Jedro

Pri delodajalcih z več kot 50 zaposlenimi se pooblastilo za odločanje o disciplinski odgovornosti delavcev ne more prenesti na poslovodnega delavca. Taka izjema je predvidena le za delodajalce, ki imajo zaposlenih manj kot 50 delavcev. Ker bi morala o disciplinski odgovornosti delavca odločati disciplinska komisija, saj je bilo v času odločanja pri toženi stranki zaposlenih več kot 50 delavcev, odločal pa je direktor tožene stranke, je sklep o disciplinski odgovornosti delavca nezakonit.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v delu 2. točke, glede ugotovitve obstoja delovnega razmerja od 1.6.1997 dalje, v 3., 4. in 8. točki izreka ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka, v delu 2. točke izreka, ki obsega odločitev o ugotovitvi obstoja delovnega razmerja do 31.5.1997 ter v 5. in 6. točki izreka sodbe. Pritožba tožnika zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklepa direktorja tožene stranke z dne 21.4.1997 in 14.5.1997 (1. točka izreka) ter ugotovilo, da tožniku delovno razmerje na podlagi teh sklepov dne 22.4.1997 ni prenehalo in z vsemi pravicami in obveznostmi še vedno traja (2. točka izreka). Ugodilo je tudi reintegracijskemu (3. točka izreka) ter reparacijskemu (4. točka izreka) zahtevku. Toženi stranki je naložilo plačilo razlike v plači za obdobje od septembra 1996 do januarja 1997 (pravilno samo za januar 1997) v višini 12.943,00 SIT s pp (5. točka izreka) ter regresa za letni dopust za leto 1997 v višini 84.600,00 SIT s pp (6. točka izreka). Višji tožnikov zahtevek je zavrnilo (7. točka izreka). Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev tožnikovih stroškov postopka v znesku 183.190,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila ter stroškov sodnih taks v znesku 2.750,00 SIT (8. točka izreka). S sklepom je zavrnilo tožnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks. Proti ugodilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh pravnorelevantnih okoliščin. Tožnik je v tožbi zamolčal, da mu je bil izdan sklep o prenehanju delovnega razmerja z dnem 31.5.1997 kot trajno presežnemu delavcu. Tožnikova delovna knjižica je bila zaključena na podlagi tega sklepa, ne pa na podlagi sklepa o disciplinskem prenehanju delovnega razmerja. O prenehanju delovnega razmerja dne 31.5.1997 se pri sodišču vodi spor opr. št. II Pd 485/97. Na to okoliščino je sodišče tožena stranka opozorila že v odgovoru na tožbo. Kot dokaz predlaga vpogled v spis II Pd 485/97 ter prilaga sklep z dne 1.6.1997. Glede dosojene razlike v plači za mesec januar je tožnik zamolčal del plače, ki jo je prejemal na roke. Ponovno plačilo plače bi zato pomenilo tožnikovo obogatitev. Preuranjena je odločitev sodišča prve stopnje, da je bil postopek pred delodajalcem bistveno kršen, ker je sklep o prenehanju delovnega razmerja izdal nepristojen organ. Upoštevati je treba lastninsko strukturo d.o.o., ki je v popolni zasebni lasti, določba 59. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 - 66/93) pa s tem ni usklajena. Po določbi 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 - 36/2000) bi moralo sodišče uporabiti Splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo (SKPG/93 - Ur. l. RS, št. 39/93 -3/97). Imenovanje disciplinske komisije pomeni v pravnem pomenu prenos izvornega pooblastila organa upravljanja na komisijo. Če organ upravljanja pooblastila ne prenese, ampak sam vodi postopek, ne moremo govoriti o tem, da je sklepe izdal nepristojen organ. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik se pritožuje zoper sklep o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks. V tožbi je predlagal oprostitev plačila sodnih taks, predloga pa ni obrazložil. Le zaradi tega predloga ni mogoče zavrniti. Pritožbi tožnik prilaga podatke o prejemkih, iz katerih je razvidno, da bi plačilo takse ogrozilo njegovo preživljanje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni in ga oprosti plačila sodnih taks za tožbo in sodbo ter vseh nadaljnjih sodnih taks. Pritožba tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje je delno utemeljena, pritožba tožnika zoper sklep je neutemeljena. Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo glede navedb v pritožbi, po uradni dolžnosti pa, skladno z 2. odstavkom 365. