Jedro

Javni red je lahko ogrožen ne le s storitvijo več kaznivih dejanj in prekrškov, katerih način storitve, okoliščine, pomen in teža so takšne, da pomenijo nevarnost za javni red, temveč tudi z enim kaznivim dejanjem, katerega posledice in okoliščine, v katerih je bilo storjeno, so take, da kažejo na ogrožanje javnega reda. Kaznivo dejanje umora je, glede na posledice in okoliščine v katerih je bilo storjeno, tako hudo, da po 3. odstavku 40. člena ZD ni mogoče ugoditi vlogi za pridobitev državljanstva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je zavrnila vlogo tožnika za pridobitev državljanstva Republike Slovenije in se je pri tem oprla na 3. odstavek 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, po katerem lahko o takšni vlogi odloči po prostem preudarku. Ugotovila je, da je bil tožnik s sodbo temeljnega sodišča z dne 14.4.1992, zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 46. člena KZ SR Slovenije zaradi umora žene, obsojen na kazen deset let zapora. V času od leta 1986 do 1991 je storil več kaznivih dejanj. Zaradi teže kaznivega dejanja bi njegov sprejem v državljanstvo pomenil nevarnost za javni red in mir. Po navedeni določbi zakona o državljanstvu Republike Slovenije lahko tožeča stranka odloči po prostem preudarku.

V tožbi je tožnik predlagal, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Navajal je, da izpolnjuje pogoje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, saj tukaj živi deset let, ima tri otroke in je bil tu stalno zaposlen. Res je storil kaznivo dejanje po 1. odstavku 46. člena KZ SRS, vendar to dejanje ni takšno, da bi bilo nevarno za javni red in mir. Ni res, da je storil tudi kakšna druga kazniva dejanja. Ni pravne podlage za zavrnitev vloge tožnika, ker bi v takem primeru tožena stranka morala zavrniti tudi vse druge prosilce, ki so storili kazniva dejanja, pa so dobili državljanstvo.

V odgovoru na tožbo je tožena stranka predlagala, da sodišče tožbo zavrne. Navajala je, da je vlogo zavrnila zaradi teže storitve kaznivega dejanja umora. Tožnik je bil tudi v drugih kazenskih postopkih. Tako je bil obsojen pri temeljnem sodišču v ..., storil pa je tudi kazniva dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja, poškodbe tuje stvari in velike tatvine. Evidenca o kaznivih dejajih se vodi v kraju, kjer je bila oseba rojena.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije zavrnila po prostem preudarku, kar lahko stori po 3. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91, 30/91 in 38/92 - ZDS). Po navedeni določbi se lahko osebi, ki izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po 1. odstavku 40. člena navedenega zakona, zavrne vloga za pridobitev državljanstva, če so dani razlogi po 8. točki 1. odstavka 10. člena, to je, če bi sprejem osebe v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Glede na to, da je bil tožnik kaznovan za hudo kaznivo dejanje umora je tožena stranka ocenila, da bi sprejem v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za javni red. Po mnenju sodišča je tožena stranka uporabo prostega preudarka v odločbi ustrezno obrazložila tako, da je iz razlogov razvidno, da je odločila v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano (2. odstavek 4. člena in 3. odstavek 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku - Uradni list SFRJ, 47/86 v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I). Sicer pa tožnik ne izpodbija dejanskega stanja v izpodbijani odločbi in tudi sam v svoji tožbi navaja, da je storil kaznivo dejanje, zaradi katerega je tožeča stranka zavrnila njegovo vlogo.

Sodišče ne more sprejeti tožnikovih navedb, da pri umoru ne gre za takšno kaznivo dejanje, ki bi ga bilo mogoče označiti kot nevarnost za javni red in mir, predvsem po tožnikovem mnenju zato ne, ker je storil le eno kaznivo dejanje. Javni red je lahko ogrožen ne le s storitvijo več kaznivih dejanj in prekrškov, katerih način storitve, okoliščine, pomen in teža so takšne, da pomenijo nevarnost ja javni red, temveč tudi z enim kaznivim dejanjem, katerega posledice in okoliščine, v katerih je bilo storjeno, so take, da kažejo na ogrožanje javnega reda. Sodišče se strinja z utemeljitvijo v izpodbijani odločbi, da je kaznivo dejanje, ki ga je tožnik storil, tako hudo, da gre za ogrožanje javnega reda, zaradi česar tožbi ni bilo mogoče ugoditi.

Zaradi navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je odločitev tožene stranke pravilna. Zato je na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77), v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona, tožbo zavrnilo.