Jedro

Če bi zapadle in neplačane zamudne obresti od posameznih prisojenih zneskov še v času veljavnosti 376. člena OZ dosegle glavnico, ko bi torej po samem zakonu prenehale teči, jih tudi odprava pravila ne ultra alterum tantum za zamudne obresti z OZ-A ne bi mogla znova spraviti v tek. OZ-A namreč izrecne prehodne določbe, ki bi povedala na katera obligacijska razmerja se sprememba nanaša, nima.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika (I. točka izreka) in odločilo še, da dolžnik sam krije svoje stroške v zvezi z ugovorom (II. točka izreka).

2. Zoper uvodoma navedeni sklep se pravočasno po pooblaščencu pritožuje dolžnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Nasprotuje odločitvi v zvezi s pobotnim ugovorom, ki jo je sodišče prve stopnje utemeljilo v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. V tej zvezi navaja, da je splošno znano in da iz sodbe III P 836/2006 izhaja, da je bil predmet leasinga traktor, zasežen in ga je upnik uspel prodati za znesek 1.738,72 EUR. Ker gre za denarno protivrednost traktorja, ugotovljeno v samem izvršilnem naslovu in istovrstnost terjatve tako ne more biti sporna, je dolžnikov pobotni ugovor, kot ugovor po 8. točki 55. člena ZIZ utemeljen. Upnica bi prejeti znesek morala upoštevati pri preračunu obveznosti, skupaj z obrestnim preračunom in je dospela istočasno z nastalo terjatvijo upnice, na dan 27. 6. 2006, ko je upnica po lastni izjavi traktor prodala. Dolžnik nasprotuje prvostopenjskemu zaključku, da za preračun obveznosti ne velja pravilo ne ultra alterum tantum. Navaja, da so se obveznosti nanašale na plačilo glavnice po pogodbi o finančnem leasingu št. 6366/04 z dne 7. 1. 2014, (pravilno z dne 7. 1. 2004), upnikova terjatev pa je zapadla v plačilo v letu 2004. Čeprav je novela Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), to je Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A) določbo 376. člena črtala, ni posegla v obveznosti nastale pred veljavnostjo novele. Ocenjuje, da bi pravilo iz prvega odstavka te določbe moralo veljati, posledično pa bi bil dolg prepolovljen. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni oziroma podrejeno razveljavi in predlog za izvršbo zavrne. Zahteva povrnitev priglašenih pritožbenih stroškov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v okviru utemeljenosti pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Po opravljanem preizkusu ocenjuje, da je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ki jo je v obrazložitvi sklepa tudi ustrezno obrazložilo, pri svojem delu pa ni storilo v pritožbi pavšalno grajanih ali po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka.

5. Izvršilno sodišče je pri odločanju o dovolitvi izvršbe po predlogu upnika, vloženem na podlagi izvršilnega naslova, pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru III P 836/2006 z dne 20. 6. 2007, skladno s 17. členom ZIZ vezano na načelo formalne legalitete. To izvršilnemu sodišču onemogoča kakršnokoli materialnopravno presojo pravilnosti odločitve o temelju ali višini terjatve, o kateri je bilo odločeno v postopku, v katerem je bil izdan izvršilni naslov. Izvršilno sodišče je vezano na izvršilni naslov.

6. Dolžnik je v ugovoru, v okviru 8. točke 55. člena ZIZ, ki se nanaša na prenehanje terjatve na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, zelo pavšalno ugovarjal materialnopravni pobot. Sodišče prve stopnje je njegov ugovor po 8. točki 55. člena ZIZ utemeljeno zavrnilo, saj dolžnik ni zatrjeval, da bi dejstvo prenehanja terjatve, oziroma pobot, nastopil po izvršljivosti odločbe, oziroma v času ko tega v postopku izdaje izvršilnega naslova več ni mogel uveljavljati. Ta časovni moment pa je eden izmed pogojev uspešnosti ugovora po 8. točki 55. člena ZIZ. Pritožbeno natančnejše opredeljevanje pobotnega ugovora z navajanjem (sicer relevantnih) okoliščin v zvezi z višino v pobot uveljavljane terjatve, njeno dospelostjo, istovrstnostjo in v zvezi s samo izjavo pobota, po prvem odstavku 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, saj dolžnik ni izkazal, da tega ni mogel uveljavljati pravočasno pred sodiščem prve stopnje. Zato tovrstne navedbe na pravilnost prvostopenjske odločitve o neutemeljenosti ugovora o prenehanju terjatve iz 8. točke 55. člena ZIZ ne morejo vplivati. Ob tem pa sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da je bila vrednost kupnine, ki jo je upnik prejel za traktor, upoštevana že pri oblikovanju višine tožbenega zahtevka upnika v pravdnem postopku za izdajo izvršilnega naslova sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru III P 836/2006, kot izhaja iz obrazložitve navedene sodbe na 4. in 5. strani. Navedeno kaže, da tudi ob siceršnji zadostni opredelitvi dolžnikovega pobotnega ugovora z vsemi pravno relevantnim dejstvi, ne gre za okoliščino, ki bi v smislu 8. točke 55. člena ZIZ nastopila po izvršljivosti odločbe, oziroma v času ko tega v postopku izdaje izvršilnega naslova dolžnik več ni mogel uveljavljati.