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90) in določbo 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99), ali so bile na prvi stopnji storjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP-77 ter pravilno uporabljeno materialno pravo. Neutemeljene so pritožbene navedbe glede odločitve sodišča prve stopnje o razveljavitvi sklepov o disciplinskem prenehanju delovnega razmerja z dne 21.4.1997 in 14.5.1997. O disciplinski odgovornosti tožnika bi morala odločati disciplinska komisija, saj je bilo v času odločanja pri toženi stranki zaposlenih več kot petdeset delavcev. Ta zahteva izhaja tako iz 2. odstavka 59. člena ZTPDR, 2. odstavka 4. člena ZDR ter tudi iz 21. člena SKPG/93. Pri delodajalcih z več kot petdeset zaposlenimi se pooblastila za odločanje o disciplinski odgovornosti delavcev ne more prenesti na poslovodnega delavca niti s posebno določbo v statutu ali pravilih. Taka izjema je predvidena le za delodajalce, ki imajo zaposlenih manj kot petdeset delavcev. Na zahtevo, da mora o disciplinski odgovornosti delavca, če mu je v takem postopku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, odločati disciplinska komisija, tudi nima nobenega vpliva lastninska struktura gospodarske družbe delodajalca, zaradi česar nasprotnih pritožbenih navedb ni mogoče upoštevati. Izpodbijana sklepa sta torej nezakonita, ker ju je izdal nepristojen organ. Na podlagi nezakonitih sklepov delovno razmerje delavcu ne more prenehati. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo v delu, ki se nanaša na odločitev o razveljavitvi sklepov ter na ugotovitev da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 22.4.1997 in je trajalo do 31.5.1997 ter v tem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbi tožene stranke je bilo potrebno delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje delno razveljaviti, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo o navedbah tožene stranke, da so bili tožniku izdani novi sklepi o prenehanju delovnega razmerja in da mu je bila delovna knjižica zaključena na podlagi teh sklepov šele 31.5.1997, ne pa že 22.4.1997. V potrditev svojih navedb je tožena stranka v pritožbi predlaga izvedbo novih dokazov, to je vpogled v spis opr. št. II Pd 485/97 ter sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 1.6.1997. Tožena stranka sicer navaja, da je s sklepom o prenehanju delovnega razmerja z dne 1.6.1997 razveljavila prejšnja sklepa, vendar to iz sklepa z dne 1.6.1997 ne izhaja, torej je podan pravni interes tožnika tudi za izpodbijanje sklepov z dne 21.4. in 14.5.1997. Na podlagi sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 1.6.1997 naj bi tožniku delovno razmerje prenehalo 31.5.1997 kot trajno presežnemu delavcu. Predloženi sklep o prenehanju delovnega razmerja tako kaže na to, da je bilo o tožnikovem prenehanju delovnega razmerja ponovno odločano. Po vpogledu v spis pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1014/2001 oz. sodišča prve stopnje opr. št. Pd II 485/97, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da se je pred sodiščem res vodil nov spor glede prenehanja delovnega razmerja tožniku z dnem 31.5.1997. V tem sporu je tožnik izpodbijal sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 1.6.1997 in zahteval reintegracijo ter reparacijo. Na podlagi tega je očitno, da je odločitev o reintegraciji in reparaciji tožnika po 1.6.1997 odvisna tudi od odločitve v zadevi opr. št. Pdp 1014/2001, v povezavi z zadevo sodišča prve stopnje II Pd 485/97 (v tej je sodišče odločilo s sodbo z dne 10.3.1999, torej kasneje kot v tem sporu), in je bila odločitev sodišča prve stopnje v tem sporu glede ugotovitve obstoja delovnega razmerja tožnika od 1.6.1997 dalje ter glede reintegracijskega in reparacijskega zahtevka, ki se nanaša na obdobje po 1.6.1997, preuranjena. Pritožbeno sodišče je tako delno potrdilo 2. točko izreka izpodbijane sodbe glede ugotovitve obstoja delovnega razmerja do 31.5.1997, ter delno razveljavilo za obdobje od 1.6.1997 dalje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi o obstoju delovnega razmerja tožnika po tem datumu upoštevati tudi odločitev