikov na ugovor. Iz vročilnice (k redni št. 35) in dopisa z dne 15. 9. 2023 (list. št. 183) je razvidno, da je bil odgovor upnikov na ugovor vročen dolžniku po pooblaščeni odvetniški družbi 19. 9. 2023. 14. Glede na neutemeljenost pritožbenih navedb, pri čemer pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na obstoj katerih pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), je bilo pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in sklep sodišča prve stopnje potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Kadar sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa v roku osem dni povrniti upnikom, ki so odgovorili na pritožbo, njihove potrebne stroške odgovora na pritožbo (peti odstavek 38. člena ZIZ). Ti stroški predstavljajo znesek 447,98 EUR; pritožbeno sodišče jih je odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT), ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta 21.767,70 EUR in vrednosti točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT). Priznalo je: 600 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 31/7 OT v zvezi s tar. št. 19 OT), 12 točk za pavšalni znesek materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV v znesku 80,78 EUR (drugi odstavek 2. člena in drugi odstavek 12. člena OT). Pritožbeno sodišče ni priznalo priglašenih 100 točk za posvet s stranko in priglašenih 50 točk za pregled listin, saj sta ti storitvi kot nesamostojni že zajeti v priznani nagradi za odgovor na pritožbo. Odmerjene stroške mora dolžnik plačati plačati v roku osem dni, ki začne teči naslednji dan po vročitvi tega sklepa (313. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika).

1 Navaja, da iz sodbe P 68/2019 izhaja, da so bili upniki in prvotni dolžnik solidarni upniki po sodbi Okrožnega sodišča v Celju P 973/98, po kateri jim je morala Mestna občina Celje (MOC) nerazdelno plačati 27.018,86 EUR, pri čemer je MOC celoten znesek plačala prvotnemu dolžniku, upniki pa so v postopku P 68/2019 od prvotnega dolžnika vtoževali pripadajoči delež. 2 Posledično je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na sklep Višjega sodišča v Kopru Cpg 160/2015 z dne 2. 7. 2015.