Jedro

Nalog Računskega sodišča RS ni akt, ki se lahko izpodbija pred sodiščem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka izreka sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. U 16/2000-2 z dne 24.5.2000.

Obrazložitev

S 1. točko izpodbijanega sklepa je prvostopni senat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije na podlagi 1. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/79 in 70/2000 - ZUS) zavrgel tožbo, ki so jo tožeče stranke vložile zoper sklepa tožene stranke z dne 14.2.2000 in dne 6.3.2000. S prvo navedenim sklepom je tožena stranka prvi tožeči stranki kot nadzorovani osebi naložila, da uskladi znesek izhodiščne plače za I. tarifni razred z določili Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti za obdobje od 1.1.1995 dalje, odpravi nepravilnosti pri izplačilu delovne uspešnosti v višini, ki je presegla 3% mase za plače od 1.1.1995 dalje in odpravi nepravilnosti pri izplačilu plače direktorice od 1.1.1995 dalje. S sklepom z dne 6.3.2000 je tožena stranka odločila o ugovoru prve tožeče stranke zoper svoj sklep z dne 14.2.2000 tako, da je spremenila v sklepu določeno obdobje, za katero je potrebno odpraviti ugotovljene nepravilnosti. V obrazložitvi sodišče navaja, da sta s tožbo izpodbijana akta izdana na podlagi Zakona o računskem sodišču (Uradni list RS, št. 48/94-ZRačS) v postopku, ki ga vodi računsko sodišče kot najvišji revizijski organ nadzora državnih računov, državnega proračuna in celotne javne porabe. Akti, izdani med postopkom nadzora in revidiranja niso podvrženi presoji kakšnega drugega organa in tudi ne presoji sodišča v upravnem sporu. Postopek kontrole se konča z dokončnim poročilom, zoper katerega po 4. odstavku 24. člena ZRačS ni dopusten upravni spor. Zato tudi vmesni akti, kamor je šteti izpodbijana sklepa ne morejo uživati drugačnega in ne širšega pravnega varstva. Ti akti kot na primer nalog za odpravo dejanj imajo posebno naravo. Zoper nalog lahko revidirana oseba vloži ugovor, nalog pa mora revidirana oseba izvršiti v roku 15 dni. Če naloga ne izvrši, v zakonu ni določb o prisilni izvršitvi. Računsko sodišče ni upravni organ, ki mora postopati po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP) in akti, izdani v postopku nadzora in revidiranja, niso upravni akti. Po presoji sodišča prve stopnje tudi določba Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98-ZIZ), ki v določbi 1. odstavka 18. člena v zvezi s 1. točko 2. odstavka 17. člena uvršča nalog računskega sodišča med izvršljive sodne odločbe ne spreminja pravne narave tega akta, ker le opredeljuje njegov učinek v izvršilnem postopku v primeru predlagane izvršbe. Glede pravne narave naloga računskega sodišča in možnosti sodnega varstva zoper dokončen sklep je enako stališče zavzelo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v svojih sklepih št. Up-202/97 z dne 9.7.1997 in Up 264/97 z dne 11.9.1997. Tožeče stranke v pritožbi navajajo, da dopustnost tožbe utemeljuje dejstvo, da zoper odločitev (nalog) računskega sodišča ni zagotovljenega drugega sodnega varstva, zato jim mora biti sodno varstvo zagotovljeno v upravnem sporu. Ni res, da je bil nalog izdan med postopkom, ki se zaključi z dokončnim poročilom. V konkretnem primeru nalog ni bil izdan med postopkom nadzora, temveč za tem, ko je bilo izdano dokončno poročilo. Dokončno poročilo je bilo izdano 2.2.2000, izpodbijana sklepa pa 14.2.2000 oziroma 6.3.2000. Nalog računskega sodišča neposredno posega v ustavne pravice organizacij in posameznikov ter je po določilih 18. člena ZIZ opredeljen kot izvršilni naslov (izenačen s pravnomočno sodbo sodišča). Drži, da v Zakonu o računskem sodišču ni določb o izvršitvi, vendar je pravni red zaključena in povezana celota, prisilna izvršitev je predpisana v ZIZ. Izpodbijana akta sta posamična akta, s katerima se posega v ustavno zagotovljene pravice posameznika, o zakonitosti le-teh odloča sodišče v upravnem sporu, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Navajanje sklepa Ustavnega sodišča ni ustrezno, saj sta bila tako sklep Up-202/97 kot Up-264/97 izdana pred uveljavitvijo ZIZ, tako da določil ZIZ ne upoštevata in bi bila odločitev v tej luči bržkone drugačna. Predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni, podrejeno pa razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Priznajo naj se tudi stroški tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je možnost upravnega spora zoper njene akte izključena tako na podlagi 4. odstavku 24. člena ZRačS kot glede na položaj, ki ga ima računsko sodišče po ustavi (najvišji organ kontrole) in narave aktov, ki jih izdaja.