v sporu, ki se vodi pod opr. št. II Pd 485/97. Iz istih razlogov je bilo potrebno razveljaviti tudi 3. in 4. točko izreka sodbe glede odločitve o reintegraciji in reparaciji. V okviru tega spora bi lahko pritožbeno sodišče potrdilo le odločitev o tožnikovem nadomestilu plače za maj 1997, glede na to, da je potrdilo del izreka, kjer je ugotovljen obstoj delovnega razmerja do 31.5.1997. Vendar pa iz spisa pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1014/2001 v povezavi spisom sodišča prve stopnje II Pd 485/97 izhaja, da je bilo v tem sporu že odločeno o razliki v plači za maj 1997 v višini 10.000,00 SIT (zahtevek je bil zavrnjen), ta odločitev pa je pravnomočna, ker se tožnik zoper ta del sodbe ni pritožil. Vprašljiv pa je obseg pravnomočnosti, ker iz spisov ni mogoče razbrati, na kakšni podlagi je tožnik zahtevek za plačilo 10.000,00 SIT razlike v plači postavil. Zato je bilo potrebno tudi v tem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti ali tožnik res ni prejel plače za maj 1997, glede na to, da je v drugem sporu zahteval le plačilo razlike plače, kar bi lahko kazalo na to, da je del plače dobil. Če pa bo sodišče ugotovilo, da plače ni dejansko ni prejel in mu torej nadomestilo plače za maj 1997 gre, bo moralo pri odločitvi upoštevati, da je bilo o 10.000,00 SIT nadomestila plače za ta mesec že pravnomočno odločeno. Ker je bila sodba sodišča prve stopnje delno razveljavljena, je pritožbeno sodišče posledično razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka (4. odstavek 166. člena ZPP-77). Neutemeljena pa je pritožba tožene stranke tudi glede 5. in 6. točke izreka sodbe, to je glede razlike v plači za obdobje september 1996 do januar 1997 (pravilno le za januar 1997) in regresa za letni dopust za leto 1997. Pritožbene navedbe tožene stranke, da je del plače tožniku plačevala na roke, pomenijo novoto. Ker so zgolj pavšalne, za ugotovitev teh dejstev pa tožena stranka ne predlaga izvedbe novih dokazov, jih ni mogoče upoštevati (352. člen ZPP-77). Ker je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu materialno pravilna in pritožbeno sodišče glede tega dela ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo v tem delu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP-77). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje vpogleda v spis sodišča prve stopnje opr. št. II Pd 485/97 v povezavi s pritožbenim spisom Pdp 1014/2001 (pritožbeno sodišče je v tej zadevi odločalo na isti seji senata) in pri ponovnem odločanju upošteva tudi sprejete odločitve v tem sporu. Neutemeljena je pritožba tožnika zoper sklep o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da zgolj gole navedbe v naslovu vloge, da ta vsebuje tožbo in predlog za oprostitev plačila sodnih taks, ni mogoče šteti za veljaven predlog za oprostitev plačila sodnih taks. Tožnik v nadaljevanju vloge za utemeljitev svojega predloga ni navajal nobenih dejstev, še manj pa predlagal dokazov. Ustrezna dokazila bi v skladu z 13. členom Zakona o sodnih taksah (ZST - Ur. l. RS, št. 30/78 - 46/2001) moral predložiti hkrati s predlogom. Predlog za oprostitev plačila sodnih taks je tudi po zaključku pritožbenega sodišča tožnik podal šele v odgovoru na pritožbo. Tudi ob vložitvi tega predloga ni predložil ustreznih dokazil. Sodišče prve stopnje ga je pozvalo k dopolnitvi predloga, čeprav tega po ZPP in ZST ni bilo dolžno storiti, saj predlog za oprostitev plačila sodnih taks, kateremu niso priložena dokazila, ni nepopolna vloga v smislu 109. člena ZPP-77. Tožnik sodišču niti v naknadno določenem roku dokazil ni dostavil. Ker ni dokazal, da bi bila s plačilom sodnih taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja, je sodišče prve stopnje njegov predlog utemeljeno zavrnilo. Tudi dokazila, ki jih je priložil pritožbi zoper sklep (potrdilo o katastrskem dohodku ter odločba o odmeri dohodnine) ne kažejo na to, da bi bil v tako slabem finančnem stanju, da bi bilo zaradi plačila sodnih taks ogroženo njegovo preživljanje. Pritožbeno sodišče je zato njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. ZPP-77 in ZTPDR je pritožbeno sodišče uporabilo smiselno kot predpisa Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).