Jedro

Zahteva sodišča, ki je identificiralo nepremičnino, ki je predmet predlaganega vpisa, da naj predlagatelj sodišču predloži listino, na kateri je nepremičnina označena z (začasnim) identifikacijskim znakom, ni bila razumna.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Dovoli se izbris zaznambe zavrnitve vpisa in ponoven vpis plombe.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagateljev zemljiškoknjižni predlog za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine in predlog za vknjižbo lastninske pravice za nepremičnino, enosobno stanovanje v dvoriščni zgradbi, na naslovu Š 10, L, z identifikacijsko številko 909.E, vpisano v podvl. 740/10, k.o. Š.

Predlagatelj je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v prvostopenjskem postopku dokazoval, da katastrski vpis za stavbo 259 – Š 10, v katastrski občini Š še ni bil vzpostavljen. Na nepremičnini je bila etažna lastnina vzpostavljena uradoma. Vsem posameznim delom stavbe pa so bile določene začasne identifikacijske številke. Te se ne ujemajo s številkami dela stavbe v evidenci GURS. Omenjene identifikacijske številke so bile po uradni poti dodeljene šele po sklenitvi listin, ki jih je predlagatelj predložil kot podlago svojemu predlogu in njihove poprave za nazaj od njega ni moč terjati. Pogodbe so bile sklenjene po tedanjem stanju zemljiške knjige. Tudi poprava listin ni mogoča, saj je bil prodajalec, ki je nepremičnino prodal predlagatelju že likvidiran in ne obstoja več. Določba ZZK-1, na katero se sklicuje sodišče, je pričela veljati po sklenitvi listin, ki so podlaga za vpis lastninske pravice. Pojasnjuje še, da je bila pomanjkljivost v kupni pogodbi, ko je bila nepremičnina označena kot delavniški prostor, sanirana z aneksom z dne 26.1.1998, kjer je bila nepremičnina označena kot enosobno stanovanje v dvoriščni zgradbi v skupni izmeri 91,91 m2 s souporabo vodovoda in WC na dvorišču stavbe Š 10, L, parc. št. 189 k.o. Š, torej s podatki iz zemljiške knjige, česar pa sodišče pri izdaji izpodbijanega sklepa ni upoštevalo.

Pritožba je utemeljena.

Zemljiška knjiga je evidenca o pravnih razmerjih na nepremičninah (1. člen Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju ZZK-1). Z identifikacijo nepremičnine se zemljiška knjiga ne ukvarja. To je naloga tistih organov (geodetska uprava), ki jih določajo katastrski predpisi. Ti določijo identifikacijski znak stavbe oziroma njenega posameznega dela, ki je identifikacijska številka, kot je vpisana v kataster stavb. Ta je tako izvorna evidenca za podatke, s katerimi se v zemljiški knjigi označuje (vpisuje) posamezna nepremičnina. Ob tako vzpostavljenem stanju je logična in do predlagateljev vpisa nikakor ne pretirana zahteva iz 1. odst. 31. člena ZZK-1, da mora biti v listini, ki je podlaga za glavni vpis, nepremičnina označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi. Na ta način se poenostavi identifikacija nepremičnine in hkrati zagotovi vsebina pravnega upravičenja na točno določeni nepremičnini. Če stanje ni vzpostavljeno na tak način in ne temelji na urejeni povezljivosti obeh evidenc, torej evidence o pravnem in dejanskem stanju nepremičnine, vsebine listine, ki je podlaga za vpis, ni mogoče pogojevati na tak način. Na to je predlagatelj opozarjal tekom prvostopenjskega postopka in v pritožbi, ko navaja, da stavba, v kateri je njegova nepremičnina, ni vpisana v kataster stavb in da je njegova nepremičnina označena z le začasno identifikacijsko številko, ki je bila zaradi potreb vodenja zemljiške knjige (začasno) določena po sklenitvi pravnih poslov o prenosu lastninske pravice na nepremičnini, ki sedaj nosi začasno identifikacijsko številko 909.E, vpisano v vl. št. 47/10, k.o. Š. Zahteva sodišča, ki je identificiralo nepremičnino, ki je predmet predlaganega vpisa, da naj predlagatelj sodišču predloži listino, na kateri je nepremičnina označena z (začasnim) identifikacijskim znakom, zato ni bila razumna. Izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča, ki kot razlog zavrnitve navaja zgolj navedeno okoliščino, predlagateljevih trditev pa ne presoja, je pomanjkljiva in zato nepravilna.

Kot poudarja predlagatelj, iz listin v spisu izhaja, da je bila na obravnavani nepremičnini uradoma vpisana etažna lastnina. Šlo je za samostojni sestavni del stavbe, ki je bil izvzet iz nacionalizacije po določbah Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. V takšnih primerih je za vpis etažne lastnine v zemljiški knjigi zadostovala ustrezna pravnomočna odločba komisije za nacionalizacijo. Vpis v zemljiško knjigo pa se je opravil po predpisih Navodila o zemljiškoknjižnih vpisih nacionaliziranih najemnih stanovanjskih stavb in stavbnih zemljišč (Ur. list SFRJ, št. 49/59). To izhaja iz izpiska iz zemljiške knjige za vl. št. 47, k.o. Š. Iz navedenega izpiska in iz izpiska iz ročno vodene zemljiške knjige izhaja, da je bila v zemljiško knjigo kot etažna lastnina vpisano enosobno stanovanje v dvoriščni zgradbi v skupni izmeri 21,91 m2 s souporabo vodovoda in WC, na dvorišču stavbe v L, Š c. 10.. Na natanko tako opisani nepremičnini pa je predlagatelj predlagal vknjižbo svoje lastninske pravice, hkrati pa predlagal tudi vzpostavitev zemljiškoknjižnih listin.

Izpodbijani sklep je nepravilen, zato ga je bilo treba na podlagi določbe 5. točke 3. odst. 161. člena ZZK-1 razveljaviti ter zadevo vrniti prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.