7. Dolžnik neutemeljeno nasprotuje tudi prvostopenjskemu zaključku, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti pravila ne ultra alterum tantum. Z dnem uveljavitve OZ (1.1.2002) je začelo veljati pravilo ne ultra alterum tantum. OZ je v 376. členu določal, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, in ne plačanih obresti doseže glavnico. Glede na umestitev te določbe v odsek, ki je vseboval splošna pravila o obrestih, torej pravila, ki veljajo tako za pogodbene kot za zamudne obresti, je prevladalo stališče, da ta zakonska določba velja tudi za zamudne obresti (tako stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče v odločbi opr. št. U-I-300/04). Tudi zamudne obresti so tako v času veljavnosti omenjenega zakonskega določila prenehale teči, ko je vsota zapadlih, in ne plačanih zamudnih obresti dosegla glavnico. Z uveljavitvijo OZ-A, dne 22.5.2007, je bil 376. člen OZ črtan, načelo neultra alterum tantum pa določeno v novem 382. a členu, v skladu s katerim pogodbene obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, in ne plačanih obresti doseže glavnico, in tako uzakonjeno le za pogodbene obresti. Novi člen je tudi umeščen v odsek, ki ureja le pogodbene obresti. Če bi zapadle in neplačane zamudne obresti od posameznih prisojenih zneskov še v času veljavnosti 376. člena OZ dosegle glavnico, ko bi torej po samem zakonu prenehale teči, jih tudi odprava pravila ne ultra alterum tantum za zamudne obresti z OZ-A ne bi mogla znova spraviti v tek. OZ-A namreč izrecne prehodne določbe, ki bi povedala na katera obligacijska razmerja se sprememba nanaša, nima. Člen 3 OZ-A določa le, da zakon začne veljati 15 dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Glede na splošno prepoved retroaktivnosti je treba šteti, da se OZ-A na primere, ko so zapadle pa neplačane zamudne obresti v obdobju od uveljavitve OZ do uveljavitve OZ-A že dosegle glavnico, ne more nanašati. V teh primerih so obresti po samem zakonu nehale teči in z uveljavitvijo OZ-A ne morejo začeti teči znova. Vendar pa zakonske zamudne obresti od prisojene glavnice v znesku 10.130,97 EUR, ki so začele teči od 2. 12. 2004, in glavnice, ki jo predstavljajo stroški izvršilnega postopka (I 2005/00941) v znesku 242,63 EUR, ki so začele teči 6. 7. 2005, do uveljavitve OZ-A dne 22. 5. 2007 še niso dosegle glavnice. Ker tako v času do uveljavitve OZ-A vsota zapadlih in neplačanih zakonskih zamudnih obresti iz naslova glavice v znesku 10.130,97 EUR in izvršilnih stroškov v znesku 242,63 EUR ni dosegla glavnice, zamudne obresti, ki tečejo od navedenih zneskov, niso nehale teči in tečejo neomejeno dalje tudi po uveljavitvi OZ-A, ki je njihovo omejitev odpravil. Zakonske zamudne obresti od glavnice, ki jo predstavljajo pravdni stroški v znesku 883,60 EUR, pa so začele teči šele dne 15. 7. 2008, torej po uveljavitvi OZ-A, ko načelo neultra alterum tantum izrecno velja le še za pogodbene obresti in ga za zamudne obresti ni mogoče uporabiti.

8. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo neutemeljeno pritožbo dolžnika in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

9. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.