Tožeča stranka v vlogi v zvezi z odgovorom računskega sodišča prereka vse navedbe tožene stranke in predlaga, da se kot neutemeljene zavrnejo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 1. točke 1. odstavka 34. člena ZUS sodišče zavrže tožbo, če odločanje v sporu ne spada v sodno pristojnost. Z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da gre v obravnavanem primeru za spor, ki ne spada v sodno pristojnost, se pritožbeno sodišče strinja. S tožbo sta izpodbijana akta - naloga, ki ju je računsko sodišče izdalo na podlagi 26. člena takrat veljavnega ZRačS v postopku nadzora in revidiranja. Glede na položaj računskega sodišča, ki ga ima po Ustavi Republike Slovenije (150. člen) in samo vsebino revizije, ki jo je izvajalo v postopku kontrole po ZRačS, kar vse je prvostopno sodišče v razlogih navedlo, pomeni, da aktov, s katerimi računsko sodišče izvršuje to svojo revizijsko pristojnost, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ni dopustno izpodbijati pred sodišči. Po ureditvi ZRačS je nalog računskega sodišča akt, ki se je izdal pri izvrševanju revizijske pristojnosti v postopku kontrole. Za opravljanje kontrole v ZRačS ni bilo predpisano vodenje upravnega postopka, niti odločanje v upravnem postopku ali izdajanje upravnih odločb. Zoper dokončen akt, izdan v postopku kontrole, ni bil dopusten upravni spor. Pri izdaji naloga po 26. členu ZRačS ne gre za odločanje o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih s področja upravnega prava. ZIZ, na katerega se sklicuje tožeča stranka, je res v času odločanja v tej zadevi uvrščal nalog računskega sodišča med izvršljive sodne odločbe, kar pa še ne spreminja same narave akta, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Izpodbijani dokončni nalog po presoji pritožbenega sodišča ne vsebuje izreka, ki bi ga bilo mogoče prisilno izvršiti, saj le nalaga prvi tožeči stranki določeno ravnanje - uskladitev zneska izhodiščne plače za I. tarifni razred, odpravo nepravilnosti pri izplačilu delovne uspešnosti in pri izplačilu plače direktorici. Zato pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje, da dokončni nalog iz 26. člena ZRačS dobi svoj učinek šele tedaj, ko ga nadzorovana oseba konkretno uporabi proti delavcem ali tretjim osebam, kar pomeni, da je šele to sporno razmerje lahko predmet sodne presoje.

Ker akti računskega sodišča niso predmet presoje v upravnem sporu, na odločitev ne more vplivati pritožbeni ugovor, da je bil izpodbijani nalog izdan po izdaji dokončnega poročila, niti ugovor, da se je z izpodbijanima nalogoma poseglo v ustavne pravice, ki imajo zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu.

Pritožbeno sodišče o predlogu za odmero stroškov ni odločalo, saj glede na določbo 3. odstavka 23. člena ZUS trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. To velja tudi za stroške pritožbenega postopka.

Neutemeljena pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. v zvezi z 68. členom ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sklepa.